Jedro

S tem, ko je obdolženec od neznane osebe kupil na cesti GSM aparat le za tretjino dejanske vrednosti ter v svojem zagovoru tudi navedel, da se je vedno izogibal kupovati na ulici zlatnino sumljivega izvora, je uresničil vse zakonite znake kaznivega dejanja prikrivanja po II. v zvezi s I. odst. 221. čl. KZ, storjenega iz krivdne oblike nezavestne malomarnosti.

Izrek

Pritožbi obdolženca se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v izreku spremeni tako, da se datum "25.5.1998" nadomesti s tekstom "v časovnem obdobju od 25.3.1998 do 14.4.1998".

V preostalem se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po II. v zvezi s I. odst. 221. čl. KZ ter mu izreklo denarno kazen 15 dnevnih zneskov v skupni višini 59.385,00 SIT, ki jo mora plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe, v kolikor pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 7.918,00 SIT, določilo en dan zapora. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni ter prosil "za spoznanje njegove poštenosti in pravičnosti".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, naj sodišče druge stopnje s popravnim sklepom ali s spremembo sodbe odpravi napako v izreku sodbe glede datuma storitve kaznivega dejanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja nima sodišče druge stopnje prav nikakršnih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi priznanja obdolženca, da je od neugotovljene osebe kupil mobilni telefon za ceno 5.000,00 SIT ter ob pravilni ugotovitvi, da je bil telefon ukraden, utemeljeno zaključilo, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati, da gre za ukradeno stvar, saj bi kot vsak povprečen človek moral posumiti glede na nerealno nizko nakupno ceno mobilnega telefona in glede na svoje izkušnje, povezane z uličnimi ponudniki zlatnine po nizki ceni, da gre za sumljiv predmet, ki izvira iz določenega kaznivega dejanja. Zato niti ni pomembno, s kakšnim namenom je obdolženec odnesel nato GSM aparat na podjetje M... d.d., čeprav iz dopisa tega podjetja z dne 26.5.1998 res izhaja, da je obdolženec ob tisti priliki želel skleniti naročniško razmerje z obrazložitvijo, da je omenjeni mobilni telefon kupil kot rabljen.

Njegova pritožbena navedba, da to ne drži in da česa takšnega iz dopisa podjetja ni razvidno, je tedaj neutemeljena.

Neutemeljeno pa se pritožnik v svoji pritožbi zavzema tudi za izrek nižje kazni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo podatke, da je obdolženec nekaznovan, da gre za urejenega človeka z družino in redno službo in da je pravzaprav po njegovi zaslugi lastnik ukradenega aparata le-tega dobil nazaj, poleg tega pa je kaznivo dejanje časovno že precej odmaknjeno. Ob zagroženi denarni kazni ali kazni zapora do enega leta, je zato izrečena denarna kazen (ki jo je možno izreči v višini od 5 do 360 dnevnih zneskov) prej premila kot obratno, ter glede na obdolženčeve premoženjske razmere tudi ni dvoma, da jo bo le-ta zmogel plačati.

Pritrditi pa je potrebno pritožbenim trditvam obdolženca, da GSM aparata nikakor ni mogel kupiti dne 25.5.1998, saj ga je na podjetje M... d.d. v Kranju odnesel dne 14.4.1998, kar izhaja tudi iz podatkov kazenskega spisa. Ker je iz uradnega zaznamka o sprejetju ustne kazenske ovadbe oz. predloga za pregon z dne 19.6.1998 razvidno, da je bil oškodovancu telefon ukraden dne 25.3.1998 ob 14.00 uri na Cesti X v K... (kjer ima stalno prebivališče prijavljeno tudi obdolženec) ter na podlagi podatkov o ukradenem telefonu ni dvoma, da gre za isti historični dogodek in isti predmet kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje v skladu s pooblastilom iz V. odst. 392. čl. ZKP v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izreku spremenilo tako, da je pravilno opredelilo tudi čas storitve kaznivega dejanja in s tem odpravilo očitno napako v izreku sodbe.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca ugodilo le deloma in ker ob tem tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker je obdolženec s pritožbo delno uspel, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.