Jedro

V razmerju do tožnika kot kupca je tožena stranka nastopala kot prodajalec. Tožena stranka je kot komisionar nastopala v svojem imenu, za račun komitenta. Tožnik je stopil v pravno razmerje le s toženo stranko in ne tudi z njegovim komitentom. Zato ima tožena stranka nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe in je tožniku kot prodajalka odgovorna za pravne napake prodane stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti denarni znesek v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zaplembe vozila, to je od 6.11.2005 dalje, v 15 dneh in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.855,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik posel za avtomobil sklenil s toženo stranko, kot tudi to, da je toženi stranki izročil kupnino za nakup avtomobila. Sodišče se ni opredelilo do izjave policista B., da je vnuk tožnika, U. V., v preiskavi v zvezi s spornim ukradenim vozilom, povedal "da je kupil avto na sejmu". Sodišče bi moralo upoštevati, da sta se lastnik vozila Z. M. in U. V. na avtomobilskem sejmu dogovorila za nakup vozila in s tem tudi o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, zaradi česar je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko sta se pogodbeni stranki sporazumeli o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Komisijska pogodba je bila zato veljavna le še zaradi izvedbe prepisa lastništva avtomobila. Po mnenju pritožbe, je bila kupnina izročena M., če bi bila izročena zakonitemu zastopniku tožene stranke, bi tožnik le-tega prepoznal. Neverjetno je, da si tožnik ne bi zapomnil osebe, kateri je izročil denar, pri čemer naj bi z njim po izročitvi denarja tudi odšel na pijačo. Tudi U. V. zakonitega zastopnika ni prepoznal. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo izpovedbi U. V., pri tem se ni opredelilo do razhajanj med njegovo izpovedbo v preiskavi, ko je zatrjeval, da je poznal Z. M. in v tem postopku, ko je trdil, da ga ni poznal. Tožnik je moral kaj vedeti o tem, da je bilo vozilo ukradeno, drugače ne bi od lastnika vozila Z. M., dne 15.7.2005 zahteval izjave, da je lastnik vozila. Čudno je tudi, da je tožnik šele z dopisom z dne 14.4.2008 od tožene stranke zahteval vračilo kupnine, pri čemer ni spregledati dejstva, da je lastnik vozila Z. M., dne 12.1.2007 umrl. Očitno je torej, da je komisijska pogodba navidezna pogodba, ki prikriva ustno prodajno pogodbo, sklenjeno med pooblaščencem tožnika U. V. in lastnikom vozila, Z. M., sklenjeno na avtomobilskem sejmu. Sodišče brez utemeljitve poda mnenje glede "vtisa", ki si ga je sodišče ustvarilo pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke in da njegova izpovedba ni delovala prepričljivo. Iz zapisa zaslišanja ne izhaja nobena kontradiktornost v njegovih izpovedbah. Neskladne so izjave U. V., da so takoj po predaji denarja v bližnjem lokalu uredili vse z zavarovalnim agentom, nato pa, da je bil avtomobil registriran in zavarovan šele čez dva dni. Prav tako je sporna navedba, ki pa ji sodišče sledi, da naj bi tožnik in njegov vnuk zaradi tega, ker ob primopredaji ni bilo drugega ključa, od plačila odtegnila 2.000.000,00 SIT. Sicer pa bi moralo biti tožniku sumljivo, da ni rezervnega ključa. Čudno je, da bi se sporni znesek plačal kar na cesti. Ne drži ugotovitev, da naj bi tožena stranka imela avtomobil v komisijski prodaji, v tem primeru bi ostal v neposredni posesti tožene stranke. Šlo je zgolj za izvedbo prepisa, ki formalno potrebuje določeno kupoprodajno pogodbo, ni pa tožena stranka izvedla komisijske prodaje, zato ne more odgovarjati za pravno napako. Napačna je tudi odločitev sodišča glede povrnitev pravdnih stroškov, saj sodišče zneska, ki ga je priznalo toženi stranki (verjetno tožeči) z ničemer ne obrazloži. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka – sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, dejansko stanje je pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razlogi sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (1. odstavek 788. člena OZ). Iz komisijske pogodbe št. 1683 z dne 5.5.2005 (priloga A2), je razvidno, da sta se v konkretnem primeru lastnik avtomobila (komitent) Z. M. in tožena stranka (komisionar), dogovorila, da tožena stranka opravi prodajo tožnikovega avtomobila (pogodba o komisijski prodaji). Do prodaje je prišlo dne 1.7.2005, kar nedvomno izkazuje račun št. 1963, izdan s strani tožene stranke na podlagi pogodbe št. 1683 (priloga A3). Na podlagi računa je prišlo tudi do prepisa osebnega vozila. Da je tožena stranka sklenila pogodbo o komisijski prodaji in izdala račun št. 1963, tožena stranka priznava. Tožnik je utemeljeno za prodajalca avtomobila, že na podlagi teh dveh dokumentov, štel toženo stranko. Vse ostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, so nebistvene. Do sklenitve prodajne pogodbe ni moglo priti že na avtomobilskem sejmu, ni pomembno, kaj sta se tam pogovarjala tožnikov vnuk U. V. in lastnik avtomobila Z. M. Kupec avtomobila je bil tožnik in ne U. V., tožnik pa se z Z. M. na sejmu ni ničesar dogovarjal. Zaključek sodišča prve stopnje, da je Z. M. U. V. jasno povedal, da kot prodajalec avtomobila nastopa tožena stranka kot komisionar, je prepričljiv. Zakaj bi sicer prišlo do sestanka v Domžalah, kjer ima sedež tožena stranka in kjer je prišlo do izplačila kupnine in prevzema avtomobila v posest s strani tožnika, in s tem do prodaje avtomobila. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila kupnina izročena zakonitemu zastopniku tožene stranke. Končno je tožena stranka tožniku izročila račun (priloga A3). Če se je morda za zakonitega zastopnika tožene stranke izdajala oseba, ki to ni bila (če bi bilo ugovore tožene stranke razumeti v tej smeri), to v razmerju do tožnika ni bistveno. Glede na komisijsko pogodbo in izročeni mu račun, je bil ta utemeljeno prepričan, da posel sklepa s toženo stranko. Vse ostalo je stvar notranjega razmerja med lastnikom avtomobila in toženo stranko oziroma morebitno tretjo osebo in toženo stranko. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je v razmerju do tožnika kot kupca, kot prodajalec nastopala tožena stranka.

Tožena stranka je kot komisionar nastopala v svojem imenu, za račun komitenta (1. odstavek 788. člena OZ). Tožnik je stopil v pravno razmerje le s toženo stranko in ne tudi z njegovim komitentom (Z. M.). Zato ima tožena stranka nasproti tožniku kot kupcu, vse obveznosti iz prodajne pogodbe in je tožniku kot prodajalka odgovorna za pravne napake prodane stvari. Tožena stranka je namreč lastniku izročila avtomobil, na katerem pa je imel lastninsko pravico nekdo tretji, zaradi česar je bil tožnikov avtomobil zasežen. Prodana stvar je torej imela pravno napako, zato je bila po določilu 1. odstavka 490. člena OZ v zvezi s 488. členom OZ, kupoprodajna pogodba razdrta. Ker sta v primeru razdrte pogodbe obe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti, morata po 111. členu OZ vrniti prejeto; stranka, ki vrača denar, pa mora plačati tudi zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo (5. odstavek 111. člena OZ). Upoštevaje tožbeni zahtevek pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno razsodilo in naložilo plačilo obresti od dne 6.11.2005, to je od dneva, ko tožnik ni mogel več uporabljati avtomobila, ker mu je bil zasežen.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z navideznostjo pogodbe, pritožbeno sodišče še dodaja, da je po povedanem razvidno, da je bil tožnik v poslu poštena oseba, navideznosti pogodbe pa ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (3. odstavek 50. člena OZ). Navedbe s tem v zvezi so zato pravno neupoštevne (pri čemer navideznosti pogodbe tožena stranka sploh ni dokazala).

Neupoštevne so tudi navedbe o tem, da bi lahko tožnik in njegov vnuk posumila, da je bilo vozilo ukradeno (izpovedba U. V. v preiskavi, da je Z. M. poznal; da je obstajal le en izvod ključa avtomobila). Nedvomno tožnik ni privolil v to, da kupi ukradeno vozilo. Lastninska pravica tretjega na stvari, ki izključuje tožnikovo lastninsko pravico na avtomobilu, ne bi imela značilnosti pravne napake le, če bi se pravdni stranki s prodajno pogodbo izrecno dogovorili za nakup takšnega avtomobila (1. odstavek 488. člena OZ, komentar k temu členu, stran 248, Obligacijski zakonik, posebni del, s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, 2004). To v konkretnem primeru seveda ni bilo izkazano.

Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Odmera stroškov tožnika je razvidna iz stroškovnika na list. št. 77, kar za preizkus pravilnosti odmere, zadostuje. Očitek neoobrazloženosti tega dela sodbe je zato neutemeljen.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).