Jedro

Pri obveščanju o dogodkih kljub okrnitvi ali opuščanju osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, ni mogoče v celoti izključiti možnosti, da določen krog ljudi prepozna posamezne vpletene osebe. Morebitni navedeni dodatni zapis, ki omogoča prepoznavo v ožjem okolju v luči interesa širše javnosti do obveščenosti o hudem kaznivem dejanju zato ne posega v pravico do varovanja osebnih podatkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki Č. plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 908,82 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožniku solidarno plačati odškodnino za škodo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000 SIT (12.518,77 EUR), zaradi duševnih bolečin ob okrnitvi in posegu v osebnostne pravice 2,000.000 SIT (8.451,65 EUR), iz naslova izgubljenega zaslužka 4,410.000 SIT (18.402,60 EUR), iz naslova izgubljenega dobička 4,156.763,10 SIT (13.345,86 EUR), iz naslova plačila stroškov 1,968.989,80 SIT (8.216,44 EUR) ter stroške pravdanja.

2. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Ni upoštevano, da gre pri poročanju medijev o posamezniku za ravnanje močnejših strank, kar zahteva posebej strog pristop pri ocenjevanju. Mediji namreč s poročanjem o posameznikih ustvarjajo dobiček, posameznik pa nima možnosti, da bi vplival na poročanje. Članki, obravnavani v sodbah sodišč druge in prve stopnje, so posegli v tožnikovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v ustavno pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic, v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov ter v temeljno načelo civiliziranega življenja – nikomur škodovati. Gre za pravice, varovane v določbah 34., 35., 38. in tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije. Na tiskovni konferenci Policijske uprave Maribor so bili navedeni skopi podatki o osumljenih osebah, tožene stranke pa so objavile druge podatke o tožniku, ki so nedvomno povzročili, da ga je bilo moč prepoznati širšemu krogu oseb. Če je bil namen člankov le seznanitev javnosti o kaznivem dejanju, ni bilo razumnega razloga, da se javno razkrinka in medijsko ožigosa tožnika, kot da je naročnik umora. Novinarji, ki so pri posameznih časopisnih hišah objavili sporne članke, niso preverili, kar so zapisali. To posebej velja glede dejstva, ali je bil zoper tožnika v resnici odrejen pripor. Poročanje brez preverbe, kaj se je s tožnikom zgodilo, ko je bil odveden k preiskovalnemu sodniku, je zavajajoče. Tožnik je bil namreč izpuščen na prostost. Iz konteksta poročanja vsake tožene stranke izhaja vtis, da je tožnik v času izida člankov v priporu, kar pa ni bilo res. Gre za poseg v osebnostno pravico in s tem za protipravno ravnanje toženih strank. Ločiti je treba med uradno pridobljenimi informacijami in tistimi, ki jih novinar pridobi od neuradnih virov. Uradno stališče na tiskovni konferenci policijske uprave je bilo, da se osebe, o kateri je govora, ne sme identificirati. Pompozni naslovi in način izražanja v člankih so pri vsakem povprečnem bralcu ustvarili vtis, da je tožnik naročnik umora. Policijska uprava, katere predstavnik je na tiskovni konferenci podal nekaj podatkov, ni odgovorna za poseg v osebnostne pravice, ki so ga storile tožene stranke.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženim strankam, od katerih je nanjo odgovorila tretja tožena stranka Č. d.d. in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljana.

6. Pravica do svobodnega izražanja in posredovanja informacij (39. člen Ustave Republike Slovenije) je omejena s pravicami posameznika, ki se nanašajo na njegovo varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Tudi te pravice so ustavno varovane v določbah tretjega odstavka 15. člena, 34., 35. in 38. člena Ustave. V obravnavanem primeru gre za kolizijo teh pravic: na eni strani pravice javnosti, da je (preko medijev) seznanjena tudi z negativnimi (kriminalnimi) pojavi, na drugi strani pa osebnostnih pravic oseb, ki so domnevni storilci, osumljeni v predkazenskem postopku.

7. Sodišči druge in prve stopnje sta pri opredelitvi vsebine spornih člankov s stališča tožbene trditvene podlage o prekoračitvi pravice do posredovanja informacij s posegom v tožnikove ustavne pravice izhajali iz celotnega besedila spornih člankov. Upoštevali sta, da je po podatkih Policijske uprave Maribor, policija vodila predkazenski postopek proti osebam, osumljenim, da so sodelovale pri poskusu umora. Na tiskovni konferenci dne 24. 7. 2000 je predstavnik policije med drugim povedal, da je policija do zaslišanja pri preiskovalnem sodniku pridržala osebo z oznako Vlado A., da so torej kriminalisti odkrili in prijeli ter odvzeli prostost (domnevnemu) naročniku poskusa umora. Po dejanskih ugotovitvah (predvsem po zaslišanju policista, ki je posredoval informacije) so novinarji toženih strank v glavnem zapisali v medijih samo tiste podatke, ki so jih od tiskovnega predstavnika policije dobili. V takšnem okviru se je mogoče strinjati s pravno razlago, po kateri je v skladu z določbo petega odstavka 24. člena tedaj veljavnega Zakona o javnih glasilih (Ur. l. RS, št. 18/94) vir informacij (tiskovni predstavnik policije) odgovoren za resničnost in točnost informacij, ki jih je dajal za javnost. Tudi tožeča stranka sama predstavnikom policije ne nalaga odgovornosti, kar pomeni, da skopi podatki, nanašajoči se na osebne podatke osumljencev, teh v javnosti niso mogli identificirati.

8. V navedenem obsegu je bila v dosedanjem postopku izpostavljena dilema, ali je morebiti način poročanja v spornih člankih prešel okvir podatkov s tiskovne konference, kar je omogočilo identifikacijo tožnika, ki je bil sicer kot osumljenec pridržan, vendar po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku izpuščen, kasneje pa zaradi zavrženja kazenske ovadbe kazenski postopek proti njemu sploh ni bil uveden. Če bi te trditve držale, bi ravnanje novinarjev moglo biti protipravno in bi prestavljalo temelj za odškodninsko odgovornost toženih strank.

9. Vendar pa so dejanske ugotovitve omogočile sklepanje, da so novinarji povzeli le najosnovnejše podatke o identiteti tožnika, zaradi česar kot domnevni „naročnik umora“ širši javnosti ni bil razkrit. Izpodbijana sodba je v tej smeri relativizirala vzporedno pridobljeno informacijo, vsebovano v enem od člankov, o osumljencu Vladu A. kot gostincu v ... Identiteta tožnika je bila ob navedenem zapisu morda omogočena le ozkemu krogu ljudi, ki so tožnika osebno poznali. Sodna praksa, ki jo citira izpodbijana sodba, je že zavzela stališče, da pri obveščanju o dogodkih kljub okrnitvi ali opuščanju osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, ni mogoče v celoti izključiti možnosti, da določen krog ljudi prepozna posamezne vpletene osebe. V primerjani zadevi (II Ips 421/2004) je ob odprtejših podatkih o identifikaciji osumljene osebe bilo zavzeto enako stališče. S kraticami A.A. (celo A.M.) pa tudi Vlado A. označena osumljena oseba v poprečni širši javnosti ni omogočila prepoznave tožnikove identitete. Navedeni dodatni zapis v luči interesa širše javnosti do obveščenosti o hudem kaznivem dejanju zato ne posega v pravico do varovanja osebnih podatkov.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zavrnitev stališča tožeče stranke, da bi morali novinarji pred objavo preveriti pridobljene informacije. V reviziji ponovljeno enako stališče je po eni strani nelogično, ker novinarji zaradi prikrite identitete osumljenih oseb tožnika niso mogli poznati, po drugi strani pa je tiskovna konferenca policijske uprave zadosten vir informacij (kar priznava celo tožeča stranka sama).

11. Na tiskovnih konferencah policijske uprave se ponavadi ne dajejo informacije o morebitno odrejenem priporu, vendar sta sodišči druge in prve stopnje pravilno relativizirali zapis v člankih o tem, da je bil zoper tožnika odrejen pripor. Dejstvo je, da je policija tožnika pridržala do zaslišanja pri preiskovalnem sodniku, ta pa pripora ni odredil. Osrednje sporočilo članka v „B.“ je, da so kriminalisti odkrili in prijeli ter odvzeli prostost domnevnemu naročniku poskusa umora. Sama izbira besed oziroma slog pisanja ne odstopa od standardov, ki veljajo za poročanje novinarjev o predkazenskih postopkih. Delna neresničnost zapisa o odrejenem priporu torej ne pomeni nesorazmernega posega v tožnikove ustavne pravice. To velja tudi zato, ker iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je škoda nastala zato, ker se je ustvaril vtis, da je naročnik umora, ne pa zato, ker je bilo zapisano, da je bil v priporu.

12. Sicer pa časopisni članki toženih strank niso bili napisani z namenom zaničevanja udeležencev predkazenskega postopka. Vsi članki so posredovali javnosti praktično identične informacije. Javnost je bila z njimi obveščena o aktualnih dogodkih brez vrednostnih sodb in v stilu, ki ni prešel v žalitev.

13. Neutemeljeno revizijo je bilo po povedanem treba zavrniti (378. člen ZPP). Pri tem tožeča stranka trpi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, toženi stranki Č. d.d. pa mora povrniti njene stroške, ki jih je ta imela zaradi vložitve odgovora na revizijo (165., 155. in 154. člen ZPP). Višina stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.