Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je prejel tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu delavec avtomobilske stroke II, ni zakonita, saj je tožena stranka ukinila le delovno mesto delavec avtomobilske stroke I.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 10. 4. 2009 nezakonita in da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 5. 2009, temveč je trajalo do vključno 30. 9. 2009 in je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, za obdobje od 10. 5. 2009 do vključno 30. 9. 2009 obračunati zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja, od njih odvesti davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače ter ostale prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto plač in posameznih neto prejemkov iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.758,48 EUR, v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo direktorici tožene stranke, da je pri zapisu sklepa uprave družbe z dne 29. 1. 2009 bilo pomotoma zapisano „delavec avtomobilske stroke I“ namesto „delavec avtomobilske stroke II“. Zakonita zastopnica je ravnala pošteno in sedaj to naivnost posledično zaradi razsodbe trpi tožena stranka. Direktorica tožene stranke bi namreč lahko popravila sklep tako, da bi pač zapisala rimsko številko II in ne I, pa bi bilo v redu. Direktorica je ravnala pošteno, sodišče pa ni poklonilo vere njeni izpovedi, da je šlo za pisno napako. Sodišče se je v razlogih sodbe zateklo v demagoško razlago pravic in obveznosti direktorjev in zapisalo, da mora biti direktor pri opravljanju svojega dela še posebej skrben, še posebej ko gre za odpuščanje zaposlenih. Skrbnost se nanaša na vestno in pošteno vodenje poslov in jo opredeljuje ZGD v prvem odstavku 263. člena. Povzročitev pisne napake s strani administratorke pa ne predstavlja nevestnega ali nepoštenega opravljanja nalog v dobro službe. Glede obstoja ekonomskih razlogov je tožena stranka dokazala, da je v njenih delavnicah v letu 2008, v zadnjih dveh mesecih glede na leto 2007, odstotek realizacije padel na 86,75 %. Zato tožena stranka meni, da sodišče glede na dejstvo, da gre za omejeno sodno presojo, ki se nanaša izključno na presojo zakonitosti izrečene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more presojati zadostnosti obstoja ekonomskih razlogov in v tem smislu odločati kdaj zmanjšanje obsega dela predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z razlogi v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še navaja: Po določbi prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v drugem odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 246/2007 z dne 8. 4. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni pa delodajalcu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstna odločitev razen glede njihovega dejanskega obstoja sodišče ne presoja. To pa pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se nekatera dela ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar je postalo nepotrebno delo določenega števila delavcev na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tudi tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem.

Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja, njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „delavec avtomobilske stroke II“. Uprava družbe tožene stranke je dne 29. 1. 2009 prejela sklep o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnih mestih. Sklenila je, da se na delovnem mestu „delavec avtomobilske stroke I“ (avtomehanik) zmanjša število zaposlenih za enega izvajalca; na delovnem mestu „prodajalec – prodajni svetovalec“ za dva izvajalca in na delovnem mestu „delavec avtomobilske stroke I“ (avtoklepar) za enega izvajalca.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „delavec avtomobilske stroke II“, saj iz sklepa uprave tožene stranke z dne 29. 1. 2009 ne izhaja, da je prenehala potreba po zaposlitvi delavcu na delovnem mestu „delavec avtomobilske stroke II“, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, da je prišlo do pisne napake v sklepu z dne 29. 1. 2009, da so namesto „delavec avtomobilske stroke II“ pomotoma zapisali „delavec avtomobilske stroke I“ in s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je po sklepu uprave bilo zmanjšano število zaposlenih le na treh delovnih mestih in je sklep tudi podpisala zakonita zastopnica, zato ni verjetno, da je prišlo do pomote pri zapisu besedila, da se ukinja delovno mesto „delavec avtomobilske stroke I“.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame direktorici tožene stranke, da je pri zapisu sklepa z dne 29. 1. 2009 prišlo do pomote, saj je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi zakonite zastopnice. Pri tem je povsem nesprejemljiva pritožbena trditev, da bi direktorica tožene stranke lahko naknadno popravila sklep, tako, da bi dopisala pri „delavec avtomobilske stroke I“ še rimsko številko I in bi bilo vse v redu, tako pa je bila poštena in sklepa naknadno ni popravljala in zato je sodišče kaznovalo toženo stranko. Povsem nesprejemljivo je razmišljanje tožene stranke, da lahko sprejete pisne in podpisane sklepe naknadno enostransko popravlja za potrebe sodnega postopka in se pri tem enostavno sklicuje, da je prišlo do pomote. Če bi zakonita zastopnica na tak način popravila sklep, bi bilo v njenem ravnanju zaslediti tudi elemente (oziroma vsaj znake) kaznivega dejanja ponarejanje listin (256. člen Kazenskega zakonika). Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Da je tožena stranka zelo poenostavila postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, kaže tudi izpovedba zakonite zastopnice, da v kolikor je v sklepu z dne 29. 1. 2009 bilo predvideno zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu „delavec avtomobilske stroke I“, lahko tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi tudi delavcu na delovnem mestu „delavec avtomobilske stroke II“, ker je „delavec avtomobilske stroke I“ širši pojem.

Pritožba sicer pravilno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi predloženih finančnih poročil za leto 2008 v primerjavi z letom 2007. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ta poročila ne izkazujejo bistvenega zmanjšanja obsega dela in zato tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo, delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacij dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Vendar pa navedeni zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na odločitev o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi sklenjene s tožnikom, kar pa predstavlja zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi oziroma razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).