Jedro

Tožeča stranka je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni navidezna, in ji je na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi te odpovedi predstavlja peti odstavek 132. člena ZDR, ki določa, da delavec ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega člena (odpravnine ob upokojitvi), če ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR (odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v višini 11.740,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.047,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 678,72 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 11.740,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se, smiselno iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bil pri toženi stranki za odpoved podan poslovni razlog. Poleg tega je zmoten zaključek, da tak poslovni razlog ni bil podan. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja verjelo zakonitemu zastopniku (direktorju) tožene stranke, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, in priči A.A., ki je kot administratorka še vedno zaposlena pri toženi stranki, da je šlo zgolj za formalni postopek (odpovedi), da bi se tožeča stranka lahko upokojila. Oba, tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot priča, sta pristranska in sta izpovedala v korist tožene stranke, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poleg tega je prezrlo interes tožeče stranke. Pobuda za prenehanje delovnega razmerja (odpoved) je prišla s strani tožene stranke, pri toženi stranki je bil tudi podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se je obseg dela zmanjšal in je bilo potrebnih manj zaposlenih. To je razvidno iz dejstva, da je tožeča stranka prejela pisno odpoved. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala obstoj poslovnega razloga. Priča A.A. je izpovedala, da se je pri toženi stranki obseg dela v zadnjih letih zmanjševal, in da je v letu 2011 50 delavcev prenehalo z delom. Tožeči stranki je delovno razmerje prenehalo decembra 2010, pri čemer je priča še izpovedala, da njenega dela tedaj niso potrebovali, in da so v zadnjih letih delavci v pleskarski in gradbeni operativi (kjer je delala tožeča stranka) prejemali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2011 je tožena stranka tudi navedla, da se je obseg proizvodnje zaradi krize v gradbeništvu zmanjšal. Nesporno je torej, da se je obseg dela pri toženi stranki zmanjševal. Komu bo tožena stranka zaradi tega podala odpoved, je bila njena odločitev. Dejstvo, da tožeča stranka odpovedi ni nasprotovala, z ničemer ne vpliva na njene pravice na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tem pravicam se ni mogla pravnoveljavno odpovedati, takšna odpoved je nična.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je zmotno kot bistveno opredelilo vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dejansko obstoječega poslovnega razloga ali je ta odpoved le navidezna oz. ali je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo po njeni volji. Odločitve, na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se nanašajo na obdobje veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) ter temeljijo na drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v presojanem individualnem delovnem sporu.

V zadevi opr. št. VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002 je šlo za vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, ki ni bil izdan na podlagi z zakonom predpisanega postopka (in ki je prikrival sporazum o prenehanju delovnega razmerja), upravičena prejemati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Šlo je za dogovor med delavcem in delodajalcem, da bi se delavcu omogočilo pridobiti prejemke iz naslova socialnega zavarovanja (zavarovanja za primer brezposelnosti), do katerih ni bil upravičen (ker je do zavarovalnega primera, torej do brezposelnosti, prišlo po njegovi volji). Enako je bilo v zadevi opr. št. VIII Ips 74/2007 z dne 22. 4. 2008, izdano v socialnem sporu. Za podobno zadevo, ko je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu, ki je s prenehanjem delovnega razmerja soglašal, ne da bi bil izveden z zakonom predpisan postopek, je šlo v zadevi opr. št. VIII Ips 214/1998 z dne 12. 1. 1999. Ker je šlo pri tem za navidezno odločbo (sklep o prenehanju delovnega razmerja) in za izigravanje zakona, takšen delavec, kot je presodilo Vrhovno sodišče RS, ni upravičen do odpravnine. V zadevi opr. št. VIII Ips 303/2005 z dne 10. 10. 2006 je tožeča stranka, ki ji je bilo ponujeno delo pri drugem delodajalcu, in ki je z njim že podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, na lastno željo postala presežni delavec, zaradi česar je bila pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem razveljavljena, tožeča stranka pa je prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja. V sporu je vtoževala odpravnino, do katere, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, ni upravičena, ker je bilo ravnanje tožeče stranke in delodajalca v nasprotju z dobro vero in poštenjem, sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja pa je bil le navidezen.

Določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) se, kot določa prvi odstavek 11. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), smiselno uporabljajo glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Tako se za presojo prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko uporabi 50. člena OZ, ki ureja navidezno pogodbo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, ta člen določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Če bi sledili stališču sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 30. 7. 2010 podala tožena stranka, le navidezna, tožeči stranki delovno razmerje ne bi moglo prenehati. Lahko bi ji sicer prenehalo na drugi podlagi, na primer, kot je štelo sodišče prve stopnje, na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, vendar bi morali biti izpolnjeni pogoji za veljavnost tega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. Ti so določeni v 79. členu ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. V prvem odstavku 79. člena ZDR je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožniku podana odpoved takšne določbe ne vsebuje, saj vsebuje drugačen pouk, to je, da se mora delavec javiti na Zavodu RS za zaposlovanje. Razen tega je v drugem odstavku tega člena izrecno določeno, da sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, ni veljaven. Odpoved ne more ustrezati pisnemu sporazumu, ne nazadnje že zato, ker je tožeča stranka ni podpisala. Ni mogoče šteti, da je s tem, ko je podpisala izjavo z dne 30. 7. 2010 (priloga B4), da se strinja s ponujeno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (ne gre za soglasje, ki bi se zahtevalo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ampak le soglasje k odpovedi, ki pa ni bistveno za obstoj, veljavnost in zakonitost odpovedi).

Tako je zaključiti, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi med strankama ni bil sklenjen oz. ni veljaven, ker ni izpolnjena obličnostna zahteva, pa tudi, ker tožeča stranka s sporazumom niti ne bi soglašala. Tožeča stranka ob prenehanju delovnega razmerja (na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ni izpolnjevala pogojev za upokojitev, ampak je te izpolnjevala šele po določenem času prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, do katerega je bila upravičena, ker ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi in ne na podlagi sporazuma. Iz tega je ne nazadnje razvidno, da prava volja tožeče stranke ni bila, da se sklene sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, saj na podlagi takšnega načina prenehanja delovnega razmerja ne bi izpolnjevala pogojev za upokojitev (za presojo v tem individualnem delovnem sporu je sicer nebistveno, kdaj in kako se je tožeča stranka upokojila, in kaj je nameravala ob odpovedi). Soglašala je lahko le s tem, da prejme odpoved, kar pa še ne pomeni, da je odpoved nezakonita oz. da je navidezna. Kakšno je stališče delavca glede odpovedi, ali z njo soglaša ali ne, ni bistveno pri presoji odpovedi in pravic, ki izvirajo iz nje.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne prikriva sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Če bi kljub temu šteli, da je odpoved navidezna, pa tožeči stranki delovno razmerje na njeni podlagi ne bi smelo prenehati. Delovno razmerje pa ji je prenehalo, in to tako, kot je določeno v odpovedi. Torej nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved le navidezna. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2010 (priloga A1) je določeno, da delavcu delovno razmerje preneha po izteku 150-dnevnega odpovednega roka, da mu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina, in da se mora v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja javiti na Zavodu za zaposlovanje, kjer bo uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti. Odpoved je tudi obrazložena, v njej je pojasnjen odpovedni oz. poslovni razlog. Podpisana je s strani zakonitega zastopnika (direktorja) tožene stranke, ki je pred odpovedjo izdal tudi obvestilo o nameravani odpovedi (četrti odstavek 83. člena ZDR - priloga B2). Odpovedi tožeča stranka v zakonsko določenem roku (tretji odstavek 204. člena ZDR) ni izpodbijala, tako da velja. Tožeči stranki je na njeni podlagi delovno razmerje prenehalo.

Glede odpovedi je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 23. 2. 2011 navedla (poleg tega, da je tožeča stranka želela, da se ji izda redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), da se je zaradi manjšega obsega naročil in slabših poslovnih rezultatov odločila racionalizirati in reorganizirati delo v Operativnem sektorju - ABC, kjer je bila zaposlena tožeča stranka. Iz teh razlogov, kot je navedeno v odgovoru na tožbo, je tožena stranka pristala, da ji izda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te navedbe je tožena stranka še dopolnila v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2011. Navedla je, da je v posledici hude krize v gradbeništvu v letu 2010 pričela zmanjševati število zaposlenih (štirim delavcem je podala odpovedi v septembru 2010). Da te navedbe niso merodajne, je tožena stranka navedla na naroku za glavno obravnavo dne 10. 7. 2012. Sodišče prve stopnje pa je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, verjelo zakonitemu zastopniku tožene stranke in priči A.A., da je bila tožeča stranka tista, ki je dala pobudo za prenehanje delovnega razmerja. Zato ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog ni bil podan. Vendar to, kot že povedano, ni bistveno. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, po prvem odstavku 360. člena ZPP ne odgovarja.

Bistveno je le, da je tožeča stranka prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni navidezna, in ji je na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine zaradi te odpovedi predstavlja peti odstavek 132. člena ZDR, ki določa, da delavec ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega člena (odpravnine ob upokojitvi), če ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR (odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). To v konkretnem primeru pomeni, da je tožeča stranka, ki je že prejela odpravnino ob upokojitvi, morala pa bi namesto te odpravnine prejeti odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upravičena do razlike do višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To razliko vtožuje s tožbenim zahtevkom, ki je bil skrčen (tožba je bila delno umaknjena) s pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2011 na 11.740,51 EUR. Sami višini terjatve iz naslova odpravnine tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, predstavlja pa desetkratnik (zakonska omejitev - četrti odstavek 109. člena ZDR) osnove, to je povprečne mesečne plače, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ki je razvidna iz potrdila o višini plače (priloga A2).

Ob koncu pritožbeno sodišče le dodaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka pravici do odpravnine ni mogla pravnoveljavno odpovedati (ker gre za zakonsko pravico - odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005), tako da na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka podpisala izjavo, da soglaša z določitvijo odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to ugodneje, in da se iz naslova prenehanja delovnega razmerja odpoveduje vsem zahtevkom, vključno s pritožbo zoper odpoved. Pritožba zoper odpoved v vsakem primeru ni predvidena, predvideno pa je po tretjem odstavku 204. člena ZDR sodno varstvo, ki pa se mu delavec ne more odpovedati. Četudi podpiše takšno izjavo, sodno varstvo lahko uveljavlja, prav tako pa lahko, kot že povedano, kljub odpovedi pravici do odpravnine (že od prejemu odpovedi, ko terjatev iz tega naslova še ni zapadla) uspešno vtožuje višjo odpravnino, če je do nje upravičen na podlagi zakona, kot velja za tožečo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, ki je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično upravičena do odpravnine (oz. do razlike v odpravnini), ki jo vtožuje. Zaradi tega je njeni pritožbi ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeči stranki je, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08) ter glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe, priznalo 443,30 EUR nagrade za postopek, 409,20 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR pavšala za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Tožeči stranki ni priznalo stroškov pooblaščenca za prihod na naroke za glavno obravnavo (kilometrine), ker ne gre za potrebne stroške. Tožeča stranka ima sicer pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka. Priznani stroški skupaj z davkom na dodano vrednost znašajo 1.047,00 EUR in jih je glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče po ZOdvT priznalo 545,60 EUR nagrade za pritožbeni postopek in 20,00 EUR pavšala za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, skupaj z davkom na dodano vrednost 678,72 EUR. Ta znesek je naložilo v plačilo toženi stranki.