Jedro

Izrek drugostopenjske odločbe, s katerim se izrecno zavrne tožnikova pritožba zoper sklep o zavrženju napovedi za odmero dohodnine, je v nasprotju z obrazložitvijo, ki se nanaša na drugo odločitev prve stopnje. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe druge stopnje, zato se zadeva vrača drugostopenjskemu organu, da ponovno odloči o pritožbi. Pred odločitvijo mora ta organ nedvoumno ugotoviti, kateri akt tožnik izpodbija s pritožbo in iz katerih razlogov, ter tako poskrbeti, da se odpravijo vse morebitne nejasnosti v tožnikovi (laični) vlogi in posledično sprejme pravilna in zakonita odločitev. Tudi presoja pritožbe kot pritožbe zoper sklep o zavrženju tožnikovega ugovora zoper informativni izračun, ni pravilna. Ne upošteva se namreč, da je tožnik v ugovoru poleg vsebinskih razlogov (davčne olajšave za ženo in dva otroka) navajal tudi svojo odsotnost kot vzrok za zamudo roka za ugovor ter s tem smiselno predlagal vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu se prvostopenjski organ ni izrekel, prav tako pa razlogov iz ugovora in pritožbe v tem smislu ni presodil drugostopenjski organ v svoji odločbi ter je posledično preuranjeno potrdil odločitev, da se ugovor tožnika kot nepravočasen zavrže.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance št. DT-499-01-509/2010-3 z dne 25. 11. 2010 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel napoved tožnika za odmero dohodnine za leto 2009. Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik dne 15. 6. 2010 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2009. Po določbah šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 mora zavezanec sam vložiti napoved za odmero dohodnine do 31. julija, če mu davčni organ ni vročil informativnega izračuna dohodnine do 15. junija za preteklo leto. Z vloženo napovedjo torej tožnik izpodbija domnevno vročitev informativnega izračuna dohodnine, ki mu je bil izdan dne 31. 3. 2010 in vročen z navadno vročitvijo in na katerega ni vložil ugovora v roku. Ker je tožnik dne 21. 4. 2010 dohodnino v celoti plačal na podlagi informativnega izračuna, je šteti, da mu je bil informativni izračun dohodnine vročen. To pa pomeni, da ne sme vložiti davčne napovedi na podlagi šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. Drugostopni organ je vloženo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da se s pritožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopni organ zaradi nepravočasnosti zavrgel ugovor zoper informativni izračun o odmeri dohodnine za leto 2009. Ta (informativni izračun) je bil izdan in tožniku odpremljen 31. 3. 2010. Z izračunom je bilo tožniku naloženo doplačilo dohodnine v znesku 66,17 EUR, ki je bil plačan dne 21. 4. 2010. Ker je bil dolg poravnan, je davčni organ štel, da je bil informativni izračun tožniku vročen in je zato njegov ugovor zoper informativni izračun z dne 31. 5. 2010 kot nepravočasnega zavrgel. Domnevo vročitve lahko zavezanec izpodbija z vložitvijo napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. 2010. Zato je drugostopni organ preveril, ali je tožnik odločbo resnično prejel šele v juniju 2010, kot navaja v pritožbi. Tožnik je kot dokazilo predložil potrdilo delodajalca A. d.d., da je bil do 1. aprila na delu v Albaniji, v času od 2. 4 do 15. 4. pa je koristil dopust. V ugovoru zoper informativni izračun je navedel, da je bil o izračunu obveščen šele v začetku maja. Dne 15. 6. 2010 pa je vložil napoved ter priložil izjavo žene, da je dohodnino plačala po pomoti, brez moževe vednosti. Na tej podlagi drugostopni organ ugotavlja, da je bil tožnik na delu v Albaniji le do 1. 4. 2010, oziroma da je dopust koristil do 15. aprila, kar pomeni, da je v Albaniji prenehal delati še pred vročitvijo informativnega izračuna ter da naj bi v navedenem obdobju koristil dopust. Vročitev potrjuje tudi opravljeno doplačilo dohodnine, medtem ko iz ženine izjave ni mogoče zaključiti, da mu odločba ni bila vročena. Navaja le, da je položnico plačala, kar pa še ne pomeni, da tožniku informativni izračun ni bil vročen. Čim pa ni mogoče zaključiti, da tožniku informativni izračun ni bil vročen pred koncem maja 2010, je davčni organ pravilno zavrnil zavezančev ugovor zoper informativni izračun kot prepozen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da kljub ugotovitvam davčnega organa druge stopnje ostaja dejstvo, da mu je država dolžna denar, kot to izhaja iz davčne napovedi. Zato prosi, da mu država ta denar vrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom prvostopni organ ni zavrnil ugovora zoper informativni izračun o odmeri dohodnine za leto 2009, kot se navaja v prvem odstavku obrazložitve drugostopne odločbe. Z izpodbijanim sklepom je namreč, z ozirom na številko in datum sklepa, nedvomno zavrgel tožnikovo napoved za odmero dohodnine, ki se sicer pravilno citira kot predmet odločanja v izreku drugostopne odločbe. Pa tudi sicer se presoja, kakršna izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, večinoma nanaša na ugovor tožnika na informativni izračun oziroma na pravočasnost ugovora ter zaključi z ugotovitvijo, da je „davčni organ pravilno zavrnil (prav: zavrgel) tožnikov ugovor (zoper informativni izračun) kot prepozen“. Izrek drugostopne odločbe, s katerim se izrecno zavrne tožnikova pritožba zoper sklep o zavrženju napovedi, je torej v nasprotju z obrazložitvijo, ki se nanaša na drugo odločitev prve stopnje, s tem pa je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe. To je v konkretnem primeru, iz že navedenih razlogov, odločba druge stopnje, zato se zadeva vrača drugostopnemu organu, da ponovno odloči o pritožbi.

Še pred odločitvijo pa je dolžan pristojni (drugostopni) organ povsem nedvoumno ugotoviti, kateri akt tožnik izpodbija s pritožbo in iz katerih razlogov ter na ta način poskrbeti, da se odpravijo vse morebitne nejasnosti v tožnikovi (laični) vlogi in posledično sprejme pravilna in zakonita odločitev. Tudi presoja pritožbe kot pritožbe zoper sklep o zavrženju tožnikovega ugovora zoper informativni izračun, kakršna izhaja iz obrazložitve, namreč ni pravilna. Pri tem se sicer upoštevajo razlogi pritožbe, ne presodi se pa izvedeni postopek v celoti, vključno z vsebino tožnikove vloge. Ne upošteva se namreč, enako kot v postopku na prvi stopnji, da je tožnik v ugovoru poleg vsebinskih razlogov (davčne olajšave za ženo in dva otroka) navajal tudi svojo odsotnost kot vzrok za zamudo roka za ugovor ter s tem smiselno predlagal vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu se prvostopni organ ni izrekel, prav tako pa razlogov iz ugovora in pritožbe v tem smislu - kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje - ni presodil organ druge stopnje v svoji odločbi ter posledično preuranjeno potrdil odločitev, da se ugovor tožnika kot nepravočasen zavrže. Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo akt druge stopnje ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter na podlagi četrtega odstavka istega člena zadevo vrnilo organu druge stopnje v ponovni postopek. Le-ta je dolžan v 30 dneh ponovno odločiti o pritožbi. Pri tem je vezan na stališče sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.