Jedro

Zgolj z zatrjevanjem, da je izpisek iz spletne strani sodišča skrajno neprimeren in nezanesljiv, pritožnica ne more omajati pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da izjema po 1. točki 1. odstavka 91. člena ZMZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postalo očitno, da pojasnila ministrstva za pravosodje ne bo prejelo, svojo odločitev utemeljeno gradilo na dokazu, ki ga je predložila tožena stranka, na kateri je v predmetnem postopku (tudi) breme zatrjevanja, da so v državi, katere državljan je tožnik, pravne osebe dolžne dajati varščino. Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, presoja listinskega dokaza (ki je trditve tožene stranke potrdil) ne more predstavljati nezakonitega načina ugotavljanja pogoja vzajemnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zahtevi tožene stranke za plačilo varščine za pravdne stroške ugodi (I. točka izreka) in da mora tožeča stranka v roku 15 dni plačati 6.000,00 EUR varščine za pravdne stroške na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 000, sklic SI00 001 (II. točka izreka).

Zoper citirani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi z obravnavano pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena v odgovor, a ga slednja ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške (1. odstavek 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (2), v nadaljevanju ZMZPP). Toženec pa nima pravice do varščine za pravdne stroške: če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine (1. točka 1. odstavka 91. člena ZMZPP). Če nastane dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. točki prvega odstavka tega člena dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Uporabo 91. člena ZMZPP je sodna praksa razširila tudi na situacije, v katerih je tožnik tuja pravna oseba (II Cp 536/2001).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje upoštevaje sklep pritožbenega sodišča I Cpg 574/2012 z dne 11. 7. 2012 v zvezi s presojo pogoja reciprocitete (3) na Ministrstvo za pravosodje in javno upravo še enkrat naslovilo zaprosilo za pojasnilo, ali so (tudi) pravne osebe iz Republike Slovenije dolžne založiti varščino za pravdne stroške v Združenih državah Amerike, konkretno v zvezni državi Delaware, dne 3. 7. 2013 pa prejelo obvestilo, da je Civilni oddelek Ministrstva za pravosodje ZDA omenjenemu ministrstvu odgovoril, da njegovemu zaprosilu ne more ugoditi, saj ni v skladu s Haaško konvencijo o pridobivanju dokazov v tujini, ZDA pa ne morejo ustreči niti zaprosilom, katera prejmejo po diplomatski poti.

Ker torej zahtevanega pojasnila ministrstva za pravosodje ni prejelo oziroma to ni dalo zahtevanega odgovora, je vprašanje, ali državljani oziroma pravne osebe iz Republike Slovenije v državi Delaware niso dolžni dajati varščine, sodišče prve stopnje zato presojalo samo in se pri tem oprlo na izpisek spletne strani sodišča zvezne države Delaware, imenovanega Court of Chancery (B 5). Slednjega je namreč v dokaz navedb, da ne obstaja vzajemnost oprostitve plačila tožniške varščine za ameriške pravne osebe brez premoženja v Republiki Sloveniji, skupaj s pritožbo zoper prvotni sklep prvostopenjskega sodišča z dne 27. 2. 2012 (s katerim je bila zahteva tožene stranke za plačilo varščine za pravdne stroške zavrnjena) vložila tožena stranka. Pritožba tožene stranke pa je bila skupaj s prilogami (med katerimi je tudi sporni izpisek) tožeči stranki vročena v odgovor dne 16. 4. 2012 (vročilnica pripeta na list. št. 21. a). Tožeča stranka s pritožbeno grajo, da ji sporni dokaz ni bil predočen, zato ne more uspeti. Z obravnavanjem izpiska iz spletne strani sodišča zvezne države Delaware, imenovanega Court of Chancery, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, to pa ne glede na to, da mora biti sicer listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod (2. odstavek 226. člen ZPP). Presoja listine v tujem jeziku bi namreč v absolutno bistveno kršitev prerasla zgolj v primeru, če listine ne bi razumelo sodišče prve stopnje ali tožeča stranka. Nič od navedenega pa pritožnica v obravnavani pritožbi ne zatrjuje.

Zgolj z zatrjevanjem, da je izpisek iz spletne strani sodišča (B 5) skrajno neprimeren in nezanesljiv, pa pritožnica ne more omajati niti pravilnosti same odločitve prvostopenjskega sodišča, da izjema po 1. točki 1. odstavka 91. člena ZMZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postalo očitno, da pojasnila ministrstva za pravosodje ne bo prejelo, svojo odločitev utemeljeno gradilo na dokazu, ki ga je predložila tožena stranka (B 5), na kateri je v predmetnem postopku (tudi) breme zatrjevanja, da so v zvezni državi Delaware (v državi, katere državljan je tožnik) pravne osebe dolžne dajati varščino. Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, presoja listinskega dokaza (ki je trditve tožene stranke potrdil) zato ne more predstavljati nezakonitega načina ugotavljanja pogoja vzajemnosti. Pritožbena graja v tej smeri je po presoji pritožbenega sodišča zato neutemeljena.

Tožeča stranka poleg tega v zvezi z vprašanjem vzajemnosti v postopku na prvi stopnji tudi ni ponudila kakršnega koli nasprotnega dokaza (s katerim bi torej skušala ovreči trditve tožene stranke oziroma dokazati svoje), niti v obravnavani pritožbi ni izpodbijala dokazne ocene, da so v zvezni državi Delaware pravne osebe dolžne dajati tožniško varščino, temveč se je plačilu (neutemeljeno) skušala izogniti s sklicevanjem na procesne pomanjkljivosti in za predmetno zadevo neuporabljiv odgovor organov ZDA z dne 27. 10.2008 (C 2). Njena pasivna drža - ob upoštevanju, da je ona tista, ki ima sedež v zvezni državi Delaware in zato olajšano možnost dostopa do tamkajšnjih sodišč in njihove prakse - meji na zlorabo pravic, zaradi česar ji po presoji pritožbenega sodišča varstvo, zahtevano z obravnavano pritožbo, ne gre. Na najučinkovitejši način bi za razjasnitev spornega vprašanja namreč lahko poskrbela ravno ona. Okoliščine, katere bi po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje še moralo razčistiti (če se je sklicevalo na izpisek iz spletne strani sodišča Court of Chancery), pa po oceni pritožbenega sodišča za obravnavani primer niso pravno odločilne.

Skladno z obrazloženim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ni namreč našlo niti kršitev, na katere pazi uradoma (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je upoštevaje načelo uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. (2) Uradni list RS, št. 56/99 in 45/08 - ZArbit. (3) Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da dvom, ali so tuje pravne osebe v ZDA, konkretno v zvezni državi Delaware, dolžne plačati tožniško varščino, tudi po vpogledu v odgovor iz priloge C 2 (pojasnilo organov ZDA z dne 27. 10. 2008) ostaja.