Jedro

Lastniku vozila je naložena dolžnost predložiti dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domneve, da je sam storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, ni pa mu treba dokazovati nasprotnega, to je, kdo je storilec prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Vič je K. M. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovorno za prekršek po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega ji je izrekel globo 250 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Kamniku je zahtevo za sodno varstvo K. M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa, storilki pa je naložilo tudi plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo K. M., ki je izjavila, da se z zahtevo v celoti strinja in da očitanega prekrška ni storila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema opis dejanskega stanja in navaja, da okrajno sodišče napačno razlaga določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, da je v obravnavani zadevi storilka kot razbremenilni dokaz predložila potrdilo delodajalca, iz katerega je razvidno, da je bila v času storitve prekrška v službi. Lastniku vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti po 233. členu ZVCP-1, ni treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala z vozilom, pri čemer se vrhovni državni tožilec sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 53/2007 z dne 5. 6. 2008. To velja zlasti v položaju, ko bi s tem obremenil člane svoje družine. Potrdilo delodajalca samo po sebi sicer ne dokazuje, da storilka v delovnem času ni mogla voziti osebnega vozila in tako storiti očitanega prekrška, kot to opozarja sodišče, vendar storilka ni dolžna dokazati nasprotno, temveč mora zgolj predložiti dokaze, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, kar je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo. Ker iz razlogov sodbe istočasno izhaja, da mora storilka vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da sama ni voznica vozila, in za to predložiti ustrezen dokaz, kar je storilka tudi napravila, so si razlogi sodišča med seboj v nasprotju in so posledično nejasni. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Do vprašanja uporabe določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več odločbah (na primer IV Ips 53/2007 z dne 5. 6. 2008, IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010). Po prvem odstavku 233. člena ZVCP-1 se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora lastnik vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti po 233. členu ZVCP-1, dokazati le, da sam ni vozil, ni pa mu treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala z vozilom. To velja zlasti v položaju, ko bi s tem obremenil člane svoje družine, saj po četrti alineji 29. člena Ustave ni dolžan izpovedati zoper svoje bližnje. Tudi v postopku o prekršku gre kršitelju pravica, da mu je ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno relevanten in če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Vrhovno sodišče je še navedlo, da kršitelj nima le dolžnosti predlagati materialnopravno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu sam predloži dokaz. Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega razbremenilnega dokaza ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadoščalo, da poda popoln predlog, naj tak dokaz priskrbi in izvede organ. Po vsebini enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, na katero se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi.

6. V obravnavani zadevi je kršiteljica v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Ljubljana – Vič z dne 11. 6. 2009 navedla, da je bila 4. 6. 2008 ob 14.38 uri v službi, to je v času, ko je bil po podatkih v plačilnem nalogu storjen prekršek z vozilom, katerega lastnica je kršiteljica. Zahtevi za sodno varstvo je kršiteljica priložila potrdilo svojega delodajalca, s katerim slednji potrjuje, da je bila kršiteljica v navedenem času v službi. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da delodajalčevo potrdilo samo po sebi ne dokazuje, da v delovnem času ni mogla voziti osebnega vozila oziroma da ni bila ona storilka očitanega prekrška ter da ni predočila nobenega razbremenilnega dokaza (na primer navedla ime osebe, če držijo njene navedbe, ki naj bi v kritičnem času uporabljala vozilo itd.), s katerim bi izkazala razumen dvom o svoji odgovornosti za prekršek v smislu prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kršiteljica s tem, ko je sodišču predložila delodajalčevo potrdilo o njeni prisotnosti v službi v času, ko je bil storjen očitani prekršek, izpolnila svojo dolžnost storiti vse, kar lahko, za razbremenitev odgovornosti za prekršek in je sodišču sama predložila dokaz. Sodišče razbremenilnega dokaza kljub citiranju odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/05 ni ocenilo, ker pa zahteva za varstvo zakonitosti tega vprašanja ne načenja, ga Vrhovno sodišče ni presojalo. Lastniku vozila je po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 in ob upoštevanju zgoraj omenjenih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča naložena dolžnost predložiti dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domneve, da je sam storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, ni pa mu treba dokazovati nasprotnega, to je, kdo je storilec prekrška. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno uveljavlja, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi o kršiteljičinem alibiju nejasni. Odločanje sodišča, ki v nasprotju s pravom in zakonitostmi logike (kršiteljica vendarle ni mogla biti istočasno na dveh različnih krajih) zavrne alibi, je mogoče opredeliti kot arbitrarno. Razlogi sodišča o kršiteljičinem alibiju so tako povsem neprimerni, zato je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje.