Jedro

Tudi če delodajalec ne izda sklepa v pisni obliki, kot to določa 2. odst. 23. člena ZTPDR, mora delavec najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu, kot to določa 80. člen ZTPDR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23.1.1996 in ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo ter ga razporediti na ustrezno delovno mesto in na razveljavitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja in suspenza z dne 4.1.1996 in sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.1.1996. S sodbo je razveljavilo sklep o razporeditvi na delovno mesto "sprejem in izdaje naročil in fotografiranje" (tč. 1 izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati premalo izplačano plačo za mesec november 1995 za 30 delovnih ur, za mesec december za 166 delovnih ur in za mesec januar 1996 za 127,5 delovnih ur za VII. tarifni razred z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek tožnika je zavrnilo (tč. 2 izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (tč. 3 izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, tožniku pa prizna stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški oz. podredno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča temelji na napačni presoji dejanskega in pravnega stanja, saj sodišče ni upoštevalo, da je bil zoper tožnika pri toženki voden postopek, ter da mu je bilo na podlagi sklepov izdanih v tem postopku vpisano prenehanje delovnega razmerja v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje pa je kot pravni temelj za prenehanje delovnega razmerja štelo vpis v delovno knjižico in zaradi tega, ker se tožnik ni pritožil zoper zaključeno delovno knjižico odklonilo sodno varstvo na podlagi določb 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Navaja, da se je res pritožil le zoper sklep o razporeditvi, ne pa na ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar je zbor delavcev kot drugostopni organ o njegovi zahtevi odločil tako, da je sprejel sklep, da mu delovno razmerje preneha peti dan po zasedanju zbora delavcev. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 23.1.1996 na podlagi sklepa zbora delavcev. Meni, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja na zboru delavcev sprejet na podlagi njegove zahteve za varstvo pravic zoper razporeditev. Vsi sklepi tožene stranke so sprejeti po nezakonitem postopku in v nasprotju z materialnimi predpisi, zato bi jih sodišče moralo razveljaviti. Nadalje tožnik navaja, da ukrepa v.d. direktorja z dne 4.1.1996 ne šteje za sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj ni vseh z zakonom predpisanih elementov. Sklicuje se tudi na sodno prakso, da sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu.

Tožnik se strinja z razveljavitvijo sklepa o razporeditvi, meni pa da ni pravilna odločitev, da mu pripada razlika v plači za čas od novembra 1995 do januarja 1996 le v višini VII. tarifnega razreda po splošni kolektivni pogodbi.

Sodišče namreč ni upoštevalo, da tožena stranka izplačuje višje plače, kot jih določa kolektivna pogodba. Meni tudi, da bi sodišče moralo upoštevati, da po razrešitvi s funkcije direktorja ni bil razporejen na drugo delovno mesto, zato bi moral prejemati plačo, kot jo je prejemal na delovnem mestu, na katerem je bil nazadnje razporejen.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in opozarja na dejstvo, da tožnik, potem ko je prejel zaključeno delovno knjižico, ni vložil zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki, temveč neposredno tožbo na sodišče, zato meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 80. in 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Pri tem še opozarja, da tožnik ni neuka stranka, kot to zatrjuje v pritožbi, saj je pravilno vložil zahtevo za varstvo pravic zoper sklep o razporeditvi na zbor delavcev. Tožena stranka se tudi strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila plače v višini plače direktorja, temveč le do plače za VII. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, pri čemer še opozarja, da sodišče ne more tožniku priznati plače za delo na delovnem mestu direktorja, saj se po prenehanju mandata vršilca dolžnosti na to funkcijo sploh ni prijavil. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), kar preizkuša sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, na te kršitve pa se pritožba le pavšalno sklicuje, da je sodišče prve stopnje v delu, ko je zavrglo tožbo, popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v delu ko je odločalo o zahtevku tožnika za razliko v plači pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in zato ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je le-to zavrglo njegovo tožbo na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23.1.1996 ter na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.1.1996 in sklepa o suspenzu z dne 4.1.1996 in zahtevka v zvezi s tem.

Za navedeno odločitev sodišča prve stopnje niso pomembne druge okoliščine, kot ta, da tožnik pred vložitvijo tožbe ni vložil zahteve za varstvo pravic zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in suspenza pri toženi stranki. V določbi 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) je namreč vsebovana negativna procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva, to je izčrpan prehodni postopek s sprejetjem dokončne odločitve delodajalca. Le v primeru, če pristojni organ ne odloči v 15-ih dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, ima delavec tudi pravico do sodnega varstva. Tudi če delodajalec ne izda sklepa v pisni obliki, kot to določa 2. odst. 23. člena ZTPDR, mora delavec najprej zahtevati varstvo svojih pravic pri delodajalcu, kot to določa 80. člen ZTPDR, šele nato pa je dopustno sodno varstvo v skladu s 83. členom ZTPDR. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, ki se zavzema za dopustnost neposrednega sodnega varstva neutemeljene. Ni namreč pomembno, kateri organ je odločil o prenehanju delovnega razmerja, bistveno je, kot je bilo že navedeno, da mora delavec najprej uveljaviti varstvo pravic pri delodajalcu, šele nato ima možnost zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na sklep o zavrženju tožbe zavrnilo kot neutemeljeno.

Utemeljena je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na prisojeno razliko v premalo izplačani plači za čas od novembra 1995 do januarja 1996, ko je sodišče prve stopnje tožniku priznalo razliko v plači do višine izhodiščne plače za VII. tarifni razred. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je razveljavilo sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto "sprejem in izdaja naročil in fotografiranje" tožnik ni upravičen do plače na prejšnjem delovnem mestu v.d. direktorja, na katerem mu je funkcija prenehala 18.11.1995. S potekom mandata namreč delavec ni več upravičen do plače, ki jo je prejemal na delovnem mestu poslovodnega organa. Po določbi 13. člena ZTPDR ima poslovodni organ, ki po poteku časa, za katerega je bil izbran, ni znova izbran oz. je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Tako ima tudi pravico do plače za tako delovno mesto. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da ima tožnik visoko strokovno izobrazbo, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, kako so bila vrednotena delovna mesta pri toženi stranki, za katera se je zahtevala visoka strokovna izobrazba, znanje in zmožnosti, s katerimi razpolaga tožnik. Zato bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, kako so vrednotena podobna delovna mesta pri toženi stranki, ki bi ustrezala po stopnji izobrazbe, znanju in zmotnosti tožniku in skladno s tem tožniku priznati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil razporejen sklado z določbo 13. člena ZTPDR. Ker torej dejansko stanje v zvezi z razliko v plači, ki je tožniku nastala zaradi nezakonite razporeditve, ni bilo popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na razliko v plači razveljavilo.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi izrek o stroških, za kar je imelo podlago v določbi 166. člena ZPP. Prav tako pa je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Določbe zveznih predpisov je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, sklado s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).