Jedro

Pri pisni pripoznavi zastarane obveznosti nastopijo enaki učinki kot pri pretrganju zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128318/2017 z dne 29. 12. 2017 ostane v veljavi tudi za terjatvi v znesku 35,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2016 dalje do plačila in v znesku 93,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 10. 2016 dalje do plačila ter se v točki C izreka znesek 86,35 EUR nadomesti z zneskom 111,33 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 32,27 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki A izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128318/2017 z dne 29. 12. 2017 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki, kot dolžniku, naloženo, da v roku 8 dni od prejema sklepa o izvršbi plača tožeči stranki, kot upniku, zneske glavnic 36,76 EUR, 39,87 EUR, 39,43 EUR, 13,33 EUR, 30,09 EUR, 26,97 EUR, 27,42 EUR, 50,58 EUR, 34,85 EUR, 29,02 EUR, 29,47 EUR, 46,19 EUR in 45,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov, kot izhajajo iz izreka ter izvršilne stroške v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki B izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128318/2017 z dne 29. 12. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki, kot dolžniku, naloženo, da v roku 8 dni od prejema sklepa o izvršbi plača tožeči stranki, kot upniku, zneske glavnic 29,20 EUR, 29,20 EUR, 29,20 EUR, 17,83 EUR, 26,07 EUR, 25,64 EUR, 8,83 EUR, 21,09 EUR, 21,09 EUR, 21,09 EUR, 6,79 EUR, 37,65 EUR, 23,96 EUR, 26,07 EUR, 59,92 EUR, 31,96 EUR, 35,07 EUR in 93,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V točki C izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 86,35 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe (točki B in C izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, ni jasno, na katere račune tožnice se nanaša 13. točka obrazložitve sodbe, sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj je ugovoru zastaranja ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo obeh računov iz leta 2016 in na račune iz obdobja maj 2007 do oktober 2011 – medtem ko v točki 12. obrazložitve zavzame stališče, da ugovor zastaranja zaradi pisne pripoznave zastarane obveznosti ni utemeljen. Prvi odstavek 341. člena OZ določa, da se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Toženec je lastnoročno podpisal ugotovitev na Opominu z dne 31. 7. 2015, da bo dolg za obdobje 2007 – 2012 poskusil poravnati kasneje. Naveden zapis in podpis pomeni pisno pripoznavo zastarane obveznosti tudi za navedeno obdobje in ne le obdobja do 31. 7. 2015, kot izhaja iz Pogodbe o obročnem plačilu dolga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi računi in v zvezi z računoma z zapadlostjo v letu 2016 drugi odstavek 355. člena Obligacijskega zakonika – OZ) zmotno uporabilo materialno pravo, saj za navedene račune ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo točke B in C sodbe v smeri ugoditve tudi pritožbeno spornemu delu tožbenega zahtevka ter se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zoper toženca vložila predlog za izvršbo, s katerim je od toženca zahtevala plačilo računov za vodarino za obračunska obdobja od leta 2007 do 2017. Dne 2. 9. 2015 sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o obročnem odplačilu dolga (v nadaljevanju Pogodba), kjer sta ugotovili, da toženec dolguje tožnici na podlagi izstavljenih računov do 31. 7. 2015 za vodarino 408,45 EUR (1. člen Pogodbe) ter sta se dogovorili, da se toženec zaveže tožnici dolg poravnati v 12. obrokih, tako da posamezni obroki znašajo 34,03 EUR (oziroma več glede na zmožnosti) in sicer do 30. dne v mesecu (2. člen). Istega dne sta z zapisom na opominu z dne 31. 7. 2015 zapisali in se pri zapisu lastnoročno podpisali, da se dolg 408,45 EUR nanaša na obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2015 ter da bo toženec dolg za obdobje od 2007 do 2012 poskusil poravnati kasneje. Toženec terjatev ni poravnal, zato mu je tožnica dne 21. 12. 2017 poslala opomin, nato pa vložila predlog za izvršbo, ki mu je toženec ugovarjal in zatrjeval, da so terjatve zastarale.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz točke 13 obrazložitve sodbe je razvidno, na katere račune tožnice se ta del obrazložitve nanaša, saj je potrebno pri tem izhajati tudi iz predhodne, to je 12. točke obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ugovor zastaranja ni utemeljen za terjatve, ki so navedene v Pogodbi in zgolj nestrinjanje tožnice s takšno odločitvijo še ne pomeni, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, ampak gre ponovno za drugačno mnenje tožnice, ki ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pogodba in lastnoročno podpisan zapis na opominu predstavlja pisno pripoznavo dolga za nezastarane obveznosti oziroma za zastarane obveznosti pisno pripoznavo zastaranih obveznostih. Sklicevalo se je na 364. in 341. člen OZ. Prvi odstavek 341. člena OZ določa, da se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da je toženec pisno pripoznal dolg in tudi nekatere takrat že zastarane terjatve (za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2015), nato pa je zmotno zaključilo, da se je „toženec s pripoznavo zastaranih obveznosti zastaranju odpovedal“. Kot izhaja iz komentarja 341. člena OZ1, tako pri pisni pripoznavi iz 341. člena, kot tudi pri pripoznavi dolga iz 364. člena OZ začne zastaralni rok teči znova. Pri pisni pripoznavi zastarane obveznosti nastopijo enaki učinki kot pri pretrganju zastaranja. Upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, zastaralni roki začnejo teči znova – in sicer prvi dan po tem, ko je bila pripoznava dana.

9. Tako je za terjatve, ki jih je toženec s Pogodbo in zapisom na opominu pripoznal, začel zastaralni rok iz 355. člena OZ znova teči 3. 9. 2015 (prvi dan po podpisu Pogodbe in zapisa na opominu). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da pripoznava zastaranih terjatev pomeni, da zastaralni rok za dolžnika ne teče znova in da takšne obveznosti po pripoznavi (nikoli) ne zastarajo. Ker pa glede na določbo 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, sodišče druge stopnje v odločitev ni poseglo. Posledično se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenim vprašanjem, ali bi bilo potrebno tudi za obveznosti iz obdobja od 2007 do 2012 glede na zapis iz opomina šteti, da jih je toženec pripoznal. 10. Ima pa prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 355. člen OZ v zvezi s terjatvami iz leta 2016 – 35,07 EUR z dne 16. 7. 2016 in 93,79 EUR z dne 16. 10. 2016. Kot izhaja iz komentarja 355. člena OZ2, je za enoletne terjatve drugače določen začetek teka zastaranja – in sicer zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela. To pomeni, da je zastaranje za terjatvi iz leta 2016 začelo teči 1. 1. 2017 in je zastaranje nastopilo dne 1. 1. 2018 ter je bil predlog za izvršbo, vložen dne 29. 12. 2017, pravočasen in predmetni terjatvi nista zastarali.

11. V posledici delne ugoditve pritožbi je sodišče druge stopnje glede na drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Ker sam izračun stroškov pritožbeno ni bil sporen, je sodišče druge stopnje v posledici spremembe odločitve zgolj na novo izračunalo uspeh tožnice, ki je bil v postopku na prvi stopnji 44 odstoten, sedaj pa je 56,73 odstoten. Glede na skupno priznane stroške tožnice v znesku 196,24 EUR to pomeni, da je toženec dolžan glede na uspeh tožnice le-tej povrniti 111,33 EUR pravdnih stroškov.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 128318/2017 z dne 29. 12. 2017 ohranilo v veljavi tudi za terjatvi v znesku 35,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2016 dalje do plačila in v znesku 93,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 10. 2016 dalje do plačila, v točki C izreka je znesek 86,35 EUR nadomestilo z zneskom 111,33 EUR (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

13. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji je toženec dolžan povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 250 točk za pritožbo po tar. št. 21/1, 5 točk za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife, kar je skupaj 255 točk, katere vrednost na dan odločanja znaša 0,459 EUR, kar je 117,04 EUR, 22% DDV v znesku 25,75 EUR, kar je skupaj 142,79 EUR in glede na pritožben uspeh 22,60 odstotkov znaša 32,27 EUR. Tožnica ni upravičena do povračila sodne takse za pritožbo, saj je plačila sodne takse oproščena in taksna obveznost zanjo ni nastala.

1 Tako V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 456 in 457. 2 Tako V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 487 in 488.