Jedro

Če obe pravdni stranki, ki sta hkrati pogodbeni stranki, pogodbo razumeta enako, ji sodišče ne sme pripisati drugačnega pomena. Vezano je na trditveno podlago strank. Zato lahko sporno pogodbeno določilo razlaga le tako, da ji pripiše pomen, ki ga zatrjuje ena ali druga stranka.

Smisel asignacije je, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga. Ta dva dolga ne izvirata iz asignacije. Ideja asignacije je, da se terjatev prenese, ne da bi upnik izpadel iz obligacijskega razmerja, iz katerega izvira terjatev, in da se dolg prevzame, pa dolžnik še vedno ostane v obligacijskem razmerju, iz katerega izvira ta dolg. Pri asignaciji ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe upnika ali dolžnika (iz temeljnega razmerja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta s tožbo in z nasprotno tožbo druga od druge uveljavljali plačilo več denarnih terjatev, izvirajočih iz več življenjskih dogodkov in temelječih na več pravnih podlagah. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo o zahtevkih iz tožbe, o zahtevku iz nasprotne tožbe pa bo, tako je sklenilo, odločalo v ločenem postopku.

Zahtevkom iz tožbe je delno ugodilo. Za odločanje pred revizijskim sodiščem je pomembno, da je zaradi zastaranja v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 75.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Dejansko ozadje, ki ni bilo sporno, je sledeče: tožnik je prodajal poslovni prostor ..., ker je gradil novega; toženec je bil zainteresiran za nakup, a bi ga zmogel le na leasing; dogovorjeno je bilo, da bo nepremičnino od U. odkupil H. d.o.o. in z G. sklenil pogodbo o finančnem leasingu; prodajna pogodba med prodajalcem U. in kupcem H. je bila sklenjena 4. 6. 2002 za kupnino 250.000 EUR; za tem je bila v juniju 2002 sklenjena pogodba o leasingu med H. kot leasingodajalcem in G. kot leasingojemalcem, s katero je G. odkupil poslovni prostor za kupnino 250.000 EUR, povečano za stroške financiranja z dogovorom odplačila v 120 mesečnih obrokih; po pogodbi o leasingu bi moral G. plačati H. pred pričetkom odplačevanja obrokov polog v višini 75.000 EUR (30% pogodbene vrednosti), sicer pogodba ne velja; H. je bil na podlagi obeh pogodb torej dolžan U. plačati 250.000 EUR, do G. pa je imel terjatev v višini 75.000 EUR; H. je U. plačal 175.000 EUR, glede preostalih 75.000 EUR pa je bila sklenjena asignacija: H. l. (nakazovalec, asignant) je G. (nakazanec, asignat) pooblastil, naj v njegovem imenu U. (asignatar) plača 75.000 EUR, U. pa pooblastil, da to plačilo v svojem imenu sprejme; v listini o asignaciji je U. potrdil, da je plačilo 75.000 EUR prejel. Pač pa je bilo ves čas postopka sporno: ali je bila sploh sklenjena asignacija (tožnik je trdil, da ne in da je H. le njemu odstopil terjatev do G., pogodba o asignaciji pa je bila navidezna in je prikrivala dogovor o cesiji), ali je bil navedeni znesek plačan (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil, ker je bilo plačilo potrjeno v listini o asignaciji, tožnik pa tega ni uspel ovreči) in ali je bilo v resnici sploh dogovorjeno, da ga mora G. plačati (ta je trdil in izpovedal, da ne in da je U. vse od začetka vedel, da plačila ne bo prejel).

3. Sodišče prve stopnje je zastaranje presojalo po 1036. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pravica prejemnika nakazila, da zahteva od nakazanca izpolnitev, zastara v enem letu ter da zastaranje začne teči, ko nakazanec sprejme nakazilo, če ga je sprejel, preden je bilo dano prejemniku, pa takrat, ko je temu dano.

Asignacija je bila dogovorjena junija 2003, tožnik pa je plačilo 75.000 EUR zahteval šele 3. 11. 2005, ko je za ta znesek razširil zahtevek (tožbo je vložil marca 2005 zaradi drugih terjatev do toženca in je z zahtevkom delno uspel, sedaj spornega zneska ni do razširitve tožbe niti omenil).

Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji o zastaranju terjatve, zato ni presojalo utemeljenosti pritožbe tožnika o zmotnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je denar prejel. 4. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom Vrhovnemu sodišču, naj v obravnavanem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pogodba o asignaciji navidezna in da prikriva drugačne dogovore od tistih, ki so v njej navedeni. V zvezi s tem pojasnjuje, da se je s tožencem kot kupcem dogovoril za prodajo poslovnega objekta. Prodaja je potekala na podlagi financiranja z leasingom. Med prodajalcem, kupcem in H. d.o.o. je bil sklenjen tripartitni dogovor, po katerem je tožnik nepremičnino za 250.000 EUR prodal leasing hiši, ta pa jo je za 250.000 EUR prodala vnaprej znanemu kupcu-tožencu. Po pogodbi o leasingu bi moral kupec leasing hiši plačati 30% pologa, sicer bi posel po internih pravilih leasing hiše propadel, a sredstev za to ni imel. Zato je bilo dogovorjeno, da bo H.prodajalcu plačal 175.000 EUR kupnine namesto 250.000 EUR, da bo prodajalcu preostalih 75.000 EUR plačal kupec s časovnim odlogom (ob pozivu prodajalca), H. pa bo to plačilo upošteval tako, kot da je kupec njemu plačal polog po leasing pogodbi. Pogodba o asignaciji je tako prikrivala internim pravilom leasingodajalca nasprotno dejstvo, da je G. sklenil pogodbo o leasingu brez plačila pologa. G. in leasingodajalec sta tako lahko sklenila posla, za sklenitev katerih sta bila zainteresirana, prvi zaradi pridobitve poslovnega prostora in drugi zaradi zaslužka, tožnik pa je lahko prodal nepremičnino, le da je moral pristati na odlog dela kupnine (75.000 EUR). Sodišči prve in druge stopnje sta vsebino pogodbe presojali zgolj po naslovu. S tem, ko sta zavrnili presojo po vsebini, sta zmotno uporabili materialno pravo, konkretno 83. člen OZ, v zvezi s čemer je pritožbeno sodišče povsem arbitrarno zapisalo, da je vsebina pogodbe o asignaciji jasna. Revident poudarja, da ni šlo za dvojno pooblastitev, pač pa je bil vnaprej sklenjen tripartitni dogovor o konstrukciji celotnega posla, ki je presegal dogovor o plačilu in na podlagi tega dogovora se je točno vedelo, kakšne so pravice in obveznosti vsakega od udeležencev tega posla in dogovor. Dejansko je bila v zvezi s plačilom 75.000 EUR vnaprej dogovorjena cesija v izpolnitev: vedelo se je, da G. pologa leasing hiši ne bo plačal (zato ni bilo kritnega razmerja med njima, ki je pogoj za asignacijo), obveznost leasing hiše do prodajalca pa bo prenehala tako, da mu bo odstopila svojo terjatev do G. Pritožbeno sodišče je prezrlo določbe 50., 83., 84. in od 417. do 434. člena OZ. Toženčeva obveznost tožniku plačati 75.000 EUR izvira iz temeljnega razmerja, zato zastaranja ni mogoče presojati po določbah, ki veljajo za zastaranje zahtevka za izpolnitev iz asignacije.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave, v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik presojo o zastaranju svoje terjatve do toženca, ki je po sodbah sodišč prve in druge stopnje nastopilo po izteku enoletnega zastaralnega roka, predpisanega za zastaranje pravice prejemnika nakazila zahtevati izpolnitev od nakazanca, izpodbija z argumentom, da je pogodba o asignaciji navidezna in da prikriva pogodbo o cesiji, zato zanjo ne velja enoleten, pač pa splošen zastaralni rok. Pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo razlagalnih pravil iz 83. in 84. člena OZ, na podlagi katerih bi spoznalo, da res ni bila dogovorjena asignacija, pač pa cesija.

8. Očitek je neutemeljen. Situacije, ko bi sodišče smelo razlagati pogodbo, sploh ni bilo. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. To terja ugotovitev besednega pomena pravnega posla kot zasebnega pravnega akta z jezikovno razlago, v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika.(1) S tem se določi možni besedni pomen pravnega pravila, ki hkrati določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.(2) Če obe pravdni stranki, ki sta hkrati pogodbeni stranki, pogodbo razumeta enako, ji sodišče ne sme pripisati drugačnega pomena.(3) Vezano je na trditveno podlago strank. Zato lahko sporno pogodbeno določilo razlaga le tako, da ji pripiše pomen, ki ga zatrjuje ena ali druga stranka.

V konkretnem primeru je tožnik, ko je tožbeni zahtevek zvišal za 75.000 EUR,(4) izrecno trdil, da mu je bil toženec dolžan ta znesek plačati na podlagi asignacije (pogodbe o nakazilu brez datuma), pa tega ni storil, zato ni prejel plačila celotne kupnine za poslovni prostor. Ko je toženec na spremenjeno tožbo odgovoril, je podal le ugovor zastaranja. V naslednji pripravljalni vlogi pa je tožnik v zvezi z asignacijo poudaril le še, da mu toženec spornega zneska ni plačal, iz pogodbe pa naj nasprotno ne bi izhajalo.(5) Da bi bila vsebina dogovora drugačna od tiste, ki ustreza asignaciji kot tipu pravnega posla, do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni trdil ne tožnik ne toženec.(6) Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razlago pogodbe,(7) kar je smiselno tožniku pojasnilo že pritožbeno sodišče, ko je v odgovor na v pritožbi prvikrat postavljeno trditev, da je bila sklenjena cesijska pogodba in ne asignacija, zapisalo, da »v konkretni zadevi ne more biti nobenega spora glede jasnosti pogodbe o asignaciji«, v utemeljitev česar je povzelo še tožnikovo izpoved o tem, da zapis pogodbe o nakazilu odraža (pravo) vsebino dogovora.(8)

9. Ko trdi, da ni šlo za asignacijo, ker kritnega razmerja ni bilo zaradi vnaprejšnjega dogovora, da toženec leasing hiši pologa po pogodbi o leasingu ne bo plačal, tožnik dopolnjuje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno.

10. Neutemeljeno revizija kot okoliščino, ki naj bi izključevala asignacijo in kazala na sklenitev cesijske pogodbe, poudarja obstoj dveh pogodb: prodajne pogodbe in pogodbe o leasingu, kot temeljnih poslov. Smisel asignacije je, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga.(9) Ta dva dolga ne izvirata iz asignacije. Ideja asignacije je, da se terjatev prenese, ne da bi upnik izpadel iz obligacijskega razmerja, iz katerega izvira terjatev, in da se dolg prevzame, pa dolžnik še vedno ostane v obligacijskem razmerju, iz katerega izvira ta dolg.(10) Pri asignaciji ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe upnika ali dolžnika(11) (iz temeljnega razmerja).

11. Tožnik ima prav, da na zastaranje terjatve sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, nima pa prav, ko trdi, da toženec ni podal ugovora zastaranja terjatve na izpolnitev obveznosti iz asignacije po določbi 1039. člena OZ, pač pa da je ugovarjal zastaranje terjatve iz temeljnega posla. Da se ugovor nanaša prav na terjatev iz asignacije, je jasno razvidno že iz vsebine ugovora, ki je povzeta v izpodbijani sodbi, dodatno pa to potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik plačilo zahteval na podlagi asignacije, ne da bi pri tem sploh omenil temeljni posel, iz katerega izvira toženčeva obveznost plačati mu sporni znesek.

12. Kršitve materialnega prava torej ni bilo. Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 489. Op. št. (2): Marijan Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, stran 372. Op. št. (3): Nina Plavšak, prav tam.

Op. št. (4): Listovna številka 28 spisa.

Op. št. (5): Listovna številka 35 spisa.

Op. št. (6): Listovna številka 31 spisa.

Op. št. (7): Na vprašanje toženčevega pooblaščenca, ali je bilo dogovorjeno tako, kot je navedeno v pogodbi o nakazilu, je tožnik, zaslišan kot stranka, odgovoril, da je bilo tako dogovorjeno (listovna številka 52 spisa).

Op. št. (8): Glej opombo 7. Op. št. (9): Renato Vrenčur,v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1078. Op. št. (10): Petar Klarić, Martin Vedriš, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 455. Op. št. (11): Renato Vrenčur, prav tam.