Jedro

V času po izdaji dokončne odločbe ZPIZ je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki je vplivalo na njegovo delovno zmožnost v taki meri, da ni bil zmožen opravljati drugo delo niti po 4 ure dnevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2021, v zvezi s prvostopno odločbo št.... z dne 4. 12. 2020, odpravilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev zmožnosti tožnika za delo od 17. 12. 2020 dalje. Odpravilo je tudi ostale izpodbijane odločbe tožene stranke v delu, ki se nanašajo na odločitev, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bil tožnik tudi v času od 17. 12. 2020 do 21. 9. 2021 zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Nadalje je odločilo, da tožena stranka tožniku povrne njegove stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da mnenje sodne izvedenke dr. A. A., dr. med. ni bilo ustrezno, oziroma ga je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo. Sodna izvedenka se je namreč oddaljila od objektivno podane ocene delazmožnosti. Mnenje je večkrat nekoherentno in posega v druge zadeve, ki niso predmet tega spora. Tako v mnenju navaja zmanjšano fizično kapaciteto ob sindromu obstruktivne apneje v spanju in dokazanem kognitivnem upadu na področju pozornostnega sistema, ki se kaže z nihanjem pozornosti in upočasnjenostjo ter manj zanesljivim procesiranjem. Ni sporno, da gre pri tožniku za sindrom hude apneje v spanju in tudi za prekomerno zaspanost preko dneva, vendar je neobjektivno, da se utemeljuje prisotno simptomatiko navedenega obolenja kot razlog za nezmožnost za delo. Iz zadnjega podatka uspešnosti zdravljenja z dne 14. 9. 2017, je bila ob kontroli BiPAP aparata prikazana odločilna adherenca uporabe aparata. Klinično dobro je poznano, da uporaba BiPAP aparata pri bolnikih s hudo obstruktivno apnejo v spanju, uspešno izboljša simptome dnevne utrujenosti ter z njimi povezane simptome kognitivnega upada ter sindroma izgorelosti. Učinki terapije so vidni že po zelo kratkem času. Po uvedbi zdravljenja se dokazano uspešno zmanjša tudi absentizem. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje tudi na tujo literaturo. Sodna izvedenka ni predstavila medicinske dokumentacije, ki bi objektivno izkazovala, da je navedena in pričakovana simptomatika nezdravljene obstruktivne apneje v spanju, bila prisotna pri tožniku tudi v izpodbijanem obdobju. Še več, na pričanju dne 4. 3. 2022 navaja, da je pri tožniku prisotna huda prekomerna dnevna zaspanost, kar izkazuje z izvidi, pri čemer pa izvidi sežejo le do 21. 11. 2017, ko je ocenjena dobra adherenca zdravljenja. Podobno je izvedenka navedla tudi glede utrujenosti ter posledičnih motenj v psihičnem in fizičnem funkcioniranju. Dejstvo, da tožnik v nadaljevanju zdravljenja tudi ni bil klinično ocenjen kot pomembneje psihopataloško okrnjen, prav tako ne izkazuje, da ne zmore svojega dela. Dodatno je izvedenka tudi navedla, da se tožnik "kot rešilne biljke" oklene stanja po operaciji levostranske dimeljske kile z meralgijo parestetiko. Pri tem EMG preiskava z dne 16. 12. 2020 ni pokazala elektromiografskih znakov za prizadetost živčnih vlaken. Še več, iz dopolnilnega mnenja z dne 3. 11. 2021 izhaja, da morebitna ukleščenost živca le malo vpliva na podano mnenje o delazmožnosti, pa čeprav tožnik kot glavni razlog navaja bolečine v ingvinalnem področju po operativnem posegu. Neutemeljene so tudi navedbe sodne izvedenke glede neustrezno podanih trajnih omejitev pri delu kot so razvidne iz odločbe ZPIZ z dne 11. 11. 2019 v zvezi z obstruktivno apnejo v spanju. V času ocene invalidske komisije je bilo namreč zdravstveno stanje hude obstruktivne apneje v spanju že ocenjevano. Tudi mnenje MDPŠ z dne 18. 4. 2016 je že obstajalo ob oceni senata invalidske komisije. Pri tem je sodna izvedenka tudi prekoračila določbo 64. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),1 po kateri se preostalo delazmožnost ocenjuje na podlagi zmožnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki ustreza strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti zavarovanca. Zavarovanec je po strokovni izobrazbi avtomehanik – šofer. Potrebno bi bilo upoštevati obremenitve glede na poklic tožnika, to je avtomehanik, saj ni podatkov, da bi tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi na podlagi odločbe ZPIZ. Pri tem sta zdravstvena komisija in izvedenec tožene stranke upoštevala določila varnosti pri delu, pri čemer se tožnik ne more zaposliti na katerokoli delovno mesto, temveč največ na delovno mesto, ki ga je sposoben opravljati (tudi če nima "vseh" omejitev pri delu). Tako ne obstajajo utemeljeni argumenti, da je bil tožnik v popolnosti nezmožen za delo. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke z dne 6. 1. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 12. 2020, dokončno odločbo z dne 24. 2. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 1. 2021, dokončno odločbo z dne 6. 4. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15. 3. 2021, dokončno odločbo z dne 12. 5. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15 .4. 2021, dokončno odločbo z dne 17. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 5. 2021, dokončno odločbo z dne 26. 8. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 29. 6. 2021 in dokončno odločbo z dne 7. 3. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 7. 2021, in sicer v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v spornem obdobju (v času od 17. 12. 2020 do 21. 9. 2021) zaradi bolezni začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 11. 11. 2019 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 6. 2019 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma drugo delovno mesto z omejitvami; brez vožnje motornih vozil v poklicne namene, samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom od 18. 4. 2019 dalje. Iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 11. 11. 2019, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu "šofer tovornega vozila". Iz mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 24. 10. 2019, ki se prav tako nahaja v dokumentaciji upravnega spisa pa je razvidno, da je tožnik po strokovni izobrazbi avtomehanik – šofer, ter da je tedaj delal pri B. B., in sicer je šlo za razvoz plina na plinske postaje, podjetja in strankam (uporabnikom), dela na terenu, sede, v prisilni drži hrbtenice, z motornimi vozili v prometu, v hladnem in vročem okolju ter hrupu. Pogosto dela ponoči. Občasno dela na prostem, stoje, s hojo, s premeščanjem bremen nad 15 kg, z električnimi stroji in orodji. Iz njegove izpovedbe izhaja, da opravlja težko fizično delo, pri katerem dviguje bremena (plinske jeklenke, ki tehtajo najmanj 20 kg).

7. Iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, večinoma za poln delovni čas, in sicer od 14. 4. 2014 dalje. V zadevi je sporna odločitev, da je od 17. 12. 202o dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožena stranka se pri tem sklicuje na že omenjeno odločbo ZPIZ.

8. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)4. Tako je v 232. členu Pravil OZZ določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Pritožbeno sodišče je že v zadevi, ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje5 pojasnilo, da v navedenih predpisih začasna nezmožnost za delo pravno sicer ni definirana. Po ustaljeni sodni praksi gre za pravni standard, po katerem zavarovana oseba zdravstveno ni zmožna za delo pod splošnimi pogoji, na katero se ocenjuje to dejstvo. Pomeni obstoj oziroma prisotnost bolezni, zaradi katere je indiciran takoimenovani bolniški stalež. Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo praviloma ocenjuje na delovno mesto, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. V primeru, da so bile z odločbo zavarovancu priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije invalidnosti, se ta odločba skladno z drugim odstavkom 182. člena ZPIZ-2 izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. V predmetni zadevi je bila izdana že omenjena dokončna odločba ZPIZ. V tem primeru je torej potrebno upoštevati dokončno odločbo, s katero so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, saj za delo, ki ga je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi, torej delo "šoferja tovornega vozila" ni bil zmožen.

9. Vprašanje ali je bil tožnik zmožen opravljati drugo delo v skladu z razbremenitvami, kot so razvidne iz invalidske odločbe, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ dr. A. A. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v bolniškem staležu že od 14. 4. 2014 dalje, in sicer zaradi hude obstruktivne apneje, sedaj je na BiPAP aparatu. Po mnenju sodne izvedenke je sicer izrek invalidske odločbe pomanjkljiv, vendar odločitev o tem prepušča sodišču, ki vodi postopek v zvezi s presojo dokončne odločbe ZPIZ.

10. Za presojo te zadeve so odločilne ugotovitve sodne izvedenke, da so pri tožniku v času po izdaji dokončne odločbe ZPIZ nastopile dodatne zdravstvene težave, ki jih (tudi zaradi prekomerne debelosti) funkcionalna diagnostika ni mogla jasno opredeliti. Po operaciji levostranske dimeljske kile z dne 22. 6. 2020 so še vztrajale bolečine levo ingvinalno. Ko je bil 14. 4. 2021 ponovno pregledan pri kirurgu, je bilo palpatorno na pritisk precej občutljivo v predelu brazgotine ter ingvinalnega kanala. Tudi sam testits je bil palpatorno nekoliko občutljiv. Kirurg je predlagal še en ciklus fizioterapije, in sicer laser ter protibolečinsko terapijo. Če pa bodo bolečine še vztrajale, se bo potrebno dogovoriti za nov operativni poseg. Dne 2. 6. 2021, po opravljeni fizikalni terapiji, je bil ponovno pregledan pri kirurgu, pri čemer je bila še vedno prisotna ingvinalna palpatorna občutljivost, ni pa bilo znakov za recidiv kile. Še naprej je bila predlagana fizikalna terapija, laser in magnet ter protibolečinska terapija. Po mnenju sodne izvedenke bolečina, ki jo je navajal levo ingvinalno ni vezana le na 4 ure dan, ampak na ves dan ob obremenitvah in je prisotna v vseh opisih kliničnega statusa pri kirurgu. To pa pomeni nezmožnost opravljanja fizično zahtevnega dela. Sodna izvedenka zato meni, da tožnik še naprej ni zmožen opravljati delo niti v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je poleg pisno podanega izvedenskega mnenja in dopolnitve tega mnenja tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo podrobno pojasnila, zakaj meni, da tožnik ni zmožen opravljati delo po 4 ure dnevno. Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe o neprepričljivosti mnenja, neutemeljene.

12. V tej zadevi sicer ni bila predmet ugotavljanje invalidnost in s tem presoja dokončne odločbe ZPIZ, s katero so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Omenjeno je namreč predmet drugega postopka, ki teče pred sodiščem. Kot pa je bilo že pojasnjeno, je pri tem ključno, kakšno je bilo zdravstveno stanje v času, po izdaji dokončne odločbe ZPIZ in s tem v zvezi, ali se je zdravstveno stanje po izdaji navedene odločbe še dodatno poslabšalo. Kot to izhaja iz strokovno prepričljivega mnenja, je pri tožniku po izdaji invalidske odločbe prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, in sicer zaradi težav, ki so nastale po operaciji levostranske dimeljske kile, ki je bila opravljena 22. 6. 2020. Pri tožniku so v spornem obdobju še vztrajale bolečine, zato je bil tudi 14. 4. 2021 ponovno pregledan pri kirurgu, nato še 2. 6. 2021. Izvedena je bila tudi fizioterapija, kar vse kaže na to, da so pri tožniku tudi po operaciji ingvinalne kile (pa čeprav iz izvidov ne izhaja, da je prišlo do recidiva) še vedno obstajale bolečine, ki so po mnenju sodne izvedenke ovirale tožnika pri delu. Tega stanja pa tožena stranka v izpodbijanih odločbah ni upoštevala. Tudi na naroku za glavno obravnavo, je sodna izvedenka na vprašanje, kakšno je bilo stanje po izdaji invalidske odločbe pojasnila, da glede na tožnikove težave, v tem obdobju ni moglo priti do takega izboljšanja, da bi bil tožnik zmožen za delo v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času po izdaji dokončne odločbe ZPIZ pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki je vplivalo na njegovo delovno zmožnost v taki meri, da ni bil zmožen opravljati drugo delo niti po 4 ure dnevno.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 5 Glej Psp 602/2015 z dne 7. 4. 2016.