Jedro

Ker tatvine blaga CZ ne določa med razlogi za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino, ni pogojev za oprostitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1854/95-7 z dne 14.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.11.1995, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 28.9.1994. Z njo je zavrnjen njen zahtevek za oprostitev obveznosti vrnitve v tujino blaga, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 13.2.1992 Carinarnice L., Carinska izpostava t. in Carinska cona L. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je na podlagi listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in materialno pravo pravilno uporabila. Gre za začasen uvoz osebnega avtomobila, ki je bil dovoljen do 13.2.1993. Dne 22.12.1993 pa je tožeča stranka vložila zahtevek za razdolžitev začasno uvoženega blaga, v katerem je navedla, da je bilo vozilo dne 16.2.1993 ukradeno in kot dokaz predložila potrdilo o prijavi tatvine Policijski postaji T. v Z. Zahteva za oprostitev je bila zavrnjena, ker zanjo niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 324. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90 - CZ). Po 1. odstavku 324. člena CZ izda carinarnica na uvoznikovo zahtevo odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči oziroma toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da CZ tatvine (odtujitve) začasno uvoženega blaga ne določa kot razlog za oprostitev vrnitve blaga v tujino. Ker je carinske predpise treba razlagati restriktivno, saj bi vsaka širša razlaga lahko pripeljala do neenakega položaja strank v carinskih postopkih, je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je navedeno določbo CZ uporabila restriktivno. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tudi odtujitev blaga šteti za razlog za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino, ker naj bi bilo začasno uvoženo blago neuporabno za tožnika. Neuporabnost zaradi uničenja uvoženega blaga mora po presoji sodišča obstajati objektivno, torej v razmerju do vsakega subjekta in ne samo do uvoznika kot si je navedene določbe carinskega zakona nepravilno razlagala tožeča stranka.

V pritožbi, ki jo tožeča stranka vlaga zaradi razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sodišče prve stopnje določbo 1. odstavka 324. člena CZ razlaga zgolj gramatikalno. Res je, da navedena določba posebej ne govori o tatvini blaga. Je pa iz same vsebine, to je teleološke razlage predpisa, lahko razumeti, da se ta odločba nanaša na vse primere, ko ni več mogoča uporaba blaga za namene, za katere je bilo to blago začasno uvoženo. Uničenje ali poškodovanje je v tem pogledu povsem enako tatvini avtomobila v tujini. Tatvina avtomobila v tujini je namreč dejstvo, ki povzroči, da uvoznik takšnega avtomobila nima več v svoji posesti, niti neposredni niti posredni. Ne more ga več uporabljati za namene, za katere ga je uvozil in je zanj situacija povsem enaka, kot če bi bilo vozilo popolnoma uničeno. Iz potrdila o prijavi tatvine na tuji policijski postaji nedvomno izhaja, da takšnega avtomobila ni več na teritoriju RS. Zato tudi ni več začasnega uvoza. Ker takšnega avtomobila več ne poseduje, ga tudi ne more odpeljati iz države in se na tak način formalno razdolžiti začasnega uvoza. S stališčem, katerega zastopata tožena stranka in sodišče, bi bil tak uvoznik dvakrat kaznovan. Prvič, ker mu je bil ukraden avto in drugič, ker bi moral plačati carino zato, ker v tujini ukradenega avta ne more odpeljati iz države. To je popoln nesmisel. Po starem načelu je potrebno predpis v dvomu razlagati vedno v korist tistega, ki je dolžan nekaj storiti oziroma plačati. Zato je stališče sodišča, da se ta določba ne sme široko razlagati in da dopušča le restriktivno razlago, zmotna. Mogoče je le ugotoviti, da carinski predpis ni jasen, kar pa je treba razlagati v korist tožeče stranke kot zavezanca za plačilo carine. Sicer pa je smisel določbe 324. člena CZ v tem, da se blago pravočasno vrne v tujino in da ne ostane na teritoriju RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz določb CZ izhaja, da je treba za blago, ki se uvaža na carinsko območje RS, plačati carino. To velja tudi za blago, ki je bilo začasno uvoženo in ni bilo v določenem roku vrnjeno v tujino, razen če gre za primere oprostitve, ki jih CZ določa. Po 1. odstavku 324. člena CZ izda carinarnica odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči oziroma toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Ker tatvine blaga CZ ne določa med razlogi za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino, je treba v takem primeru tudi plačati carino oziroma, ni pogojev za oprostitev.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je carinske predpise treba razlagati restriktivno, ker vsaka širša razlaga materialnih carinskih predpisov lahko pripelje do neenakega položaja strank v carinskih postopkih. Ker po navedeni določbi tatvina ni navedena kot razlog za oprostitev vrnitve blaga v tujino, te določbe ni mogoče razlagati tako, da po vsebini zajema tudi primer tatvine.

Ker je sodišče prve stopnje v tem primeru materialno pravo pravilno uporabilo, je tudi odločitev pravilna, saj tožeča stranka ni uspela dokazati poškodovanja blaga v smislu 1. odstavka 324. člena CZ, zaradi česar bi bila nato oproščena plačila carine. Tožeča stranka pa v pritožbi razen tega, da ponavlja svoje stališče, ki ga je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ne navaja nič takega, da bi s pritožbo lahko uspela. Ni namreč pomemben ugovor, da blaga nima več in ga ne more vrniti v tujino. Če uvoznik ni razbremenjen obveznosti vrnitve blaga v tujino, se blago pač dokončno ocarini in zanj plača carino.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.