Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da tožnik ni zahteval presoje osebnega zdravnika in ni vložil pritožbe zoper odločbe imenovanega zdravnika ZZZS (oziroma zoper njih sprožil sodnega postopka), zaradi česar so te postale dokončne in pravnomočne, sodišče pa je nanje v tem delovnem sporu vezano in ne more ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot je naveden v njih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče materialnopravno napačno.

Kot je bilo pojasnjeno v zadevi Psp 128/2019, odločitev o vzroku začasne nezmožnosti za delo, ki je naveden v pravnomočni odločbi ZZZS, ne postane pravnomočna, saj ne pomeni odločitve o pravici, temveč zgolj odločitev o dejstvu. Navedeno stališče za ta delovni spor pomeni, da če bi se v njem ugotovil drugačen vzrok za začasno nezmožnost za delo tožnika, kot je bil naveden v potrdilu osebnega zdravnika in odločbah ZZZS, to ne bi pomenilo posega v njihovo dokončnost in pravnomočnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov, ter ustavilo postopek za plačilo 308,78 EUR z obrestmi (I. in II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila za čas bolniškega staleža v znesku 5.168,34 EUR z obrestmi od 18. 9. 2019 do plačila (III. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača 767,21 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, 22. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člen EKČP. Napačno je uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na postopek, določen v 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Delavec lahko uveljavlja denarno terjatev z neposredno tožbo pred delovnim sodiščem, ne da bi se bil dolžan pred tem pogajati z delodajalcem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je v pretežnem delu ugotovilo dejansko stanje nepopolno.

6. Zmoten je očitek, da sodišče ni argumentirano obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zato ni izvedlo vseh dokazov, ki sta jih stranki predlagali v zvezi z ugotavljanjem škodnega dogodka in poškodbe, ker to ni štelo za pravno relevantno dejstvo glede na zavzeto stališče, da je o razlogu začasne nezmožnosti za delo vezano na dokončne in pravnomočne odločbe ZZZS. Ali je to stališče pravilno, pa spada v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 9. 8. 2017 do 15. 7. 2019 in da je bila v potrdilu osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela ter v odločbah imenovanega zdravnika ZZZS kot razlog začasne nezmožnosti za delo navedena poškodba izven dela. Vtožuje plačilo razlike med že izplačanim nadomestilom plače (v višini, ki velja za primer poškodbe izven dela) in nadomestilom plače v višini 100 % osnove, ki bi mu pripadala v primeru poškodbe pri delu. Bistvo njegovih trditev je, da se je poškodoval kot delavec tožene stranke med opravljanjem dela. Ker mu ta ni želela izročiti obrazca „poškodba pri delu – ER-8“, je bil kasneje v potrdilu osebnega zdravnika in v odločbah imenovanega zdravnika ZZZS zabeležen napačen razlog začasne nezmožnosti za delo.

8. Pod pogoji Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji) so tako v primeru poškodbe pri delu kot poškodbe izven dela zavarovanci (v tem primeru tožnik kot delavec) upravičeni do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ki jim gre na na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (29. člen). V primeru poškodbe pri delu znaša nadomestilo 100 % osnove, v primeru poškodbe izven dela pa je odmerni odstotek nižji (31. člen ZZVZZ).

9. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da tožnik ni zahteval presoje osebnega zdravnika in ni vložil pritožbe zoper odločbe imenovanega zdravnika ZZZS (oziroma zoper njih sprožil sodnega postopka), zaradi česar so te postale dokončne in pravnomočne, sodišče pa je nanje v tem delovnem sporu vezano in ne more ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot je naveden v njih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče materialnopravno napačno. Prvostopenjsko sodišče je svoje stališče utemeljilo s sklicevanjem na zadevo VIII Ips 103/2002, ki pa se je nanašala na drugačen pravni primer. V citiranem judikatu je bilo med drugim res navedeno, da je pravica do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri odločajo pristojni organi ZZZS z odločbami v upravnem postopku in v sodnem sporu socialno sodišče. Vendar pa v obravnavanem sporu predmet pravnomočnih odločb ZZZS ni bila odločitev o pravici do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, temveč odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do začasne zadržanosti od dela. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi Psp 128/2019, odločitev o vzroku začasne nezmožnosti za delo, ki je naveden v pravnomočni odločbi ZZZS, ne postane pravnomočna, saj ne pomeni odločitve o pravici, temveč zgolj odločitev o dejstvu.1 Navedeno stališče za ta delovni spor pomeni, da če bi se v njem ugotovil drugačen vzrok za začasno nezmožnost za delo tožnika, kot je bil naveden v potrdilu osebnega zdravnika in odločbah ZZZS, to ne bi pomenilo posega v njihovo dokončnost in pravnomočnost.2

10. Tožnik bi vzroku začasne nezmožnosti za delo resda lahko nasprotoval tudi z vložitvijo pravnih sredstev zoper potrdilo osebnega zdravnika in zoper odločbe ZZZS (prim. Psp 128/2019), vendar če jih ni uporabil to ne pomeni, da ne sme drugačnega vzroka začasne nezmožnosti za delo (in posledično upravičenje do višjega nadomestila plače) dokazovati v tem delovnem sporu, v katerem ga utemeljuje s sklicevanjem na poškodbo pri delu pri toženi stranki, po krivdi katere je bil prikrajšan, ker mu je izplačala nižje nadomestilo plače, kot bi mu pripadalo.

11. V zvezi z uporabo 200. člena ZDR-1 pritožba neutemeljeno poudarja, da je tožnik imel pravico vtoževano denarno terjatev uveljavljati neposredno pred sodiščem (četrti odstavek tega člena). Sodišče prve stopnje namreč te določbe ni kršilo, saj tožbe v tem delu ni zavrglo in je o plačilu razlike nadomestila plače odločilo po vsebini. Tožniku, kateremu je sicer verjelo, da je zahteval od tožene stranke izročitev obrazca ER-8, pa je očitalo, da bi ga lahko od nje terjal po postopku iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, a tega ni storil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj zato, ker tožnik takšnega postopka za pridobitev obrazca ER-8 ni uporabil, obravnavanega tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti. Tudi v zadevi Psp 128/2019 je bilo zavzeto stališče, da odsotnost formalnega listinskega dokaza, tudi izpolnjenega obrazca ER-8, sama po sebi ne pomeni, da pravno relevantnega dejstva (ali je bila vzrok bolniškega staleža poškodba pri delu) ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, npr. z izpovedbami prič, medicinsko dokumentacijo ...

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni izvajalo dokazov o tem, ali je bila dejanski razlog za tožnikovo začasno zadržanost od dela poškodba pri delu. Šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka bo mogoče odločiti o temelju tožbenega zahtevka in v primeru njegovega obstoja tudi o višini.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 To stališče je smiselno upoštevalo obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 175/2015 in VIII Ips 79/2017 o tem, da v pravnomočni odločbi ZPIZ ugotovljen vzrok invalidnosti sam po sebi ne pomeni odločitve o pravici, temveč o dejstvu. 2 Npr. tudi v delovnem sporu Pdp 623/2014 je sodišče v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nekajmesečnega prikrajšanja nadomestila plače ugotavljalo, ali je bil razlog bolniškega staleža tožnika poškodba pri delu (kljub drugačnemu zapisu v bolniškem listu) oziroma ali je prišlo do prenizkega izplačila nadomestila po krivdi toženca (delodajalca).