Jedro

Del Sporazuma o razveljavitvi menedžerske pogodbe, ki se nanaša na odpravnino, je potrebno obravnavati glede na 3. odstavek 515. člena ZGD-1, kot obligacijskopravni zahtevek, saj se nanaša korporacijskopravno pravico v zvezi z odpoklicem tožeče stranke kot poslovodje tožene stranke Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da v sporazumu dogovorjeno obveznost predstavlja obveznost iz delovno poslovnega razmerja, pri izplačilu katere je morala kot izplačevalec odvesti prispevke za socialno varnost. Pravilno je ocenilo, da izraz „odpravnina“ v Sporazumu predstavlja le merilo za vrednost odškodnine, ki gre razrešenemu poslovodji kot korporacijskopravna pravica zaradi predčasne razrešitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. odstavku izreka.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.252,75 EUR z zamudnimi obrestmi (1. odstavek izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 6.954,72 EUR z zamudnimi obrestmi in naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 147,53 EUR (2. in 3. odstavek izreka).

Zoper sodbo se je v obsodilnem in stroškovnem delu (1. in 3. odstavek izreka) tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dne 06. 11. 2007 Sporazum o razveljavitvi menedžerske pogodbe, ki sta jo sklenili 01. 12. 2004 (A1, v nadaljevanju Sporazum). Iz VI. točke Sporazuma izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka plačala tožeči stranki znesek odpravnine v višini 3 povprečnih bruto plač menedžerja. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je tožena stranka dogovorjeno obveznost le delno izpolnila, zato od tožene stranke uveljavlja plačilo še neplačane obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po vsebini predstavlja obligacijski zahtevek iz korporacijskopravnega odnosa med pravdnima strankama. Svoj zaključek o tem je pravilno oprlo na vsebino Sporazuma, iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka kot poslovodja tožene stranke razrešena pred potekom njenega mandata, iz nekrivdnih razlogov. Z njeno razrešitvijo s položaja poslovodje pa je tožeči stranki tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pravdni stranki sta s Sporazumom hkrati tudi drugače kot je bilo to predvideno v menedžerski pogodb uredili posledice prenehanja delovnega razmerja za tožečo stranko, kakor tudi posledice v zvezi z njeno razrešitvijo s položaja poslovodje zaradi nekrivdnih razlogov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je potrebno del Sporazuma, ki se nanaša na odpravnino, obravnavati glede na 3. odstavek 515. člena ZGD-1, kot obligacijskopravni zahtevek, saj se nanaša korporacijskopravno pravico v zvezi z odpoklicem tožeče stranke kot poslovodje tožene stranke. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo to stališče so pravilni in se pritožbeno sodišče na njih sklicuje v izogib ponavljanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da v Sporazumu dogovorjena obveznost plačila odpravnine v višini 3 povprečnih bruto plač menedžerja predstavlja obveznost iz delovnopravnega razmerja, pri izplačilu katere je morala kot izplačevalec odvesti prispevke za socialno varnost. Pri tem je pravilno ocenilo, da izraz "odpravnina" v Sporazumu predstavlja le merilo za vrednost odškodnine, ki gre razrešenemu poslovodji kot korporacijskopravna pravica zaradi predčasne razrešitve. Zato od odškodnine ni bila dolžna odvesti prispevkov za socialno varnost ter v isti višini tožeči stranki znižati izplačilo.

Tožena stranka s pritožbenim ponavljanjem trditev, da predmetna obveznost predstavlja delovnopravno obveznost, ni uspela izpodbiti pravilnega drugačnega stališča sodišča prve stopnje. Ne drži pa pritožbena trditev, da je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče v sklepu opr. št. VIII Ips 369/2007. V tem sklepu ne gre za primerljivo situacijo, saj se ne nanaša na odpoklic poslovodje. Prav tako pa je neupoštevno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III R 60/2002, saj je v tej zadevi bilo sprejeto takšno stališče, kot ga je zavzelo v predmetni zadevi sodišče prve stopnje, namreč da zahtevek, ki gre poslovodji (tožniku) zaradi predčasne razrešitve ne temelji na delovnopravnih predpisih.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravno, ko je naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati še del dogovorjene odpravnine. Pravilno je namreč zaključilo, da tožena stranka od dogovorjene odpravnine ob izplačilu ni bila dolžna odvesti prispevkov za socialno varnost v smislu 3. člena ZPSV, saj kot rečeno ne gre za prejemek tožeče stranke iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena ZPP).