Jedro

Žalitev sodišča v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče kaznovalo M. S. in D. L. Š. z denarno kaznijo 100 EUR. Izrek o denarni kazni je utemeljilo s povzetkom žaljivih navedb v njuni pritožbi.

Zoper ta sklep je pritožnica D. L. Š. vložila pritožbo. Meni, da želi sodnica škodovati dedinjama, ker je izdala sklep P 70/99 s 14.7.2006, da pritožnica in M. S. nista dedinji. Predlaga, da sodišče vpogleda v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Kopru. Nezakonito je, da sodišče pritožnico šteje za dedinjo v izvršilni zadevi, kjer je zavezanka, v tej pravdi, ko se želi pritožiti, pa je sodišče ne šteje za dedinjo. Pritožničine navedbe niso »tožljivke«, ampak dejstva, podprta z dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da se po določbi 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS 73/2007) lahko kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP z denarno kaznijo do 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT) tisti, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005, Ur. l. RS št. 69/05, pojasnilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica in kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja.

Pritožnica trdi, da pri konkretnih izjavah ne gre za žalitev. Temu ni mogoče pritrditi. Samo navajanje napak pri sojenju prvostopenjskega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot so očitek, da sodnica »namenoma želi škodovati tožnicam«, »se dela norca, ko trdi, da pritožnici nista dedinji«, izdani sklep »je rezultat samovolje sodnice, kar je kaznivo dejanje po 313. čl. KZ, ker si je sodnica vzela sama pravico, da ne odstopi pritožbo Vrhovnemu sodišču RS z lažmi in s tem je kršila oz. naredila naklepno kaznivo dejanje po 155. členu KZ«, pa je žalitev sodišča. Pritožnica se mora zavedati, da je nestrinjanje s sodno odločbo vedno mogoče izraziti na dostojen, primeren način brez slabšalnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

Po oceni tega sodišča je senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, ugotovil vsa pravno odločilna dejstva in tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravno pravilno ovrednotil. Kaj je pritožnica zapisala o sodnici prvostopenjskega sodišča, izhaja iz njene pritožbe in je povzeto v izpodbijanem sklepu. Pritožničino izražanje v pritožbi je res žaljivo in podcenjevalen za sodnico Okrajnega sodišča ter za sodno vejo oblasti. Pritožnica je žalila sodišče na način, ki ga ni mogoče opravičevati niti s potekom konkretnega postopka, ko naj bi v enem primeru sodišče tožnico štelo za dedinjo, v drugem pa ne.

Pritožnica v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato Vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom Višjega sodišča za določitev kazni v višini 100 EUR.

Na druge pritožbene navedbe glede vsebine sporne pravde sodišče ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o denarni kazni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.