Jedro

Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca), ker mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je pri prestavljanju avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta utrpel zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih delavca prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum ni prestavljal, zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni prestavljal gum po navodilu delavca, je neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 14.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in 1.174,41 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, ter da sta dolžni tožeči stranki plačati 592,52 EUR stroškov predsodnega postopka ter stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v višini 1.143,75 EUR, drugotoženi stranki v višini 30,00 EUR in stranskemu intervenientu v višini 1.249,95 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil postopek že od vsega začetka voden popolnoma nepravilno. Tožnik je vložil tožbo zoper A. d.o.o., B. d.o.o. in C. zavarovalnico d.d., sedaj pa je B. d.o.o., po predhodni odločitvi sodišča prve stopnje, da glede te stranke ni podane stvarne pristojnosti delovnega sodišča, stranski intervenient. Podjetje A. d.o.o. in B. d.o.o. so bili med seboj pogodbeno povezani in ni bilo mogoče ugotoviti, katera od strank je povzročila škodo v smislu 4. odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Podjetje B. d.o.o. je imelo vlogo t.i. uporabnika v smislu točke c prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), zaradi česar je bilo že iz tožbenih navedb ter dokaznih listin jasno, da je za obe toženi stranki stvarno pristojno delovno sodišče. Nadalje pritožba navaja, da tožnik zahteva odškodnino, ker mu je tožena stranka, pa tudi stranski intervenient, ves čas nalagala delo mimo omejitev, ki so mu bile priznane z odločbo ZPIZ ter mu tako konstantno poslabševala zdravstveno stanje. Zaradi odrejanja dela mimo omejitev se je zgodila nezgoda dne 10. 4. 2012, ko mu je delovodja stranskega intervenienta odredil delo prestavljanja avtomobilskih gum. V skladu z odločbo ZPIZ bi namreč moral tožnik opravljati pretežno sedeče delo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal kot napoten delavec za stranskega intervenienta, temveč se je tožniku spremenilo zgolj delovišče - kraj opravljanja dela. Takšna ugotovitev je v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo v sodbi, da je tožnik po potrebi opravljal tudi dela, ki mu jih je naložil stranski intervenient. Ti dve ugotovitvi sta kontradiktorni, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je opravljal delo za obe podjetji. Tožena stranka in stranski intervenient sta bili dolžni na podlagi 39. člena ZVZD-1 s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, saj je šlo za delovišče, na katerem sta delo hkrati opravljala dva delodajalca. Delovodja stranskega intervenienta D.D. je v imenu in za račun tožene stranke izvajal nadzor nad tožnikom in mu tudi odrejal delo, kar pomeni, da je bil v tem smislu podaljšana roka prvotožene stranke - delodajalca. Ker prvotožena stranka tožniku ni dela nalagala vsakodnevno, so bila tožniku posredovana (pisna) “Navodila za delo v delavnici ...”. Tožnik jih je izpolnjeval tako, da je opravljal delo za prvotoženo stranko, poleg tega pa tudi delo, ki mu ga je občasno odredil delovodja stranskega intervenienta D.D.. Navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta so bile nasprotujoče si glede vsebine navodila oziroma zaključka sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka odrejanje dela tožniku s strani stranskega intervenienta pogojevala z dogovorom z direktorjem prvotožene stranke oziroma, da je za odreditev dela zahtevala dogovor. To ne izhaja iz točke 7 Navodil, saj naj bi bil po tej točki navodil potreben dogovor z direktorjem podjetja B., torej z E.E.. Ker je sodba o tem odločilnem dejstvu neobrazložena, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je bil tožnik skladno z navodili dolžan pomagati tudi osebju stranskega intervenienta, je bila prvotožena stranka dolžna slednjega obvestiti o tem, da lahko tožnik opravlja delo zgolj z omejitvami. D.D. je pojasnil, da ni vedel, da je tožnik invalid, iz njegove izpovedbe pa tudi izhaja, da odrejanje dela z njegove strani ni temeljilo na nobenem obvestilu prvotožene stranke o tožnikovih omejitvah. Jasno je, da so delavci tožene stranke in stranskega intervenienta pričali v njuno korist in izpovedali, da gum niso prelagali, saj so še vedno zaposleni pri toženi stranki. Pritožba nadalje opozarja na dogodek, ki se je zgodil na tožnikovem domu, ko naj bi neznan moški tožnikovemu sinu predlagal, da naj tožnik umakne tožbo, sicer “bo že videl”. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno prestrogo ocenjevalo tožnikovo izpoved v primerjavi z izpovedjo priče D.D.. Tožnik je pretrpel možgansko kap, zaradi česar ima spominske blokade. Niso relevantna nekatera neujemanja v njunih izpovedbah, saj je bistveno, da sta oba izpovedala, da je tožnik dejansko moral po navodilu D.D. prestavljati gume iz enega konca na drugega ter da je bilo teh gum precej. Bistveno je nadalje tudi, da je bilo to delo izven omejitev, ki jih je imel tožnik po odločbi ZPIZ.

3. V odgovorih na pritožbo prvotožena stranka in stranski intervenient prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava.

6. Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca) in drugotoženo stranko (zavarovalnico, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost). Bistveni očitek tožnika v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke oziroma škodo, ki naj bi mu nastala pri delu je, da mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta oziroma pomagati osebju stranskega intervenienta. Dne 10. 4. 2012 je tako moral po navodilu delavca stranskega intervenienta D.D., skupaj z delavci stranskega intervenienta, prestavljati avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta, pri tem pa je začutil močno bolečino v ledvenem predelu, ko je tudi močno „škrtnilo“ v hrbtu. Utrpel je zlom ledvenega vretenca. Zato uveljavlja odškodnino za negmotno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR, za strah v višini 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000,00 EUR. Prav tako zahteva odškodnino za gmotno škodo v znesku 1.174,41 EUR.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS; št. 43/2011; ZVZD-1).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje od vsega začetka napačno vodilo postopek s tem, ko se je glede prvotno tožene stranke B. d.o.o. izreklo za stvarno nepristojno in zadevo v tem obsegu odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču splošne pristojnosti. O tem je izdalo sklep, ki je postal pravnomočen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo takrat drugotožene stranke B. d.o.o. zoper navedeni sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, tožnik pa se zoper ta sklep sploh ni pritožil. Zato so v tem delu neutemeljeni pritožbeni očitki, ki jih je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom dne 10. 4. 2012, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih D.D. prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum sploh ni prestavljal. Zato je štelo, da niso podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta oziroma da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne 10. 4. 2012 ni prestavljal gum po navodilu D.D., je po stališču pritožbenega sodišča neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče tudi dvomi v pravilnost tako sprejete dokazne ocene glede dogodkov dne 10. 4. 2012 ter glede na doslej izvedene dokaze šteje, da je tožniku počilo ledveno vretence, ko je navedenega dne prestavljal avtomobilske gume.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 19. 11. 1998 (A4) spoznan za invalida III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez elementov dvigovanja nad 10 kilogramov, hoje po stopnicah ali lestvah, delo po neravnem terenu npr. vlečenje bremen po strminah. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 9. 1999 (A5) pa je bila odločba z dne 19. 11. 1998 odpravljena ter tožniku priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno pretežno sedeče delo, pri katerem se ne dvigajo bremena nad višino ramen. Tožnik je imel s prvotoženo stranko sklenjeno pogodbo za delovno mesto “referent za nego vozil II”. Iz opisa del tega delovnega mesta izhaja, da je bil zadolžen za skrb za čistočo, urejenost in opremljenost vozil, dostavo vozil na določen naslov in transfer vozil iz ene lokacije na drugo ter za opravljanje ostalih del po nalogu predpostavljenih. V tožbi je navedel, da je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ocenil, da je delovno mesto „referent za nego vozil II“ zanj z vidika njegove invalidnosti ustrezno.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od leta 2012 dalje pretežni del svojega delovnega časa opravljal delo na območju (lokaciji) stranskega intervenienta. V zvezi s konkretnim dogodkom, ko je tožnik zatrjeval, da je prišlo do poškodbe hrbtenice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik neprepričljivo izpovedal, da so se spornega dne avtomobilske gume v večjem številu nosile oziroma prestavljale (kotalile). Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je priča D.D. potrdila, da je tožniku in delavcem stranskega intervenienta naložila prestavljanje gum, vendar pa naj bi bila izpoved priče nelogična in tudi neskladna z izpovedbo tožnika. D.D. je namreč izpovedal, da sta gume prestavljala tudi delavca stranskega intervenienta F.F. in G.G., pri čemer je priča najprej izpovedala, da F.F. in G.G. dela ni odrejala, ker sta imela druge nadrejene, saj sta F.F. in G.G. 95 % svojega dela opravila v proizvodnji pri drugih nadrejenih. Tistega dne pa jima je D.D. dal navodila za delo oziroma jima odredil delo. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved prič G.G. in F.F., ki nista potrdila oziroma sta zanikala, da bi skupaj s tožnikom prestavljala gume. Ker škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik, ni potrdila nobena priča, je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo prestavljanja odpadnih gum dne 10. 4. 2012 tožniku ni bilo odrejeno in ga ni opravljal ter se pri tem delu tudi ni poškodoval. 12. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta priči F.F. in G.G. po ugotovitvi sodišča prve stopnje neprepričljivo izpovedovali v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik sploh opravljal delo na lokaciji pri stranskem intervenientu. V tem delu je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi pravilno ocenilo tako, da jima ni verjelo. Izpovedala sta namreč, da je tožnik pri stranskem intervenientu delal le občasno, da je tja pripeljal vozilo na čiščenje in ga posesal na dvorišču. Na podlagi izpovedb prič H.H. in I.I., ki so bile bolj prepričljive od F.F. in G.G., je namreč ugotovilo, da je tožnik od leta 2012 vsakodnevno opravljal delo na območju - lokaciji stranskega intervenienta in sicer je opravljal notranje čiščenje vozil ter transfer vozil, po potrebi pa še kakšno lažje delo, ki ga je naložil stranski intervenient. V kolikor sta priči povsem neverodostojno izpovedali glede tožnikovega vsakodnevnega dela pri stranskem intervenientu, ko sta kljub temu, da je tožnik tam delal od leta 2012, to dejstvo vztrajno zanikali, ni jasno, zakaj jima je sodišče prve stopnje lahko verjelo v delu, ki je za stranskega intervenienta še bolj delikaten, saj se mu očita odrejanje dela tožniku v nasprotju z zdravstvenimi omejitvami, torej ko sta trdili, da kritičnega dne nista skupaj s tožnikom prestavljali gum. Sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Ne more biti odločilno pričanje H.H., ki ni potrdil, da bi kritičnega dne prestavljal gume, saj se izpovedi D.D. in tožnika v bistvenem ujemata, to je, da je kritičnega dne prišlo do prenašanja oziroma do prestavljanja gum.

Čeprav tožnik pretirava s številom gum, ki naj bi jih tega dne prestavil, saj je D.D. pojasnil, da naj bi delavci delo opravili v pol ure, gume pa naj bi zasedale prostor enega parkirnega mesta (zložene pa so bile tako visoko, kot je visok D.D.), je torej dopustno sklepati, da se je obravnavanega dne pri stranskem intervenientu nahajalo večje število gum, ki niso bile v kontejnerju, temveč so bile posebej zložene na dvorišču. Tudi J.J. je izpovedal, da je ob prihodih k stranskemu intervenientu opazil, da so bile včasih na dvorišču zložene rabljene gume. Ker je D.D. izpovedal, da so se navedenega dne gume nahajale na “nestandardnem“ mestu, nekje na desni strani dvorišča in se niso nahajale v standardnem položaju, to je v zabojniku za gume, torej niso bile vse gume v za to določenem zabojniku oziroma kontejnerju (kot sta trdili priči F.F. in G.G.), to pa je potrdil tudi tožnik, je po doslej izvedenih dokazih precej bolj verjetno, da je tožnik moral prenašati gume, ki se niso nahajale v kontejnerju, predvsem glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne verjame pričama F.F. in G.G..

13. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami. Tudi če je delo trajalo pol ure, je lahko vsako odrejanje prestavljanja in dvigovanja gum (lahko tudi samo ene avtomobilske gume), predvsem tistih, ki so na višini, višji od višine tožnikovih ramen, protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo te višine, niti teže gum. Prav tako ni razčiščeno, ali je kotaljenje gum in njihovo zlaganje na drugi strani dvorišča pomenilo delo, ki prav tako ni v skladu z omejitvami.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo izpovedi prič in obrazložilo razloge, zakaj verjame posameznim pričam. V kolikor bi se izkazalo, da se je tožnik poškodoval zaradi prestavljanja gum, kar je glede na doslej povedano zelo verjetno, bo moralo dopolniti dokazni postopek glede ugotavljanja temelja in višine tožbenega zahtevka. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tudi če bi tožnik prestavljal gume, ne bi bilo mogoče prvotoženi stranki očitati protipravnega ravnanja. Kot izhaja iz izvedenega postopka, je prvotožena stranka tožniku odredila tudi delo za stranskega intervenienta, ne da bi s stranskim intervenientom ustrezno poskrbela za varstvo in zdravje pri delu v smislu 39. člena ZVZD-1. Ni odločilno, če je bilo delo odrejeno v nasprotju z Navodilom za delo v delavnici ..., saj mora delavec upoštevati navodila delodajalca, v tem primeru tudi stranskega intervenienta. Eventualno neupoštevanje Navodila oziroma odrejanje dela tožniku s strani stranskega intervenienta brez predhodnega dogovora za direktorjem stranskega intervenienta, ne pomeni, da v ravnanju prvotožene stranke ne bi šlo za protipravno ravnanje, temveč je lahko to pomembno pri eventualnih regresnih zahtevkih med prvotoženo stranko in stranskim intervenientom, ne pomeni pa, da bi moral tožnik pri prvotoženi stranki vsakič preverjati, ali je bila vsaka odreditev dela s strani stranskega intervenienta ustrezno dogovorjena med prvotožeeno stranko in stranskim intervenientom.

15. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.