Jedro

Tožnici ob odločanju organa prve stopnje ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti pokojnih upravičencev, saj je tedaj še veljala razlaga o nelojalnosti kot fikciji. Tožena stranka (ki je odločala po sprejetju ustavne odločbe U-I-23/93) pa glede na napačno uporabo materialnega prava (63. člen ZDen) tudi ni dala možnosti dokazovanja lojalnosti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 36/2001-12 z dne 16.10.2001 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 10.5.1995, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se F.T. in K.T. (zatrjevana upravičenca) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), nista štela za državljana SFRJ in zato tudi ne za slovenska državljana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopni upravni organ odločal o ugotovitvi državljanstva zatrjevanih upravičencev v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot o predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije. V obravnavani zadevi je bila sporna retroaktivna uporaba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), kot tudi ugotovitev nemške narodnosti zatrjevanih upravičencev, kar je bilo ugotovljeno na podlagi njunega članstva v Kulturbundu. Tudi samo članstvo zatrjevanih upravičencev v Kulturbundu je bilo sporno, saj naj bi bili arhivi ponarejeni oziroma so bili povojni konstrukt tedanjih oblasti. Za tožnico je bila sporna tudi določba novele ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), po kateri se ugotavlja življenje oseb nemške narodnosti v tujini (kot drugi pogoj za ugotovitev, da se take osebe niso štele za državljane FLRJ) na dan njene uveljavitve (4.12.1948) in ne datum uveljavitve zakona, torej 28.8.1945, ko sta bila zatrjevana upravičenca še v Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene ugovore in menilo, da je upravni organ ravnal v skladu z zakonom, ko je v obravnavani zadevi ugotavljal izpolnjevanje prvih dveh pogojev po 2. odstavku 35. člena ZDrž, to je nemško narodnost upravičencev in njuno prebivanje v tujini. Glede nelojalnega ravnanja (tretjega pogoja po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž) upravičencev, ki je podano ob izpolnjevanju prvih dveh pogojev, pa je ugotovilo, da upravni organ tega pogoja ni posebej ugotavljal. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Ponavlja svoje tožbene trditve, zlasti o nedovoljeni retroaktivni uporabi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, za katero meni, da tudi nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in da se zato v skladu z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ta določba ne bi smela uporabljati. Nadalje meni, da je zmotno in napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni ponudila nasprotnih dokazov, ki bi dokazovali, da zatrjevana upravičenca nista bila člana Kulturbunda. Ker je bil seznam članov Kulturbunda povojni rekonstrukt, bi morala po njenem mnenju tožena stranka dokazovati nasprotno, česar pa ta ni storila. Presoja tožene stranke pa bi morala biti še tem bolj temeljita in skrbna, saj se po mnenju tožnice ob upoštevanju določbe 3. odstavka 63. člena ZDen v postopku ugotavljanja državljanstva sedaj namesto treh pogojev upoštevata samo še dva pogoja.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Kot je že navedlo sodišče prve stopnje in tudi obe stranki, je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), odločalo o skladnosti določbe 3. odstavka 63. člena ZDen z Ustavo RS, in sicer v tistem delu, ki določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva (kot predhodnega vprašanja denacionalizacije) ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države SFRJ. Ustavno sodišče je med drugim tudi presodilo, da navedena določba ZDen ni v neskladju z Ustavo RS, saj zakonodajalec, ker gre pri nelojalnosti le za zakonsko domnevo, ni prepovedal posamezniku, da ob takšni ureditvi dokazuje svojo lojalnost. V obravnavani zadevi iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje tožnici pred izdajo odločbe (izdane pred sprejetjem navedene odločbe ustavnega sodišča), sicer zaslišal tožnico in ji tudi predočil izvedene dokaze in ugotovljena dejstva, da sta se zatrjevana upravičenca, ki sta ob času uveljavitve novele ZDrž nesporno živela v tujini, štela za osebi nemške narodnosti. V skladu s tedanjo razlago nelojalnosti teh oseb kot tretjega pogoja iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki izhaja iz prvih dveh pogojev, namreč, da gre za fikcijo, zoper katero ni dovoljen nasprotni dokaz, pa tožnici ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti zatrjevanih upravičencev. Tožena stranka, ki je bila ob svojem odločanju že seznanjena z odločbo Ustavnega sodišča, pa v zvezi z dotedanjo napačno razlago materialnega prava (3. odstavka 63. člena ZDen) tožničini pritožbi ni ugodila in ji ni dala možnosti dokazovanja lojalnosti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljene zakonske podlage za odločitev, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča zato v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih (o možnosti dokazovanja lojalnosti pokojnih upravičencev) obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebino izvedenega upravnega postopka. S tem je glede na določbo 3. odstavka 72. člena ZUS podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena ugovora (podana že v tožbi) o dokaznem bremenu in o neustavnosti uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Dokazno breme je na strani tožeče stranke, kar je povdarilo ustavno sodišče v že navedeni odločbi, na katero se sklicuje sama tožnica, in s katero je ustavno sodišče tudi odločilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni v neskladju z ustavo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 74. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje zaradi navedenega razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.