Jedro

V dani prometni situaciji sta nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode: toženec je s svojim ravnanjem, ko se je pred križiščem nahajal skoraj v celoti na voznem pasu, ki je namenjen vožnji vozil iz nasprotne smeri, na katerega je v tistem trenutku nameraval zapeljati tožnik, slednjemu zaprl nameravano pot vožnje, s čimer je povzročil kritično prometno situacijo. Nepravilno je ravnal tudi tožnik, ki je zavijal na levo tako, da je deloma sekal namišljeno sredinsko črto, ki predstavlja pravilno pot vožnje pri zavijanju v levo, in s hitrostjo, ki pri zavijanju ne omogoča pravočasne in uspešne reakcije v nastali kritični situaciji, kakor tudi ne vozil po namišljenem sredinskem loku. Iz navedenega je sodišče prve stopnje napačno sklepalo pri določitvi stopnje krivde pravdnih strank v enakem razmerju, torej napačno uporabilo določilo 2. odst. 178. čl. ZOR. Kritično prometno situacijo je povzročil toženec, katerega razmerje je bilo bistveni razlog za nastanek prometne nesreče, in je tako s svojim ravnanjem k prometni nesreči prispeval z 80 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki 1 izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati poleg prisojenega zneska odškodnine še 120.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2001 do plačila - v točki 2 izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati poleg prisojenega zneska odškodnine še 900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1995 do plačila - v točki 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 232.431,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2001 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 50.500,00 SIT v 15. dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2001 do plačila ter odškodnino za materialno škodo v znesku 1.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1995 dalje do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo, prav tako pobotni ugovor tožene stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 87.346,10 SIT pravdnih stroškov.

Zoper del sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ko je zaključilo, da je tožnik 50 % soodgovoren za nastanek prometne nesreče, saj je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je bistveni razlog za nastanek prometne nezgode iskati v načinu vožnje toženca. Vožnja tožnika je ocenjena na podlagi izpovedbe D., ki je prišla na kraj nezgode po eni uri in je očitno nagovorjena priča. Tudi če vzamemo pričevanje D. kot resnično, je še vedno glavni vzrok za nezgodo v vožnji toženca. Opustitev nošenja čelade ni v sami vzročni zvezi z nezgodo, je pa s poškodbami glave. Prav poškodbam glave pa je izvedenec pripisal zelo majhen pomen. Dejstvo, da tožnik ni nosil čelade, ni vplivalo na najhujšo posledico prometne nezgode, to je zlom pete dlančnice desne roke. To tudi ni vplivalo na udarnine in odrgnine desne roke in niti ne na udarnino področja desnega kolka. Nadalje tožnik meni, da je sodišče prve stopnje glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke in sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj je globoko podcenilo tožnikove fizične bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku v celoti prisoditi odškodnino za materialno škodo, saj je k nezgodi bistveno prispeval toženec, opustitev nošenja čelade pa ni vplivala na višino materialne škode. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških, kajti tudi če bi šlo za deljeno odgovornost 50 % : 50 %, bi sodišče stroške izvedenca moralo razdeliti v razmerju 50 % : 50 % in ne v razmerju 34,1 % : 65,9 %. Tožena stranka je namreč v celoti zavračala temelj. Tožnik tako predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni ali pa razveljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer pa posebej ne obrazloži, v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko tožnik v pritožbi razlaga le, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, saj izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti, višino prisojene odškodnine za nastalo škodo in odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), sodi pa, da je delno utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke T. J. in na tem mnenju temelji v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, katerega, kot je bilo že navedeno, tožnik ne graja opredeljeno, temveč z golo navedbo tega pritožbenega razloga. V zvezi s pritožbeno grajo izpovedbe priče M. D. pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svojih dejanskih zaključkov ni napravilo na podlagi izpovedbe te priče, saj je v celoti sprejelo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je varianto prometne nesreče, temelječe na pričevanju priče D., ocenil kot nesprejemljivo. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v svoji obrazložitvi, izhaja, da sta v dani prometni situaciji nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode. Tako je izvedenec ugotovil, da je toženec s svojim ravnanjem, ko se je pred križiščem nahajal skoraj v celoti na voznem pasu, ki je namenjen vožnji vozil iz nasprotne smeri, na katerega je v tistem trenutku nameraval zapeljati tožnik, slednjemu zaprl nameravano pot vožnje, s čimer je povzročil kritično prometno situacijo. Nepravilno pa je ravnal tudi tožnik, ki je zavijal na levo tako, da je deloma sekal namišljeno sredinsko črto, ki predstavlja pravilno pot vožnje pri zavijanju v levo, in s hitrostjo, ki pri zavijanju ne omogoča pravočasne in uspešne reakcije v nastali kritični situaciji, kakor tudi ne vožnje po namišljenem sredinskem loku. Na podlagi analize vožnje obeh pravdnih strank je izvedenec ugotovil, da je bistveni razlog za nastanek prometne nesreče iskati v načinu vožnje toženca, ki je v kritičnem trenutku zaznavanja nasproti vozečega tožnika, v pretežni meri zavzemal njegov vozni pas. Navedel je tudi (sodišče prve stopnje pa ugotovilo v sodbi), da do medsebojnega trčenja ne bi prišlo, če bi toženec vozil pravilno, tj. po razvrstilnem pasu, ki je namenjen vozilom, ki nameravajo zaviti levo. Iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno sklepalo pri določitvi stopnje krivde pravdnih strank v enakem razmerju, torej napačno uporabilo določilo 2. odst. 178. čl. ZOR. Kritično prometno situacijo je povzročil toženec, katerega ravnanje je bilo bistveni razlog za nastanek prometne nesreče. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je toženec s svojim ravnanjem k prometni nesreči prispeval z 80 %, medtem, ko je tožnik prispeval z 20%, saj bi slednji ob upoštevanju cestnoprometnih predpisov lahko odreagiral na nastalo kritično prometno situacijo, ki jo je povzročil toženec, in preprečil prometno nesrečo. Tožnik nadalje graja višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj naj bi sodišče prve stopnje podcenilo njegove fizične bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter tudi duševne bolečine v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Tožnik ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja - obsega ugotovljene škode tožnika, saj se na to v pritožbi tudi sam sklicuje, meni pa, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo primerna in ustrezna merilom iz 200. čl. ZOR ter je tudi v skladu s sodno prakso, torej v skladu z oblikovanimi razmerji med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje. Ne more biti dvoma, da gre pri tožniku za nepremoženjsko škodo manjšega obsega, saj tožnik ni trpel hudih bolečin, le krajše obdobje srednje hude telesne bolečine, njegova življenjska aktivnost pa je bila zmanjšana le začasno (od 17.8.1995 do konca septembra 1995). Po Fischerjevem sistemu telesnih poškodb se torej njegova škoda uvršča med lahke primere, kamor med drugim sodijo enostavni zlomi brez premika. Primerjavi, ki ju ponuja tožnik v pritožbi, pa se tičeta škod, ki po Fischerjevem sistemu sodita med srednje hude in hude primere in sta zato povsem nesprejemljivi in tudi neprimerljivi z odškodnino, prisojeno tožniku. Pritožbeno sodišče tako sodi, da je sodišče prve stpnje tožniku prisodilo primerno denarno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode, upoštevajoč trajanje in stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pri čemer zlasti zgolj začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni bilo takšne intenzivnosti, da bi opravičevalo prisojo (višje) denarne odškodnine, niti ne obstajajo posebne okoliščine, ki bi to opravičevale.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sicer glede temelja zahtevka tako, da je upoštevajoč novo razmerje krivde obeh strank, tožniku prisodilo še 120.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko in 900,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in tako ustrezno spremenilo sodbo prve stopnje (4. točka 358. čl. ZPP). Nobenega razloga pa ni, da bi sodišče o premoženjski škodi tožnika odločilo ne glede na njegovo krivdo (2. odst. 178. čl. in 192. čl. ZOR). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

Delna sprememba odločitve kaže na drugačen uspeh strank v postopku, kar je narekovalo tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP), pri čemer pa jih je pritožbeno sodišče odmerilo po enakih kriterijih kot sodišče prve stopnje. Stroški izvedenca so del pravdnih stroškov in v konkretnem primeru ni razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi se obravnavali drugače. Celoten uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je tako 58,27 % (80 % temelj in 36,54 % višina, pri čemer se upošteva višina v polnem priznanem znesku, torej ne zmanjšanem glede na temelj), kar glede na odmero sodišča prve stopnje, ki je sicer pritožba ne graja, znaša 281.399,00 SIT (od zneska 482.922,20 SIT), stroški tožene, odmerjeni glede na tak uspeh in odmero sodišča prve stopnje, pa 48.968,00 SIT (od zneska 117.345,00 SIT). Po pobotanju je tako dolžna tožena stranka povrniti tožeči 232.431,00 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo pritožbene stroške od dela glavnice, s katero je uspela v pritožbenem postopku (120.900,00 SIT). Njeni stroški obsegajo stroške sestave pritožbe (250 odvetniških točk) takse zanjo (600 taksnih točk x 2), poštnine (350,00 SIT) in DDV in znašajo skupno 50.500,00 SIT, kar ji mora kot potrebne pritožbene stroške povrniti tožena stranka.