Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je tožnica kot državljanka SR Slovenije do leta 1983 pridobila državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ (SR Črne Gore), ni pa ji v upravnem postopku, kljub pozivu prvostopnega organa, uspelo dokazati, da temu ni tako, in ji je s tem prenehalo državljanstvo SR Slovenije (17. člen takratnega zakona o državljanstvu SR Slovenije - Ur.l. SRS, št. 23/76).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je najprej vložila tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) zaradi molka prvostopnega in drugostopnega organa (tožene stranke).

Med upravnim sporom je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi sekretariata za notranje zadeve občine z dne 10.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ na podlagi 29. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 3. odstavka 6. člena zakona o državljanstvu LR Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50), 17. člena zakona o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 23/76) in 39. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka meni, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita. Ugotavlja, da je bila tožnica rojena 1959. Njena mati je bila ob njenem rojstvu državljanka LR Slovenije, oče pa državljan LR Črne Gore. V času njenega rojstva je državljanstvo LR Slovenije urejal citirani zakon o državljanstvu LR Slovenije. Po 3. odstavku 6. člena navedenega zakona je tožnica ob rojstvu pridobila državljanstvo LR Slovenije, ker se njena starša nista sporazumela o njenem državljanstvu. Tožnica se je izselila iz Slovenije v Črno Goro, kjer je dne 1983 sklenila zakonsko zvezo z državljanom Črne Gore. Iz izpiska iz poročne matične knjige občine v Črni Gori z dne 16.6.1989 je razvidno, da je bila tožnica ob sklenitvi zakonske zveze v Republiki Črni Gori vodena kot državljanka SR Črne Gore in SFR Jugoslavije. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožnica po naselitvi v Republiki Črni Gori pridobila državljanstvo te republike. Da bi preveril podatek iz izpiska iz poročne matične knjige, je tožnici naložil dopolnitev vloge s potrdilom o državljanstvu. Ker vloga v postavljenem roku ni bila dopolnjena, je izdal odločbo na podlagi dejstev, s katerimi je razpolagal. Nedvomno je, da je tožnici takratno državljanstvo SR Slovenije, ki ga je pridobila ob rojstvu, prenehalo s pridobitvijo državljanstva Republike Črne Gore. Datuma prenehanja sicer ni mogoče ugotoviti, saj tožnica ni predložila zahtevanih dokumentov, dokazano pa je, da ob sklenitvi zakonske zveze leta 1983 ni bila več državljanka SR Slovenije. Ker je po mnenju tožene stranke ugotovitev prvostopnega organa v prvostopni odločbi pravilna, je zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi kot neutemeljeno.

Tožnica v tožbi meni, da tožena stranka povsem napačno razlaga določbo 17. člena zakona o državljanstvu SR Slovenije. Ta določba po njenem mnenju velja v primeru, če bi zaprosila za državljanstvo Republike Črne Gore. Tega pa ni storila. Bilo je tako, da je upravni organ v nasprotju z zakonom, ne da bi priskrbel sporazum staršev, takoj po rojstvu poslal celotno dokumentacijo v Črno Goro in tako ni bila vpisana v knjigo državljanstva Republike Slovenije. Obstoj državljanstva, ki ga nekdo pridobi po rodu, pa ni odvisen od vpisa v državljansko knjigo, ampak od izpolnitve zakonskih pogojev. Te pogoje pa je izpolnila, saj tako prvostopna kot tudi izpodbijana odločba ugotavljata, da je imela državljanstvo Republike Slovenije. Na ta način bi državljanstvo izgubila zaradi nezakonitega in nepravilnega ravnanja upravnega organa, ki jo je dal vpisati v državljansko knjigo v napačni republiki. To pa ne spremeni dejstva, da je bila državljanka Slovenije. O tem tudi ni nikdar dobila nobene odločbe, zoper katero bi lahko vložila pravno sredstvo. Kakršenkoli izpisek pa ni mogoče enačiti z vročeno odločbo. Jasno pa je tudi, da do razpada Jugoslavije za pravna razmerja, vsaj pretežno, ni bilo relevantno državljanstvo posamezne republike, vsaj za navadne ljudi ne, ki se niso srečevali s kolizijo republiških zakonov. Kolikor bi zaradi napačnega ravnanja upravnega organa izgubila državljanstvo Republike Slovenije, bi to pomenilo kršitev splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta 10.12.1948 v OZN. Če bi slovensko državljanstvo izgubila zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa, ne da bi ji bila vročena odločba, zgolj sklicujoč se na morda kdaj izdan izpisek, bi bila to kršitev ustavne pravice državljana, da se varujejo njegove pravice pred sodiščem in drugimi državnimi organi in da ima možnost tudi sodnega postopka, v katerem je varovan pred nepravilnim ravnanjem upravnih organov. Državljan bi potemtakem izgubil državljanstvo, ki ga je imel, zaradi napačnega ravnanja upravnega uslužbenca, ne da bi kdaj prejel o izgubi državljanstva odločbo in mu bi bila s tem dana možnost pravnega sredstva. Dejansko to pravno sredstvo uveljavlja prav sedaj. Kolikor bi šlo za pridobitev črnogorskega državljanstva na njeno prošnjo, kar pa seveda ni bil primer, bi prišlo do izbrisa slovenskega državljanstva v Celju. Dejstvo pa je, da jo v Celju v državljansko knjigo po njenem rojstvu niso vpisali, čeprav bi jo morali, ker je pridobila državljanstvo po rodu. Vpis v državljansko knjigo ni konstitutiven akt pridobitve državljanstva, ampak je to izpolnitev zakonskih pogojev. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje na določbe citiranih materialnih predpisov, in sicer: če se starši, katerih eden je državljan LR Slovenije, drugi pa državljan kake druge LR FLR Jugoslavije, glede otrokovega republiškega državljanstva ne sporazumejo in v času njegovega rojstva nimajo skupnega stalnega prebivališča niti v LR Sloveniji niti v tisti LR FLR Jugoslavije, katere državljan je drugi roditelj, postane otrok državljan LR Slovenije, če je rojen v LR Sloveniji (3. odstavek 6. člena citiranega zakona o državljanstvu LR Slovenije, ki je veljal od 21.6.1950 do 8.4.1965); državljanstvo SR Slovenije preneha s pridobitvijo državljanstva druge socialistične republike SFR Jugoslavije (17. člen citiranega zakona o državljanstvu SR Slovenije, ki je veljal od 1.1.1977 do 25.6.1991); za državljana Republike Slovenije velja po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFR Jugoslavije (39. člen citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije).

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila v prvostopni in izpodbijani odločbi, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Prav tako sta na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabila citirane materialne predpise, na katere se pravilno sklicujeta.

Tožničinih tožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj citirani 17. člen navedenega zakona o državljanstvu SR Slovenije, ki je veljal do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (25.6.1991), za prenehanje državljanstva SR Slovenije ni določal pogoja, da je državljan SR Slovenije sprejet v državljanstvo druge republike z odločbo, ampak je zadostovala pridobitev državljanstva druge republike nekdanje SFR Jugoslavije ne glede na način te pridobitve (na prošnjo stranke ali s poroko stranke z državljanom druge republike ali na kak drug način po predpisu druge republike).

Iz podatkov in listin v upravnih spisih (citirani izpisek iz poročne matične knjige v ..., v Črni Gori z dne 16.6.1989) namreč izhaja, da naj bi tožnica pridobila državljanstvo druge republike nekdanje SFR Jugoslavije (SR Črne Gore), da pa v upravnem postopku, kljub pozivu prvostopnega organa (16.11.1992), tega ni izpodbijala s predložitvijo listine oziroma dokazila, s katerim bi dokazala nasprotno.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ocenila tožničine pritožbene navedbe in zavrnila njeno pritožbo. Izpodbijana odločba je zato pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo.

Sodišče je odločilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS. To določbo je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).