Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode. Priznana odškodnina v višini 8 PMNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožencu z zamudno sodbo naložilo, da tožniku plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 7.640,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (do uveljavljanih 15.140,58 EUR) pa je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da toženec tožniku plača 298,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Po njegovem prepričanju mu je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in je upravičen do uveljavljane odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Poudarja, da je imel pretres možganov in bil 5 dni tudi hospitaliziran, opravil pa je tudi neprijetne RTG, UZ in CT preiskave. Priznana odškodnina tudi ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine, pri čemer se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 750/2009, II Ips 464/2009, II Ips 1209/2008 in II Ips 808/2008. Prenizko mu je priznana tudi odškodnina iz naslova strahu in je upravičen do zahtevanih 4.000,00 EUR. Upravičeno je bil v hudem primarnem strahu za svoje življenje, ko je videl, da ga toženec namerava povoziti z osebnim avtomobilom. Zaradi velikega šoka se je tresel, bilo mu je slabo in je bruhal, sekundarni strah pa ga je zaradi poškodb, ki jih je dobil, še dlje časa ohranjal v negotovosti. Še danes ga je strah za življenje in zdravje, ker mu je toženec že grozil, češ da ga bo že dobil na samem. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da je z izvidom psihiatra dokazal, da je zaradi škodnega dogodka pri njem prišlo do posttravmatske stresne motnje. V celoti je osebnostno spremenjen in ima težave v vsakdanjem življenju. Glede na odškodnine, priznane v primerljivih zadevah (II Ips 522/2009, Ips 977/2007), mu je priznana prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi glede duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva mu pripada višja odškodnina od prisojenih 1.000,00 EUR. S strani toženca je bil fizično napaden, izpostavljen je bil njegovim grožnjam, počutil se je ponižanega in nemočnega. Glede na intenziteto in trajanje ter način opisanega napada je odškodnina prenizka. Zmotna je tudi odločitev sodišča v stroškovnem delu, ki ne upošteva, da je po temelju uspel v celoti, temveč kot kriterij stroškovnega uspeha šteje le končni uspeh po višini.

3.Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet pritožbenega preizkusa le zavrnilni del sodbe. Toženec se je sicer zoper ugodilni del sodbe pritožil, vendar se je njegova pritožba štela za umaknjeno (sklep 15. 2. 2011). S sklepom istega sodišča z dne 26. julija 2011 (pravnomočen 6. 9. 2011) pa se je štela za umaknjeno tudi toženčeva pritožba zoper sklep 15. 2. 2011. 6.Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje upoštevalo dejansko podlago, ki jo je kot odločilno v sodbi upoštevalo sodišče prve stopnje. Pri izdaji zamudne sodbe je namreč sodišče vezano na trditveno podlago v tožbi. Pravnorelevantna dejstva za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini po posameznih postavkah, ki jih povzema sodišče prve stopnje, kažejo, da je odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, primerna in ustrezno upošteva vse kriterije 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo individualne okoliščine primera, odškodnina pa je primerljiva tudi s podobnimi primeri v sodni praksi. Poškodbe, ki jih je potrditvah v tožbi tožnik dobil, je mogoče uvrstiti v Fischerjev sistem pod lahke primere (II. skupina), za katere se običajno prisoja okrog 8 povprečnih plač, kolikor je priznalo tudi sodišče prve stopnje.

7.Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin priznalo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR (od zahtevanih 5.000,00 EUR). Ob upoštevanju trditev tožnika v zvezi z naravo poškodbe, ki jo je dobil, težo, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, po prepričanju sodišča druge stopnje, tožnik ni upravičen do višje odškodnine iz tega naslova. Pretres možganov, na katerega se sklicuje, očitno ni terjal daljšega zdravljenja, saj je bil po navedbah tožnika po petih dneh hospitalizacije odpuščen. Tožnik tudi ni navajal, da je bil v nezavesti, temveč le, da mu je bilo po dogodku slabo in ga je sililo na bruhanje. Bolečinsko obdobje ni trajalo dolgo (imel je tri dni hude, pet dni srednje hude in lažje bolečine 10 dni, bolečin, ki bi trajale v bodoče pa niti ni zatrjeval). Tudi petdnevna hospitalizacija in preiskave (RTG, UZ in CT) na katere se sklicuje, ne nudijo podlage za višjo odškodnino, kot mu je bila priznana. Za povrh pa tožnik niti ni ponudil trditev o tem, do kdaj je trajalo zdravljenje in tudi ne, ali in kdaj je po odpustu iz bolnišnice obiskal svojega lečečega zdravnika. Navaja le, da mu je bilo po odpustu iz bolnišnice predpisano mirovanje. Primeri, na katere se (neobrazloženo) sklicuje tožnik, so neprimerljivi, ker gre za bodisi bistveno težje poškodbe bodisi je izkazano daljše zdravljenje. V zadevi Ips 464/2009 gre za lobanjsko možgansko poškodbo, trajna posledica so občasne kratkotrajne izgube zavesti; v zadevi II Ips 1209/2008 je oškodovanec poleg pretresa možganov dobil tudi poškodbo hrbteničnega legimenta, bolečinsko obdobje je trajalo več kot sedem mesecev; v zadevi II Ips 808/2008 je izkazano daljše bolečinsko obdobje; v zadevi II Ips 750/2009 ni podatkov, ki bi omogočali primerjavo s predmetno zadevo.

8.V odškodnini, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo iz naslova strahu v znesku 2.500,00 EUR (od zahtevanih 4.000,00 EUR), so upoštevane vse okoliščine primera. V prisojeni odškodnini se v zadostni meri odraža primarni strah, ki bi po prepričanju tožnika narekoval višjo odškodnino. S trditvami, ki jih je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, in poudarjanjem, da je bil upravičeno v hudem strahu za svoje življenje in da je bil v šoku, ne izkazuje upravičenja do višje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je intenziven strah trajal od toženčeve grožnje z električnim kablom in ves čas vožnje, ko se je tožnik trudil obdržati na motornem pokrovu toženčevega vozila, pri čemer pa tožnik v trditveni podlagi časovno trajanja strahu niti ni opredelil. Tudi glede sekundarnega strahu (strah za izid zdravljenja) je navajal, da se je nadaljeval po prihodu v bolnišnico, ker ni vedel, kakšne poškodbe ima, ni pa opredelil, do kdaj je ta strah (upravičeno) trajal. 9.Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 2.000,00 EUR (od zahtevanih 4.000,00 EUR). Trditvena podlaga tožbe višje odškodnine, za katero se zavzema tožnik, ne omogoča. Tožnik ni ponudil trditev o tem, kakšno je bilo njegovo življenje (poklicno in prostočasno) pred nesrečo, zgolj s sklicevanjem na težave, ki so posledica postkomocijskega sindroma (utrujenost, nespečnost, nezbranost, nemirnost, razdražljivost), pa upravičenosti do višje odškodnine ne izkazuje. Upoštevaje trditve, ki jih je pri odmeri odškodnine upoštevalo sodišče prve stopnje, da se je tožniku, zaradi težav, ki so posledica posttravmatske stresne motnje, bistveno spremenilo življenje (pretežno se zadržuje doma; periodično je utrujen, napet in razdražljiv, kar občutijo tudi njegovi bližnji; pri dnevnih opravilih je nezbran in se hitro utrudi, kar mu jemlje dodatno voljo in energijo), pa je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo pravično denarno odškodnino. Primerjava z zadevami, na katere se sklicuje kot primerljive (II Ips 522/2009, II Ips 977/2007) ni mogoča, ker tožnik ni ponudil zadostnih podatkov. Zgolj dejstvo, da je bila pri tožniku diagnosticirana posttravmatska stresna motnja, ne zadošča. Za presojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je namreč odločilno kako posledice, ki oškodovancu ostanejo kot posledica nesreče, vplivajo na njegovo vsakdanje in poklicno življenje oziroma katere aktivnosti, ki jih je prej opravljal, zaradi njih sedaj opravlja težje ali ne more opravljati. Teh podatkov pa tožnik ni ponudil. 10.Glede duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 1.000,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino in je v skladu s 179. členom OZ pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, na katere se sklicuje tožnik. Upoštevalo je trditve tožnika, da se je zaradi toženčevega ravnanja, groženj in toženčeve vožnje s tožnikom na motornem pokrovu vozila, tožnik počutil ponižanega in nemočnega. Trajanja takega ravnanja toženca in intenzitete prizadetosti pa tožnik v trditveni podlagi tožbe ni opredelil. 11.Neutemeljen je očitek nepravilne stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, upoštevalo uspeh po višini. Okoliščine primera ne nudijo podlage za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini, kot se zavzema pritožnik, saj v zvezi s temeljem niso nastali posebni stroški.

12.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.