Jedro

V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upnikove nedenarne terjatve do dolžnikov, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve človekovi pravici.

V konkretnem primeru sta v koliziji človekova pravica do časti in dobrega imena na eni strani in človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, torej verjetnega obsoja terjatve upnika do dolžnikov za prepoved posega v pravico do časti in dobrega imena, je tako treba tehtati, ali sta dolžnika s poročanjem o upniku oziroma njegovi dejavnosti kirurških posegov prekomerno oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature ESČP. Posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.

Svobodni mediji so eden od ključnih gradnikov svobode človekovega udejstvovanja nasploh. So osrednji temelj demokracije, saj s svojim delovanjem ne opozarjajo zgolj na delovanja posameznikov, katerih delovanje presega strogo zasebno sfero, temveč tudi delovanje vseh treh vej oblasti. Zato višje sodišče posebej pozorno presoja tisti del pritožnikovega stališča, s katerim želi novinarki in novinarski hiši ne le prepovedati poročati o njem in njegovem delu, temveč želi, da višje sodišče korigira njuno poročanje v smislu, da naj sodišče zapove spoštljivejše izraze.

V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da sta dolžnika s poročanjem o upniku in njegovi dejavnosti kirurških posegov nesorazmerno posegla v njegovo človekovo pravico do časti in dobrega imena. S poročanjem sta dolžnika zasledovala ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu (opravljanju zdravstvenih posegov), uporabljeno sredstvo – poročanje je mogoče šteti tudi kot nujno in primerno za dosego zasledovanega cilja – obveščanja javnosti. Prav tako pa poseg v upnikovo pravico do časti in dobrega imena ustreza načelu sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tehtanju med to upnikovo človekovo pravico in na drugi strani človekovo pravico dolžnikov do svobode izražanja je odločilno troje: da gre za svobodo izražanja v okviru novinarskega poklica, da je šlo za poročanje o opravljanju zdravstvenih posegov upnika, to je o informacijah javnega pomena, in da sta dolžnika sporne izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« uporabila v povezavi z upnikovim delom in ne brez dejanske podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške, mora pa dolžnikoma v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 653,31 EUR njunih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov z dne 22. 11. 2016 ugodilo in začasno odredbo pod I. točko izreka svojega sklepa Z 260/2016 z dne 8. 11. 2016 razveljavilo in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka), upniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvemu dolžniku 104,66 EUR stroškov ugovora v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka), predlog upnika za izrek denarne kazni z dne 25. 11. 2019 je zavrnilo (3. točka izreka), in upniku naložilo, da je dolžan povrniti dolžnikoma 167,99 EUR stroškov odgovora na predlog za izrek denarne kazni v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

2. Upnik je proti sklepu vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in kršitve ustavnih ter konvencijskih pravic. Najprej opozarja na ustavno določeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS). Poudarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi najprej zavlačevalo z izdajo sklepa o začasni odredbi, nato pa tudi z odločanjem o ugovoru. S tem je bila kršena upnikova pravica do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Dalje navaja, da si v konkretnem primeru nasproti stojita na eni strani pravica pritožnika do osebnega dostojanstva, njegove duševne celovitosti, pravica do zasebnosti, na drugi strani pa pravica dolžnikov do svobode izražanja. Gre za kolizijo dveh pravic. V takih primerih mora sodišče vedno tehtati, kako razrešiti ta konflikt in presoditi, ali je prišlo do kršitve katere od pravic oziroma katera pravica se mora drugi umakniti. Pri tem pa mora upnik v postopku zavarovanja svojo terjatev izkazati s stopnjo verjetnosti in ni potrebno, da bi bila njegova terjatev izkazana na način, kot velja v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je na strani 7 izpodbijanega sklepa navedlo, da je najprej izvedlo dokaz z vpogledom v video posnetek, objavljen v okviru članka A., ki je dostopen na spletnem portalu B. V zvezi s tem upnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj video posnetka, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, na spletnem portalu B. ni na voljo, zato trditev sodišča ne drži. Sodišče niti ne navede, na kateri spletni strani naj bi bil posnetek na voljo in se tako dolžnik do take ugotovitve sodišča niti ne more opredeliti, ker sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da video posnetka na spletni strani B. ni, med drugim dokazuje tudi dopis sodišča dolžniku z dne 20. 1. 2020, naj pošlje video posnetek sodišču. To dokazuje, da posnetka na spletni strani prve dolžnice ni in si ga torej sodišče ni moglo ogledati. Z navedenim pozivom pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila upniku z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Na navedeni posnetek se namreč dolžnika sklicujeta že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem sta kot dokaz predlagala vpogled v ta posnetek. Postopek izdaje začasne odredbe praviloma ni kontradiktoren postopek, vendar je sodišče v predmetni zadevi predlog za izdajo začasne odredbe kljub temu poslalo dolžnikoma v izjasnitev. V postopku izdaje začasne odredbe ni predvideno pravno sredstvo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je tako že v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe v spisu imelo dokaz z vpogledom na navedeno spletno stran in tam vsebovanim video posnetkom, kar pomeni, da se dejansko stanje v zvezi s tem od odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe do odločitve o ugovoru ni v ničemer spremenilo. V ugovoru se dolžnika na video posnetek sploh ne sklicujeta in ga tudi ne predlagata kot dokaz. V ugovornem postopku je tako sodišče uporabilo dokaz, ki ga dolžnika sploh nista predlagala, pri čemer celotna odločitev sodišča temelji ravno na tem dokazu. Ker dolžnika navedenega dokaza v ugovoru nista predlagala, se o njem pritožnik ni mogel izjaviti. Kljub temu pa je sodišče ta dokaz izvedlo in se nanj oprlo. Še več, po tem, ko je dolžnika pozvalo k predložitvi video posnetka, ta pritožniku sploh ni bil vročen. Bistveno je torej, da upniku ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o video posnetku, ki naj bi ga sodišče izvedlo kot dokaz. S tem mu je bila storjena absolutno bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršena pravica iz 22. člena Ustave. Prav tako mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Na podlagi istega dokaza je namreč sodnica najprej izdala začasno odredbo, nato pa je na podlagi istega posnetka, o katerem se upnik ni imel možnosti izjaviti, v izpodbijanem sklepu presodila drugače. Ob povsem enakem dejanskem stanju je torej sodišče prve stopnje dvakrat presodilo različno, s čimer je ravnalo izrazito pristransko in je upniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Slednje je storilo tudi s tem, ko se ni opredelilo do navedb pritožnika in do dokazov, ki jih je predložil. Po mnenju upnika so izrazi »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« prav gotovo objektivno žaljivi izrazi. Gre za vrednostne sodbe, ki imajo v splošni javnosti negativno konotacijo. Ni res, da naj bi šlo za kritiko upnikovega dela in da torej izrazi niso bili uporabljeni z namenom zaničevanja. V konkretnem primeru so stil poročanja in vrednostne sodbe take, ki pomenijo osebno sramotenje in ponižanje. Beseda mazač se namreč vedno uporablja slabšalnem pomenu, če je druga dolžnica menila, da pritožnik delo opravlja nestrokovno, bi to lahko na tak način tudi povedala. Zaradi pridobivanja pozornosti javnosti ni dopustno poročati tako, da se to sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Uporabljeni izrazi prav gotovo predstavljajo primer sramotenja in ponižanja in to ne glede na dejansko podlago, ki naj bi jo imela dolžnika. Dolžnika vsega tega, kar naj bi izhajalo iz posnetka, tudi nista preverila pri upniku in mu nista dala možnosti odgovora na očitke. Dolžnika nista izkazala, da je druga dolžnica vse, kar naj bi izvedela od domnevnih pacientov upnika in od žilnih kirurgov, preverila. Ne drži, da naj bi druga dolžnica izjave pacientov preverila pri strokovnjakih, saj nihče od zdravnikov iz posnetka, ni govoril o pacientih, ki naj bi prav tako podali izjave v posnetku. Bistveno je, da zgolj to, kar naj bi drugi dolžnici povedali zdravniki, še ne pomeni, da bi lahko druga dolžnica verjela, da je to res, še manj pa bi lahko sklepala, da je res, kar so ji povedali pacienti. V zvezi s sklepom razsodišča II. stopnje pri Zdravniški zbornici Slovenije je upnik v odgovoru na ugovor navedel, da je ta sklep star več kot 10 let in v trenutku poročanja dolžnikov ni bil več aktualen. Nepravilna je po mnenju upnika tudi odločitev o predlogu za izrek denarne kazni z dne 25. 11. 2019, saj je bila na dan 14. 11. 2019, ko je druga dolžnica v oddaji X. ponovno uporabila izraz »mazaško početje«, začasna odredba v veljavi. Uporabljeni izraz pa je v nasprotju s prepovedjo iz začasne odredbe. Upnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških, saj sodišče prve stopnje še ni odločilo o njegovih stroških postopka nad zneskom 144,24 EUR in o pritožbenih stroških, kot bi moralo skladno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 3946/2016 z dne 14. 12. 2016. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku (prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ).1 Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

7. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno presodilo, da že prva kumulativno predpisana zakonska predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost, da terjatev upnika zoper dolžnika obstoji oziroma da bo terjatev nastala, ni izpolnjena. Upnik je izdajo začasne odredbe predlagal v zavarovanje svoje nedenarne terjatve prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Trdil je, da sta dolžnika v to pravico nedopustno posegla s tem, ko sta poročala o njegovi dejavnosti kirurških posegov na krčnih žilah. Pri tem sta namreč uporabila izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« in ga s tem protipravno objektivno razžalila. Dolžnika sta v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi kot bistveno navedla, da ne gre za objektivno žaljive izraze, uporabljene z namenom zaničevanja upnika, saj sta jih dolžnika utemeljila s sklicevanjem na konkretna in resnična dejstva. Šlo je za kritiko upnikovega dela in ne za napad na njegovo osebnost. Po mnenju dolžnikov ne gre za poseg v osebnostne pravice upnika, bi pa začasna odredba grobo kršila njune pravice do svobode izražanja in svobode tiska ter s tem pravico do obveščenosti iz 39. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava).

8. Iz zgoraj povzetega izhaja, da je upnik zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP; 8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upnikove nedenarne terjatve do dolžnikov, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve človekovi pravici.

9. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je poseg v človekovo pravico dopusten le pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, torej le v primeru, ko je to potrebno zaradi varstva pravic drugih in v primerih, ki jih določa sama Ustava. Po ustaljenem stališču v praksi Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) mora biti ob tem izpolnjen tudi dodaten pogoj, to je, da je poseg v človekovo pravico skladen z načelom sorazmernosti.2 Presojo o tem se opravi na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. V tem okviru je treba ugotoviti, ali je poseg v človekovo pravico nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja ter ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna doseženi koristi (načelo sorazmernosti v ožjem smislu).

10. V konkretnem primeru sta v koliziji človekova pravica do časti in dobrega imena na eni strani in človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, torej verjetnega obsoja terjatve upnika do dolžnikov za prepoved posega v pravico do časti in dobrega imena, je tako treba tehtati, ali sta dolžnika s poročanjem o upniku oziroma njegovi dejavnosti kirurških posegov prekomerno oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.3 Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.4

11. Osnovna naloga novinarstva je širjenje informacij in idej v javnem interesu. Novinarska svoboda obsega tudi pretiravanje ali celo provokacijo.5 Presoja, do kod sega meja še dovoljenega, je določena z interesom demokratične družbe, v kateri igra tisk legitimno vlogo »javnega psa čuvaja« s širjenjem informacij, ki so v javnosti deležne posebnega zanimanja.6 Pomembno je, ali gre za poročanje o dejstvih, ki pripomorejo k javni razpravi,7 ali pa gre za poročanje o zadevah oziroma podrobnostih iz zasebnega življenja posameznika, ki ne izvršuje nobene javne funkcije. Osnovna naloga novinarstva je širjenje idej in informacij in ta vrednota je načelno pomembnejša od pravice do zasebnosti in drugih osebnostnih pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo. Omejitev svobode izražanja mora biti restriktivna.8 V primeru, ko gre za informacije, ki temeljijo na izjavah drugih oseb (npr. intervju), novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri.9 Tudi ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izraze, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Za kršitev pravice do svobode izražanja tudi ne gre že nujno takrat, ko naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage. Le če gre za vedoma in namerno podane neresnične žaljive trditve o nekom oziroma če so take trditve podane iz hude malomarnosti, je lahko utemeljen očitek o kršitvi pravice do svobode izražanja.10 Višje sodišče dodaja še naslednje: svobodni mediji so eden od ključnih gradnikov svobode človekovega udejstvovanja nasploh. So osrednji temelj demokracije, saj s svojim delovanjem ne opozarjajo zgolj na delovanja posameznikov, katerih delovanje presega strogo zasebno sfero, temveč tudi delovanje vseh treh vej oblasti. Zato višje sodišče posebej pozorno presoja tisti del pritožnikovega stališča, s katerim želi novinarki in novinarski hiši ne le prepovedati poročati o njem in njegovem delu, temveč želi, da višje sodišče korigira njuno poročanje v smislu, da naj sodišče zapove spoštljivejše izraze.

12. Glede na zgornja pravna izhodišča tudi po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da sta dolžnika s poročanjem o upniku in njegovi dejavnosti kirurških posegov nesorazmerno posegla v njegovo človekovo pravico do časti in dobrega imena. S poročanjem sta dolžnika zasledovala ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu (opravljanju zdravstvenih posegov), uporabljeno sredstvo – poročanje je mogoče šteti tudi kot nujno in primerno za dosego zasledovanega cilja – obveščanja javnosti. Prav tako pa poseg v upnikovo pravico do časti in dobrega imena ustreza načelu sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tehtanju med to upnikovo človekovo pravico in na drugi strani človekovo pravico dolžnikov do svobode izražanja je odločilno troje: da gre za svobodo izražanja v okviru novinarskega poklica, da je šlo za poročanje o opravljanju zdravstvenih posegov upnika, to je o informacijah javnega pomena, in da sta dolžnika sporne izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« uporabila v povezavi z upnikovim delom in ne brez dejanske podlage. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, sta namreč dolžnika z video posnetkom, objavljenim v okviru članka A. oziroma z video posnetkom, ki sta ga predložila v ta spis, dokazala, da sta imela dejansko podlago za dvom v upnikovo strokovnost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz izjav strokovnjakov s področja žilne kirurgije in iz izjav samih upnikovih pacientov razvidno, da posegi upnika niso bili opravljeni strokovno in da so imeli hude posledice za zdravje pacientov, ki jih je upnik operiral. Ker so torej uporabljeni izrazi imeli podlago v dejstvih, niso imeli namena zaničevati upnika kot takega oziroma žaliti njegove osebnosti, temveč so bili usmerjeni v njegovo dejavnost. Ker pa gre za informacije, ki se nanašajo na zdravje pacientov, je vsekakor šlo za novinarsko poročanje o informacijah v javnem interesu. Skladno s prakso Ustavnega sodišča in ESČP je v takih primerih omejitev svobode izražanja treba presojati še posebej restriktivno oziroma se mora tej pravici pravica do časti in dobrega imena načeloma umakniti.

13. Uvodne pritožbene navedbe o dolgotrajnem odločanju sodišča prve stopnje ne predstavljajo pravno relevantnega pritožbenega razloga proti sklepu o ugovoru proti sklepu o začasni odredbi. Za presojo take odločitve je pravno pomembno, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, v kolikor upnik meni, da mu je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa ima na voljo druga pravna sredstva. Dalje pritožba navaja, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na dokaz – video posnetek, ki ga dolžnika v ugovoru sploh nista predlagala. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v video posnetek, objavljen v okviru članka A., ki je dostopen na spletnem portalu B., pri čemer iz spisa izhaja, da sta dolžnika ta dokaz predlagala že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in je bil odgovor dolžnikov upniku tudi vročen v izjavo. Upnik se je o odgovoru dolžnikov izjavil z vlogo z dne 8. 9. 2016 (red. št. 35 spisa). Po izdaji začasne odredbe, v ugovornem postopku, je sodišče prve stopnje dolžnika pozvalo k predložitvi video posnetka in se nato v izpodbijanem sklepu nanj tudi oprlo. Čeprav dolžnika dokaza z ogledom video posnetka nista ponovno predlagala v ugovoru, s tem, ko se je sodišče prve stopnje nanj oprlo, upniku ni kršilo njegove pravice do izjave. Kot navaja sama pritožba, je bil namreč dokazni predlog z vpogledom v video posnetek v spisu že pred izdajo sklepa o začasni odredbi in je upnik odgovor dolžnikov na predlog za izdajo začasne odredbe s tem dokaznim predlogom prejel. Nenazadnje je upnik v odgovoru na ugovor med drugim navedel, da dolžnika ne moreta s kasnejšimi posnetki dokazovati oziroma upravičevati svojih starejših prispevkov, zaradi katerih je bila izdana obravnavana začasna odredba (prim. 14 in 15. točka odgovora na ugovor na red. št. 49 spisa).

14. V izpodbijanem sklepu je sicer sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je izvedlo dokaz z vpogledom v video posnetek, objavljen v okviru članka A., dostopnem na spletnem portalu B. S tem je v zadostni meri pojasnilo, za kateri posnetek gre in ni utemeljen pritožbeni očitek, da v tem delu sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana.

15. Dalje upnik v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker mu dvd nosilec, na katerem je video posnetek A., ni bil vročen, se je pa sodišče prve stopnje nanj v izpodbijanem sklepu oprlo. V zvezi s tem višje sodišče pritožniku pritrjuje (sicer pa ni sporno, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo), zato je navedeno procesno kršitev na podlagi šeste alineje 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odpravilo sámo, s tem, da je upniku navedeni dvd nosilec z video posnetkom poslalo skupaj z dopisom z dne 10. 7. 2020 in mu dalo možnost, da se o dokazu izjavi v roku 15 dni. To je upnik tudi storil z vlogo z dne 29. 7. 2020. 16. V vlogi z dne 29. 7. 2020 upnik najprej ponovno navaja, da se dolžnika v ugovoru na video posnetek sploh nista sklicevala, temveč že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Dalje poudarja, da video posnetki, ki so vsebovani na zadevnem dvd-ju v spisu, niso posnetki z naslovom A., oziroma da niso oblikovani kot novinarski članek, temveč gre za skupek nezmontiranih posnetkov. Poleg tega na podlagi predloženega dvd-ja ni mogoče ugotoviti, ali gre res za video posnetek, ki naj bi bil objavljen na spletni povezavi spletnega portala B., na katero sta se sklicevala dolžnika v odgovoru na predlog za začasno odredbo. Vlogo upnika z dne 29. 7. 2020 je višje sodišče z dopisom z dne 12. 8. 2020 poslalo dolžnikoma v izjavo in dolžnika sta se odzvala v postavljenem roku z vlogo z dne 1. 9. 2020. V njej zavračata upnikov očitek, da posnetki na predloženem dvd nosilcu niso posnetki z naslovom A., ki so (bili) dostopni na spletni povezavi spletnega portala B., na katero sta se sama sklicevala. Potrjujeta pa, da gre za za skupek nezmontiranih posnetkov, ki niso oblikovani kot novinarski članek.

17. V zvezi z očitkom, da dolžnika dokaza z vpogledom v posnetek na dvd-ju nista predlagala v ugovoru, je višje sodišče že v 13. in 15. točki razlogov pojasnilo, da je upnik prejel odgovor dolžnikov na predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem sta dolžnika predlagala navedeni dokaz, naknadno, v tem pritožbenem postopku, pa mu je višje sodišče poslalo še sam dvd nosilec s posnetkom in mu dalo možnost izjave o njem, ki jo je upnik z zadevno vlogo z dne 29. 7. 2020 tudi izkoristil. Prav tako upnik ne more uspeti z navedbo, da video posnetki, ki so vsebovani na zadevnem dvd-ju v spisu, niso posnetki z naslovom A., oziroma da niso oblikovani kot novinarski članek, temveč gre za skupek nezmontiranih posnetkov. Enako velja za očitek, da na podlagi predloženega dvd-ja ni mogoče ugotoviti, ali gre res za video posnetek, ki naj bi bil objavljen na spletni povezavi spletnega portala B., na katero sta se sklicevala dolžnika v odgovoru na predlog za začasno odredbo. Višje sodišče namreč pojasnjuje, da za odločitev o ugovoru okoliščina, ali je na predloženem dvd-ju v spisu, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje, prav identičen video posnetek, kot je tisti na spletni povezavi spletnega portala B., na katerega sta se v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sklicevala dolžnika, niti ni bistvena. Odločilno je, da (tudi) iz izjav v video posnetku na dvd-ju, ki ga je pogledalo sodišče prve stopnje in v tem pritožbenem postopku tudi višje sodišče, jasno izhaja, da sta dolžnika imela dejansko podlago za uporabo spornih izrazov, saj je na podlagi izjav zdravnikov in upnikovih pacientov vsekakor mogoče dvomiti o upnikovi strokovnosti. Nasprotnemu upnikovemu stališču ni mogoče pritrditi. Nikakor torej ne gre za položaj, ko bi dolžnika o upniku naklepno ali hudo malomarno širila neresnične informacije.11 Četudi na spletni povezavi spletnega portala B., na katero sta se v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sklicevala dolžnika, in na predloženem dvd nosilcu v spisu morebiti res ne bi bila identična posnetka, kar sicer dolžnika v vlogi z dne 1. 9. 2020 izrecno zanikata,12 je ključno, da so (tudi) v posnetku na dvd nosilcu izjave zdravnikov – strokovnjakov s področja žilne kirurgije in pacientov, na podlagi katerih se je tako sodišču prve stopnje kot tudi višjemu sodišču vzbudil utemeljen dvom o upnikovi strokovnosti (s tem je izpolnjen tretji kriterij – da sta dolžnika izraze mazač... uporabila ne brez dejanske podlage; gl. razloge v 12. točki obrazložitve). To za odločanje o začasni odredbi zadošča. Izvedba dokazov v zvezi s tem med strankami sicer spornim vprašanjem, predlaganih v vlogah z dne 29. 7. 2020 in z dne 1. 9. 2020, zato ni bila potrebna.

18. Predloženi posnetek je torej le potrditev, da sta dolžnika utemeljeno imela pomisleke glede strokovnosti opravljanja upnikove dejavnosti. Ker gre za dejavnost, ki se ukvarja ki se ukvarja z zdravjem oziroma življenjem ljudi, pa mora biti kriterij ocenjevanja strokovnosti še posebej visok oziroma toleranca do nestrokovnosti ničelna. S tem v zvezi se upnik neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da v nobeni od izjav v posnetku niso uporabljeni taki izrazi, kot jih je uporabila druga dolžnica. Kot je bilo pojasnjeno že v 10. in 11. točki razlogov, je namreč v zvezi s pravico do svobode izražanja treba upoštevati tudi, da se ta pravica presoja širše, ko gre za novinarsko poročanje. Še zlasti, ko je novinarsko poročanje v javnem interesu, kot je v obravnavani zadevi. Vloga novinarja ni samo v golem prepisovanju povedanega, kot izhaja iz tega pritožbenega stališča. Daleč od tega. Bistvo novinarskega dela, zlasti raziskovalnega novinarstva, se pravzaprav šele takrat začne in sega daleč preko tega. Medijem je dana vloga oblikovanja javnega mnenja, opozarjanja na pojave v družbi, tudi (in pri raziskovalnem novinarstvu predvsem) tiste, ki so odklonilni. Dokler se takšno novinarsko delo giblje v mejah pravno dopustnega, to pa je začrtano s citirano prakso Ustavnega sodišča in ESČP, višje sodišče meni, da sodišče v delo novinarskega poročanja ne sme poseči. Novinarjem sta dovoljena tudi pretiravanje in provokacija, zato dejstvo, da osebe v video posnetku niso uporabljale takih izrazov, kot sta jih dolžnika, ni pomembno. Kriterij, ali je bila z neko izjavo kršena pravica do časti in dobrega imena, namreč ne more biti enak, če gre za izjavo osebe, ki je novinar in poroča v javnem interesu, kot če gre za izjavo nekoga, ki take dejavnosti ne opravlja.

19. Dalje pritožba neutemeljeno očita, da je ista sodnica najprej izdala začasno odredbo in se pri tem oprla na dokaz, ki sta ga dolžnika podala že v odgovoru na upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, nato pa je na podlagi istega dokaza ugodila ugovoru proti izdani začasni odredbi. O predlogu za izdajo začasne odredbe in o ugovoru namreč odloča isto sodišče (prim. 54. člen v zvezi z 239. členom ZIZ), saj je ugovor nedevolutivno in remonstrativno pravno sredstvo.13 To pa seveda ne pomeni, da sodišče v ugovornem postopku svoje odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi smelo spremeniti. Takšno stališče v določbah ZIZ nima nobene opore. Če bi se postavili na tako stališče, bi bil namreč ugovor dolžnika sam sebi namen in ne izraz njegove pravice do izjave,14 čemur je dejansko namenjen. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje že predlog za začasno odredbo vročalo dolžnikoma v odgovor, pa bi bila lahko kvečjemu relativno bistvena postopkovna kršitev, vendar upnik ne pove, kako bi tako postopanje lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

20. Pritožba pa tudi ne ovrže pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da uporabljeni izrazi niso bili usmerjeni neposredno v osebnost upnika, temveč v njegovo dejavnost. Kot rečeno, sta dolžnika izraze uporabila v zvezi s poročanjem o upnikovem delu, v strokovnost katerega sta, kot sta izkazala z video posnetkom, upravičeno dvomila. S tem v zvezi pritožba navaja, da zgolj to, kar so drugi dolžnici povedali zdravniki, še ne pomeni, da je to res, še manj pa bi lahko sklepala, da je res, kar so ji povedali pacienti. Kot še poudarja upnik, nihče od zdravnikov iz posnetka ni govoril o nobenem od zakritih pacientov, ki naj bi prav tako podali izjave v posnetku. Le dejstvo, da zdravniki v posnetku niso govorili ravno o pacientih iz posnetka ne more biti odločilno, bistveno je, da so zdravniki s področja žilne kirurgije podali strokovno oceno o upnikovem delu nasploh. Kakega drugega konkretnega argumenta, zakaj naj bi se pojavil dvom v izjave strokovnjakov – zdravnikov s področja žilne kirurgije, ki so v posnetku govorili o delu upnika, pa upnik v pritožbi ne poda. Dolžnika sta izkazala, da sta imela dejansko podlago za skepso o kakovosti upnikovih kirurških posegov, zato tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče šteti, da so uporabljeni izrazi objektivno pomenili razžalitev upnika oziroma da je šlo za vrednostne sodbe s strani dolžnikov. S svojim poročanjem sta dolžnika odigrala vlogo, ki jo imajo novinarji v vsaki pravni državi in demokratični družbi, saj sta obveščala javnost o dvomljivi kakovosti opravljanja zdravstvenih posegov, kar je bilo v javnem interesu. Da je poročanje o delu zdravnika oziroma zdravstvenega sistema nasploh v javnem interesu, ne more biti nobenega dvoma.

21. Ob vsem povedanem višje sodišče še posebej poudarja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru odločalo o utemeljenosti izdane začasne odredbe, torej o tem, ali sta dolžnika s svojim poročanjem v taki meri posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena, da bi bilo treba upniku zagotoviti začasno oziroma provizorično pravno varstvo, ker bi mu sicer zaradi ravnanja dolžnikov še pred pravnomočnim zaključkom pravdnega postopka nastala težko nadomestljiva škoda. Upnik takšnega posega v svojo pravico do časti in dobrega imena, kot je bilo obrazloženo, s stopnjo verjetnosti ni uspel izkazati. Presoja izvršilnega sodišča pa seveda v ničemer ne prejudicira odločitve v pravdnem postopku, v katerem imata stranki zagotovljen poln kontradiktorni postopek z vsemi procesnimi jamstvi in bo sodišče o zatrjevanem prekomernem posegu v upnikov pravni položaj odločalo z dokaznim standardom prepričanja.

22. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da upnik ni verjetno izkazal že prve kumulativno predpisane predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je, da ima terjatev do dolžnikov za prepoved posegov v njegovo pravico do časti in dobrega imena. Svojo odločitev je ustrezno utemeljilo in se v zadostni meri opredelilo tudi do upnikovih navedb in dokazov, pri čemer iz razlogov sklepa izhaja, da je o ugovoru odločilo po vpogledu v video posnetek, ki sta ga predlagala dolžnika in tudi po ponovni izvedbi dokazov z vpogledom v oddaje B. in prispevke druge dolžnice, objavljene na spletnih straneh www.b, na katere se je skliceval upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbenemu očitku o kršitvi upnikove pravice do izjave zaradi neopredelitve do njegovih navedb in dokazov zato ni mogoče slediti.

23. Izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru in razveljavitvi začasne odredbe (1. točka izreka) je pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (2. točka izreka; šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Ob ugotovitvi, da upnik ni verjetno izkazal svoje nedenarne terjatve do dolžnikov in je bila zato izdana začasna odredba pravilno razveljavljena, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi upnikov predlog za izrek denarne kazni dolžnikoma z dne 25. 11. 2019 (3. točka izreka), ker naj bi dolžnika v oddaji X. dne 14. 11. 2019 ponovno poročala o upniku in uporabila izraze, prepovedane z začasno odredbo, oziroma konkretno izraz »mazaško početje«. Denarne kazni bi se namreč dolžnikoma lahko izrekale in izvrševale le, če bi bila začasna odredba še v veljavi, ne glede na to, da je v času uporabe izraza »mazaško početje« v oddaji X. dne 14. 11. 2019 začasna odredba še veljala. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških odgovora na predlog za izrek denarne kazni (4. točka izreka; šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

24. Upnik v pritožni nazadnje navaja, da vlaga tudi pritožbo zoper odločitev o stroških. Njegovi pritožbi zoper sklep o začasni odredbi v stroškovnem zavrnilnem delu je namreč Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, IV Ip 3946/2016 z dne 14. 12. 2016 ugodilo, v tem obsegu sklep razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v izpodbijanem sklepu o navedenih stroških ni odločilo. Glede tega višje sodišče odgovarja, da je bilo s tem, ko je bila z izpodbijanim sklepom začasna odredba razveljavljena in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, odločeno tudi upnikovih stroških postopka za izdajo začasne odredbe in o pritožbenih stroških oziroma je odločitev o tem že zajeta v razveljavitvi začasne odredbe in zavrnitvi predloga za njeno izdajo.

25. Pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani nobeni uradno upoštevni pritožbeni razlogi, jo je višje sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

26. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (to je pritožbe in vloge z dne 29. 7. 2020; prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ), mora pa dolžnikoma povrniti njune potrebne stroške pritožbenega postopka (to je odgovora na pritožbo in vloge z dne 1. 9. 2020; prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Odgovor na pritožbo je izraz pravice do izjave pred višjim sodiščem, saj omogoča stranki, da se izjavi o navedbah, dokazih in pravnih stališčih pritožnika ter s tem tudi vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. V konkretnem primeru sta dolžnika v odgovoru na pritožbo obširno in argumentirano odgovorila na upnikove pritožbene navedbe in v okviru pritožbenega postopka v vlogi z dne 1. 9. 2020 še na upnikove navedbe v vlogi z dne 29. 7. 2020. Skladno z Odvetniško tarifo (OT) je tako višje sodišče dolžnikoma priznalo 500 točk oziroma 300,00 EUR (ob vrednosti točke 0,6 EUR) stroškov odvetniške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (za več glede na vrednost spora ni podlage v 6. tč. tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 OT), 375 točk oziroma 225,00 EUR za sestavo vloge z dne 1. 9. 2020 (več dolžnikoma ne gre po tretji alineji 7. točke tar. št. 27 OT), 17,5 točk oziroma 10,50 EUR (pavšalni znesek 2% vrednosti storitve za materialne stroške; 11. člen OT) in 22% DDV (12. člen OT), kar znaša 653,31 EUR. Višja stroškovna zahteva je neutemeljena, saj je priglašena nagrada za pregled spisa, listin in druge dokumentacije že zajeta v nagradi za sestavo obeh vlog, stroški pričnin in izvedenin ter sodnih taks pa dolžnikoma niso nastali. Znesek 653,31 EUR mora upnik dolžnikoma plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

1 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97. O tem tudi Pogorelčnik N., Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2013, letnik 73, št. 1, str. 135 in nasl. 2 To načelo je izraz ustavne določbe, da je Slovenija pravna država - 2. člen Ustave. 3 Prim. npr. odločba št. Up-570/09-14 z dne 2. 2. 2012, ki se v 5. točki razlogov sklicuje na svoje odločbe št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 in št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009. 4 Odločba št. Up-570/09-14 z dne 2. 2. 2012, ki se v opombah št. 5 in 6 sklicuje na zadevi Benediktsdottir proti Islandiji (sklep z dne 16. 6. 2009) in Fressoz in Roire proti Franciji (sodba z dne 21. 1. 1999). 5 Sodba v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012. 6 Čeferin R., Svoboda izražanja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Odvetnik, št. 4(50)/2010, str. 4 in naslednje. 7 Prim. tudi odločba Up-349/14-39 z dne 16. 5. 2019 in sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020. 8 Čeferin R., prav tam. 9 Odločba Up-349/14-39 z dne 16. 5. 2019, 15. točka razlogov, ki se v opombi št. 18 sklicuje na A. Terška, Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 98 in nasl. 10 Odločba Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015. 11 Prim. točka 11 razlogov tega sklepa. 12 Kot rečeno, pa priznavata, da gre za zbir nezmontiranih posnetkov, ki niso oblikovani kot novinarski članek. 13 Nedevolutivnost pomeni, da o ugovoru odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep, remonstrativnost pa, da sodišče pri obravnavanju ugovora samo ponovno preuči pravilnost svoje sodne odločbe. Prim. Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 194. 14 Prim. člena 22 Ustave in 6 EKČP.