Jedro

Za ugotovitev odstotka ob podržavljenju dane odškodnine je treba ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in to primerjati z vrednostjo dane odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.1.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote P. z dne 4.1.2002. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 449 k.o. P., 480/1 k.o. Z. in 367 k.o. R. Tožena stranka je ugotovila, da so bile navedene parcele arondirane tožničini pravni prednici M.Š. Odškodnina za vse tri arondirane parcele je bila določena s sporazumom o odškodnini z dne 13.10.1972, v višini 66.687,80 DIN. Iz zapisnika je razvidno, da sta se podpisnici sporazuma, KZ P. in F.B., pooblaščenka prejšnje lastnice M.Š.

strinjali, da so s sporazumom poravnane vse obveznosti, ki izhajajo iz arondacije. Odškodnina, določena z navedenim sporazumom je predstavlja 122% vrednosti arondiranih parcel, zato se v postopku denacionalizacije glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, v celoti upošteva.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno uporabila Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok) in Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba) ter ugotovila, da je znašala vrednost podržavljenih nepremičnin 29.419,15 DEM, ki ob upoštevanju določb Odloka in Odredbe v času izdaje prvostopne odločbe dne 4.1.2002 predstavljajo vrednost 3.331.739,33 SIT, vrednost izplačane odškodnine pa znaša v času izdaje prvostopne odločbe dne 4.1.2002, 4.053.198,31 SIT, to pa pomeni, da je znašala višina prejete odškodnine 122% vrednosti arondiranih parcel, ki se v postopku denacionalizacije glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen v celoti upošteva.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Navaja, da je sporazum o določitvi odškodnine velika prevara, tako kot arondacijska odločba. Meni da upravni organi niso presojali dejanskega stanja, to je relativnega deleža leta 1972 domnevno plačane odškodnine in na tej podlagi razlike za vračilo po ZDen. Sklicujoč se na namišljeno pravno praznino so se pri vračanju kmetijskih in gradbenih zemljišč oprli na podzakonski predpis - Odredbo ministra za finance, ki je bil sicer namenjen vrednotenju vrednosti nacionaliziranih podjetij. Izhajajoč iz internih navodil so tedanjo odškodnino, ki v nobenem primeru ni presegla 10% vrednosti odvzete zemlje, preračunali celo 122% protivrednost za odvzeto zemljo. Interna navodila so omogočila dve napaki, pri preračunu domnevno prejete odškodnine iz dinarjev v ZDA dolarje, z uporabo nepravilnega tečaja DIN/ZDA dolar in pri preračunu tedanjih ZDA dolarjev na današnje, z neustreznimi koeficienti. Po štirih letih veljavnosti Odredbe, v kateri je leta 1992 tedanji finančni minister objavil za leto 1961 pravilni tečaj 1 ZDA dolar je 750 DIN. Finančni minister G. pa je ugotovil da ta tečaj ni pravilen in bi moral biti 1 ZDA dolar 300 DIN. S tem je bila zagotovljena tehnična podlaga, ki naj bi omogočila oškodovanje nacionalizacijskih upravičencev. Dobili smo dve vrsti denacionalizacijskih upravičencev, tiste, ki jim je bilo vračilo omogočeno pred letom 1996, in tiste po tem letu. Veliko prevaro država uvede tudi pri preračunu vrednosti tedanjega ZDA dolarja na vrednost današnjega ZDA dolarja, ko ZDA dolarje iz leta 1961 preprosto pomnoži s koeficientom 4. Za primerjavo; takrat je eno jajce stalo 20 DIN, in če laično preračuna določeno odškodnino za m2 odvzetih parcel: so za parcelo 449/1 po 12 DIN/m2, takrat dobili cca 0,60 jajca, za parcelo 480/1 po 15 DIN/m2 cca 0,75 jajca in za parcelo 367 po 1,6 DIN/m2 cca 0,02 jajca. To je bila simbolična cena, niti eno jajce za en m2 zemljišča, danes eno jajce stane cca 30 tolarjev. Zato vsi preračuni tedanje domnevne odškodnine po internih vladnih pravilih na današnjo vrednost, nimajo nič opraviti z dejanskim stanjem. Smiselno predlaga da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Iz izpodbijane sodbe, ki ima podlago v podatkih upravnih spisov izhaja, da se je pok. M.Š. na podlagi sporazuma z dne 13.10.1972, Kmetijska zadruga P. obvezala plačati za navedene tri arondirane parcele odškodnino v skupnem znesku 66.687,80 DIN. Ker je navedena odškodnina presegla 30% vrednosti premoženja v času podržavljenja, je bila v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDen pravilno upoštevana. Za ugotovitev odstotka ob podržavljenju dane odškodnine je treba ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in to primerjati z vrednostjo dane odškodnine.

Primerjava navedenih vrednosti se opravi na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, kar je v tem primeru, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, prvostopni upravni organ, ob uporabi Odloka in Odredbe, tudi pravilno storil in ugotovil, da je dana odškodnina znašala 122% vrednosti podržavljenih parcel. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožničini pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na valorizacijo dane odškodnine po Odredbi, oziroma Odredbi o spremembi odredbe iz leta 1996. Navedeni "predpis tehnične narave" (kot ga je opredelilo ustavno sodišče), je bil že predmet ustavno sodne presoje. Z odločbo št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998 je ustavno sodišče odločilo, da določbi 3. člena Odredbe in 1. člena Odredbe o spremembi odredbe nista v neskladju z ustavo in zakonom. V odločbi je zapisalo, da zakonodajalec ni izrecno določil, po kateri tečajni listi naj se opravi valorizacija nacionalizirancem priznanih odškodnin. Iz zgodovinske ter teleološke interpretacije 5. odstavka 44. člena ZDen pa izhaja, da je za valorizacijo predpisal uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije premoženja veljali po vsakokratni tečajni listi NBJ. Za ugotovitev paritet dinarja do ZDA dolarja minister za finance ni imel zakonskega pooblastila, vendar pa s samim povzetjem paritet iz tečajne liste NBJ v Odredbo, ki so veljale v času nacionalizacije, minister ni kršil ustave in zakona. Ugotavljanje paritet je po presoji ustavnega sodišča dejansko vprašanje, ki v postopku denacionalizacije dopušča nasprotni dokaz. V obravnavanem primeru pa takšnega nasprotnega dokaza tožnica v upravnem postopku ni ponudila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.