Jedro

Čas trajanja osebnega stečaja po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 131. člena ZFPPIPP se ne všteva v tek desetletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je s sklepom št. DT 4934-15955/2021-1 z dne 3. 5. 2021 zoper tožnika začela postopek izvršbe dolgovanega zneska, ki je na dan 3. 5. 2021 znašal 56.910,56 EUR (glavnica, 44.223,19 EUR (zamudne obresti) in 50,00 EUR (stroški izvršbe). Obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, temeljijo na 1113 izvršilnih naslovih, navedenih v izreku sklepa v tabeli na straneh 1 do 72. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na tožnikovem naslovu.

2.Ministrstvo za finance je pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da tožnik obveznosti ni plačal v predpisanih rokih, zato je bila zoper njega na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeta davčna izvršba. Zoper tožnika je bil 15. 7. 2016 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil končan s sklepom z dne 6. 11. 2019, ki je postal pravnomočen 22. 11. 2019. Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 27. 6. 2019, z njim pa je bilo odločeno, da se tožniku odpustijo obveznosti, odpust pa učinkuje na vse terjatve upnikov, ki so nastale do 15. 7. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Obstoj terjanih obveznosti, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, ni sporen, saj tožnik trdi le, da davčni organ ni imel zakonske podlage, da po pravnomočno zaključenem postopku osebnega stečaja zoper njega začne postopek davčne izvršbe. Navedeno po presoji toženke ne drži.

3.Tožnik v tožbi uveljavlja ugovor zastaranja. Trdi namreč, da so obveznosti, ki so nastale oziroma bi morale biti plačane pred 1. 2. 2012, zastarale, saj je zanje že potekel desetletni absolutni zastaralni rok. Napačna je ugotovitev toženke, da je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan, pri čemer bi bilo morebitno pretrganje, tudi če bi do njega res prišlo, v konkretnem primeru brezpredmetno. Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 namreč določa, da le zadržanje vpliva na tek absolutnega zastaralnega roka, ne pa tudi pretrganje. Toženka je napačno štela, da čas, ko je bil tožnik v postopku osebnega stečaja, podaljša pravico do izterjave davčnih obveznosti. Da postopek osebnega stečaja zadrži pravico do izterjave, po tožnikovem mnenju namreč ne izhaja ne iz ZDavP-2 niti iz ZFPPIPP. Sodišču predlaga, naj ugodi njegovi tožbi, sklep o davčni izvršbi razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Glede ugovora zastaranja se sklicuje na spremembo 126. člena ZDavP-2 (novela ZDavP-2G), s katero je bil dodan nov peti odstavek, po katerem se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Zadržanje zastaranja od navedene novele (tj. od 1. 1. 2014) vpliva tudi na tek desetletnega absolutnega zastaralnega roka.

K I. točki izreka

5.Tožba ni utemeljena.

6.Bistvo spora se nanaša na vprašanje, ali so nekatere obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom o izvršbi, v trenutku izdaje sklepa že absolutno zastarale. Glede na tožbene ugovore naj bi zastarale obveznosti, ki so nastale oziroma so postale izvršljive pred 1. 2. 2012.

7.Zastaranje pravice do izterjave davčnih obveznosti je urejeno v 125. in 126. členu ZDavP-2. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (t. i. relativni zastaralni rok). V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.

8.V 126. členu ZDavP-2 pa sta urejena pretrganje in zadržanje zastaranja. Sodišče pritrjuje tožniku, da so pravne posledice zadržanja zastaranja drugačne kot pri pretrganju zastaranja. Po pretrganju namreč zastaralni rok začne teči znova, pri zadržanju zastaranja pa zastaralni rok v času zadržanja ne teče. Ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je nastopilo zadržanje zastaranja, zastaralni rok teče naprej. Čas, ki je potekel pred nastopom zadržanja, se prišteje času, ki teče, ko prenehajo razlogi.

9.Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (drugi in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (t. i. absolutni zastaralni rok), razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, pri čemer se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (peti in šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

10.Zadržanje zastaranja po navedenem nastopi zaradi različnih razlogov dejanske ali pravne narave, ki niso na strani upnika (tj. davčnega organa). Tako oviro predstavlja tudi uvedba insolvenčnega postopka zoper dolžnika, kot je to določeno v ZFPPIPP. Toženka se namreč v konkretnem primeru sklicuje na zadržanje zastaranja v času, ko se je zoper tožnika vodil postopek osebnega stečaja, to je v obdobju med 15. 7. 2016 in 22. 11. 2019, ko je bil postopek osebnega stečaja pravnomočno končan. Tožnik temu stališču nasprotuje, saj meni, da ni zakonske podlage za zadržanje zastaranja in s tem za podaljšanje desetletnega absolutnega zastaralnega roka.

11.Takšno tožbeno stališče je po presoji sodišča napačno. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP, ki se po drugem odstavku 130. člena istega zakona uporablja tudi za postopke davčne izvršbe in druge postopke izvršbe, ki jih vodi drug državni organ, po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, razen za izvršbe, kot jih določata drugi in tretji odstavek 131. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je prepoved začetka postopka davčne izvršbe veljala ves čas postopka osebnega stečaja zoper tožnika (torej v času od 15. 7. 2016 do 22. 11. 2019), zato sporna izvršba do zaključka tega postopka ni bila dovoljena.

12.To pomeni, da se čas trajanja osebnega stečaja po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 131. člena ZFPPIPP ne všteva v tek desetletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, kot je pravilno pojasnila toženka v odgovoru na tožbo. Taka je tudi sodna praksa tega sodišča (glej npr. sodbo I U 179/2020 z dne 6. 11. 2022). Posledično obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi (najstarejše med njimi so postale izvršljive 24. 2. 2010) do izdaje izpodbijanega sklepa niso absolutno zastaralne, čeprav je preteklo več kot deset let od nastopa izvršljivosti nekaterih izvršilnih naslovov.

13.Kot že navedeno, je pretrganje zastaranja drugačen institut od zadržanja zastaranja. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je davčni organ predhodno že izdal in mu vročil sklep o davčni izvršbi z dne 23. 5. 2012. Navedeno pomeni, da je bil s tem dejanjem petletni relativni zastaralni rok pretrgan. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2502/2016 z dne 29. 5. 2017, saj gre za sklep o izterjavi, izdan v postopku osebnega stečaja, za katerega velja izjema po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP. Tožba se tudi nekoliko nejasno sklicuje na razloge iz sklepa (pravilno odločbe) davčnega organa št. DT 4934-15955/2021-15 z dne 10. 2. 2022, s katero je davčni organ zavrnil tožnikov zahtevek za delno ustavitev davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu. Navedena odločba ni predmet tega postopka, saj je bila tožba vložena (zgolj) zoper sklep o davčni izvršbi, zato se sodišče do teh razlogov ne opredeljuje.

14.Ugovor absolutnega zastaranja po navedenem ni utemeljen. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni bilo sporno (neplačilo terjanih obveznosti, obstoj izvršilnih naslovov). Sporno je bilo namreč le pravno vprašanje, in sicer uporaba oziroma razlaga določb o zastaranju pravice do izterjave davčnih obveznosti.

K II. točki izreka

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1

Glej Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba 2003, str. 495.

2

Po katerem se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za izvršbo na podlagi: (i) pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov; (ii) pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka; (iii) sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka in (iv) odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.

3

Po katerem se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice in za zavarovanje terjatve, ki se v stečaju plača kot strošek postopka.

4

Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 411/2014 z dne 7. 3. 2016, ki se sicer nanaša na postopek prisilne poravnave, vendar je v njej sprejeto stališče pomembno tudi za ta postopek, in sicer da prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP določa splošno pravilo o nedovoljenosti izvršbe ali zavarovanja kot pravne posledice začetka postopka stečaja.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126/5, 126/6 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 131

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.