Jedro

Ne gre za odločanje o že razsojeni stvari, če je delavec po pravnomočni odločbi, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, vložil tožbo zaradi plačila reparacije, v kateri je specificiral zahtevek po višini, ker po prvotni sodbi delodajalec ni izpolnil opisnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 2.613.343,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19.3.1997 dalje do plačila, ki predstavlja zaostalo nadomestilo plače za čas od 11.2.1991 do 8.4.1993, v tem obdobju pripadajoči regres za letni dopust in še odškodnino za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v znesku 77.583,90 SIT. Poleg tega je zavezalo toženo stranko, da tožniku poravna stroške postopka. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je bilo v sporu že razsojeno z pravnomočno odločbo pristojnega sodišča združenega dela, zaradi česar se zoper njo zaradi izpolnitve iste obveznosti ne moreta voditi dve izvršbi. Poleg tega meni, da je uveljavljanje zahtevkov že zastaralo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožba opozarja na pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v Kopru, opr. št. S 92/91, na podlagi katere je bila tožena stranka, zaradi razveljavitve disciplinskih sklepov, dolžna tožniku za določeno obdobje priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja. Čeprav je bilo v tej odločbi odločeno o takšnem dajatvenem zahtevku zgolj po temelju, jo je morala tožena stranka izvršiti na način, določen v 3. odst. 83. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Očitno tožena stranka na podlagi navedene odločbe, ki je postala pravnomočna dne 17.2.1994, pri čemer je z njenim pismenim odpravkom razpolagala že dne 8.3.1994, obveznosti do tožnika do danes ni izpolnila. Zato je tožnik v nadaljevanju upravičeno vtoževal po temelju priznano terjatev tako, da je oblikoval zahtevke po višini in pri tem izhajal iz podatkov plače po tarifnem delu KP dejavnosti, skladno z ustreznim tarifnim razredom njegovega delovnega mesta. Tožnik je tako opredelil zahtevek po višini predvsem z namenom kasnejše uspešne izterjave dolgovane terjatve v postopku izvršbe, če tožena stranka obveznosti iz sodbe ne bi izpolnila. Zato pritožbena navedba, da je sodišče vodilo postopek o že razsojeni stvari, ne more biti upoštevna. Poleg tega terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, v skladu z določbo 1. odst. 379. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) zastarajo v 10 letih. Med te pa spadajo tudi tiste terjatve, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Zato iz teh razlogov ni utemeljena pritožbena trditev, ki se nanaša na zastaranje uveljavljanja vtoževanih zahtevkov. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da ti niso podani. Tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).