Jedro

Tožnik, ki umakne tožbo, po 1. odstavku 158. člena ZPP sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela OZ, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov pravdnega postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 172,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede 138,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ustavitvi postopka sklenilo, da mora toženka povrniti tožniku 310, 81 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je v letu 2010 plačala tožnikovo terjatev v izvršilnem postopku na podlagi pozneje razveljavljene zamudne sodbe. Ker je tožnikova terjatev za toženko v celoti sporna, plačila prostovoljno ne bi izvršila, če tožnik kljub vloženi toženkini reviziji ne bi hitel z izvršbo. Tožnik je s tem prevzel nase tveganje plačila stroškov v primeru razveljavitve izvršilnega naslova. Ker je v izvršilnem postopku dejansko neupravičeno dosegel poplačilo sporne terjatve, ni upravičen niti do delnega plačila stroškov postopka. Te je sodišče napačno odmerilo. Nagrada za tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 23.1.2015 znaša 250 točk in ne 625 točk, kot je bilo upoštevano v izpodbijanem sklepu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da svoje terjatve ni dobil poplačane v postopku izvršbe, pač pa mu je toženka dolgovani znesek sama nakazala na njegov račun. Ker je izpolnila zahtevek, je tožnik dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo, te pa pred zaključkom ponovljenega postopka niti ni mogel umakniti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je najprej pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in 14.7.2008 izdalo zamudno sodbo, ki jo je pozneje razveljavilo na podlagi toženkinega predloga za obnovo. V nadaljevanju postopka je tožnik umaknil tožbo, ker je toženka v letu 2010 poravnala njegovo terjatev. Postopek se je tako končal z ustavitvijo.

6. Do izpolnitve tožbenega zahtevka je torej prišlo po vloženi tožbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je bila tožba potrebna, prav tako tožnikovi stroški zanjo. Tožnik, ki umakne tožbo, po prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sicer ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, povrniti pa mora nasprotnikove pravdne stroške, vendar to pravilo ne velja takrat, ko je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka. Čeprav toženka vztraja, da je tožnikova terjatev zanjo še vedno sporna in da jo je plačala le zaradi grozeče izvršbe, ta okoliščina nima nobenega vpliva na odločitev o stroških postopka. Bistveno je, da je tožnik z izpolnitvijo tožbenega zahtevka dosegel cilj, ki ga je zasledoval s tožbo. Če toženka meni, da do plačila v resnici ni bil upravičen, ima na voljo ustrezen povračilni zahtevek, upoštevaje pogoje, predpisane v tretjem oddelku drugega poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika, ne more pa se upirati povrnitvi tožnikovih stroškov v tej pravdi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tožnikove stroške za tožbo (za njeno sestavo in za plačilo sodne takse) po Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah, ki sta veljala ob vložitvi tožbe. Napačno pa je odmerilo tožnikove stroške za pritožbo z dne 4.2.2015. Tožnik je z njo izpodbijal popravni sklep z dne 23.1.2015. Za redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep znaša nagrada po tar. št. 21/2 navedene tarife 250 točk in ne 625 točk, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Celotne tožnikove stroške, ki po izpodbijanem sklepu znašajo 624,96 EUR, je torej treba znižati za 375 točk oziroma za 172,13 EUR. Po pobotanju s toženkinimi stroški (314,15 EUR) torej toženka dolguje tožniku le 138,68 EUR in ne 310,81 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje ugodilo toženkini pritožbi ter izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in prvi sklep potrdilo. Zatrjevani ali uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, ki bi terjali drugačno odločitev, namreč niso podani.

9. Pravdni stranki sta v pritožbenem postopku uspeli v približno enakem obsegu. Sodišče druge stopnje je zato sklenilo, da morata kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).