Jedro

Pritožnika sta postala lastnika že obremenjene nepremičnine, in sicer s hipoteko, ki jo je upnik pridobil v konkretnem izvršilnem postopku. S tem sta postala hipotekarna oziroma realna dolžnika, od katerih upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnin zaradi poplačila dolga. Sklepa o vstopu novih dolžnikov sta sicer res deklaratorne narave, saj sta položaj hipotekarnih dolžnikov pridobila že na podlagi samega zakona, ko sta postala solastnika že obremenjene nepremičnine. Novi realni dolžnik pa mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo. To pomeni, da lahko uveljavlja tiste ugovore, ki zadevajo samo hipoteko, kakor tudi tiste ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, ki bi jih v tej fazi postopka lahko uveljavljal tudi osebni dolžnik.

Dolžnika sta imela možnost uveljaviti lastninsko pravico v pričakovanju, vendar tega zaradi neplačila sodne takse nista storila. Zgolj to, da tega nista storila, jima v tem postopku ne more dati položaja tretjih, poleg tega pa izvršilno sodišče ugovora tretjega ne obravnava vsebinsko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov I. T. in B. K. z dne 13. 6. 2016 kot ugovor tretjih zavrglo.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da sodišče pri obravnavanju ugovora tretjih dejansko ni upoštevalo trenutka, ko sta tretja sklenila pravni posel nakupa nepremičnin pri notarju M. B. iz Litije dne 23. 4. 2015. Šlo je za odplačni pravni posel in navedenega dne v zemljiški knjigi ni bilo vpisane zaznambe izvršbe upnika, čeprav bi ta glede na sedanje podatke morala biti vpisana. To ne more iti na škodo tretjih in s tem škodljivo vplivati na njuno pričakovano pravico. Sklep z dne 6. 4. 2016 je deklaratorne narave, zato je očitek tretjima, da sta s pravnomočnostjo tega sklepa pridobila položaj tretjega, neutemeljen. Vsebinskega ugovora zoper predmetni sklep ni bilo mogoče podati, če se upošteva, da sta premoženje dolžnika pridobila odplačno. Glede na opisano situacijo in načelo zaupanja v zemljiško knjigo, sta dolžnika dejansko tretja. Sklep je tako treba razveljaviti in o ugovoru meritorno odločiti. Če bi sodišče vlagatelja ugovora štelo za dolžnika, bi se ju s tem postavilo v pravno sporen položaj, saj bi odgovarjala iz naslova ene in iste nepremičnine dvema hipotekarnima upnikoma, in sicer ne po vrsti, ampak vsakemu posebej. Takšnega položaja pa hipotekarni dolžnik ne more imeti, saj odgovarja le z zastavljenim premoženjem. Še enkrat poudarjata, da sta z izjemo hipoteke v korist banke X pridobila bremen proste nepremičnine. Odločitev o zavrženju ugovora pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Dolžnika v pritožbi vztrajata, da v tem postopku nimata položaja hipotekarnih dolžnikov, vendar to ne drži. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 4. 2016 nadaljevalo izvršbo zoper dolžnika na nepremičninah in v deležih, kot je navedeno v izreku omenjenih sklepov. Ob vpisu lastninske pravice nanju (z učinkovanjem od 9. 12. 2015 dalje) je bila v zemljiški knjigi že vknjižena hipoteka (od 12. 5. 2015 dalje) v korist upnika v tej zadevi (pridobljena z zaznambo izvršilnega postopka v smislu 170. člena ZIZ).

6. Pritožnika sta tako postala lastnika že obremenjene nepremičnine in sicer s hipoteko, ki jo je upnik pridobil v konkretnem izvršilnem postopku. S tem sta postala hipotekarna oziroma realna dolžnika, od katerih upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnin zaradi poplačila dolga (drugi odstavek 170. člena ZIZ).(1) To posledično pomeni, da sta pritožnika hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na s hipoteko obremenjenih nepremičninah (nad katerimi že teče izvršba) pridobila tudi pasivno (procesno in stvarno) legitimacijo.(2) Sklepa sodišča z dne 6. 4. 2016 sta sicer res deklaratorne narave, saj sta položaj hipotekarnih dolžnikov pridobila že na podlagi samega zakona (drugi odstavek 170. člena ZIZ), torej, ko sta postala solastnika že obremenjene nepremičnine. Ker zastavna pravica v konkretnem primeru učinkuje zoper vsakokratnega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi nov lastnik nepremičnine v izvršbo že po samem zakonu. Skladno s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ mora novi realni dolžnik izvršbo prevzeti v tistem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo. To pomeni, da lahko uveljavlja tiste ugovore, ki zadevajo samo hipoteko (torej tudi ugovor pridobljene lastninske pravice v pričakovanju pred samim nastankom hipoteke), kakor tudi tiste ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, ki bi jih v tej fazi postopka lahko uveljavljal tudi osebni dolžnik.(3)

7. Ne drži torej, da dolžnika v tej zadevi nista mogla podati vsebinskih ugovorov. Dolžnika sta taka ugovora podala dne 19. 4. 2016 in 21. 4. 2016, vendar po prejemu plačilnih nalogov za ugovora nista plačala sodne takse, zato je sodišče prve stopnje s sklepoma z dne 4. 7. 2016 njuna ugovora štelo za umaknjena. Dolžnika sta imela možnost uveljaviti lastninsko pravico v pričakovanju, vendar tega zaradi neplačila sodne takse nista storila. Zgolj to, da tega nista storila, jima v tem postopku ne more dati položaja tretjih, poleg tega pa izvršilno sodišče ugovora tretjega ne obravnava vsebinsko (glej 64. člen ZIZ in naslednje), kar skušata dolžnika v tem pritožbenem postopku doseči. Prav tako ne drži, da dolžnika hipotekarnima upnikoma ne odgovarjata po vrstnem redu, saj odgovarjata le z obremenjenim premoženjem, hipotekarni upniki pa se poplačajo po vrstnem redu pridobljenih zastavnih pravic. Ker dolžnika nista hkrati upnikova osebna dolžnika, ta od njiju ne more zahtevati poplačila celotne terjatve, temveč le opravo izvršbe na njuno nepremičnino.

8. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep o zavrženju ugovora z dne 13. 6. 2016 nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno in popolno pojasnilo, da imata dolžnika v tem postopku položaj hipotekarnega dolžnika, da sta sicer pravočasno vložila ugovora hipotekarnih dolžnikov, a zanju v roku nista plačala sodne takse, da v tem postopku nista tretja, saj ne gre (zgolj) za uveljavljanje pravice na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje (ko ne bi bilo že vnaprej brez dvoma znano, da je stvar v lasti oseb, ki nista osebna dolžnika) in da sta dolžnika kot lastnika nepremičnine v tej zadevi že pridobila položaj (hipotekarnega) dolžnika. Prav tako je pojasnilo, da je ugovor z dne 13. 6. 2016, kolikor po vsebini predstavlja ugovor hipotekarnih dolžnikov, prepozen, saj sta dolžnika sklepa, s katerima je sodišče odločilo o njunem procesnem položaju kot položaju hipotekarnih dolžnikov, prejela že 11. 4. 2016, rok za vložitev ugovora novega (hipotekarnega) dolžnika pa se je tako že iztekel. Glede na navedeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka ni podana.

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo dolžnikov zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker dolžnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške, saj jima jih upnik ni neutemeljeno povzročil (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2324/08. Op. št. (2): Prim. 10. točko zgoraj navedene ustavne odločbe.

Op. št. (3): Prim. 11. točko zgoraj navedene ustavne odločbe.