Jedro

Tožnikov odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra, julija 1991. Ker tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnik vložil na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (SR Srbije) in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS na naslovu A., zato bi moral izkazati tudi, da od tega datuma dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živi. Z navedbami v tožnikovi izjavi in zaslišanjem tožnika je bilo ugotovljeno, da je tožnik (kot mladoleten) zapustil Slovenijo konec julija 1991, skupaj s starši in bratom B.B. Družina je zapustila Slovenijo, ker je bila pod pritiskom teritorialne obrambe in ker si je oče našel delo v Srbiji. Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je razvidno, da je bila tožnikova mati C.C. zaposlena v Č. d.d. do 29. 7. 1991, tožnikov oče D.D. pa je bil zaposlen pri E. d.o.o. do 31. 8. 1991. Iz kopije očetove delovne knjižice je razvidno tudi, da se je oče dne 14. 10. 1991 zaposlil v F. delniški družbi 7. julij v tujini, kjer je bil zaposlen do 15. 11. 2001. Ker je tožnik zapustil RS pred izbrisom (pred 26. 2. 1992) je organ štel, da tožnikova odsotnost ni posledica nobenega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zato v nadaljevanju niti ni ugotavljal poskusov njegove vrnitve v Slovenijo in poskusov nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji in zato tudi predlaganih prič ni zaslišal. Tožnik torej pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da pri tožniku ni podan noben razlog za upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik RS ni zapustil zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč jo je zapustil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, saj jo je zapustil julija 1991. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov, da se družina zaradi vojnih razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini ni mogla vrniti v Slovenijo. Razen tega bi se tožnik lahko vrnil v Slovenijo po končani vojni, pa je večkrat izjavil, da se ni poskušal vrniti v Slovenijo, niti skupaj s starši, niti v času od svoje polnoletnosti dalje. Glede na navedeno torej tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

3. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga tožbo. V tožbi navaja, da sta z bratom zaprosila za stalno prebivanje v svoji državi, ker sta bila tu rojena in sta tu živela do izbruha vojne. Ne drži, da se v Slovenijo nista poskušala vrniti. Večkrat sta namreč poklicala Veleposlaništvo RS v Beogradu, da bi se pozanimala o tem, katere dokumente potrebujeta za vstop v Slovenijo. O tem sta se pozanimala tudi pri odvetniku G.G., ki je sedaj že pokojen, kasneje pa tudi pri odvetnikih H.H. in I.I. Prvostopenjski organ v potrditev tega, kar sta z bratom povedala, tudi ni zaslišal nobene priče, kar je glavna pomanjkljivost v postopku. Starša sta v Sloveniji živela 25 let, onadva z bratom sta v Sloveniji hodila v šolo in imeli so svoje stanovanje. Ko se je začela vojna, so bili prisiljeni Slovenijo zapustiti in oditi v Srbijo. V Srbiji niso imeli ničesar in so potrebovali dolgo časa za pridobitev denarja za začetek upravnih postopkov. Meni, da v zadevi niso bila v celoti ugotovljena dejstva in zato sodišču predlaga razveljavitev odločbe št. 214-301/2013-30 (402) in odločbe 214-302/2013-32 (402).

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 27. 1. 2016 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta tožnika B.B. in J.J. s predmetno tožbo izpodbijala dve odločbi Upravne enote Vrhnika in sicer odločbi št. 214-302/2013-32 (402) z dne 14. 12. 2015 in št. 214-301/2013-30 (402) z istega dne. Sodišče je v tem upravnem sporu obravnavalo le tožbo tožnika J.J. v zvezi z odločbo Upravne enote Vrhnika št. 214-301/2013-32 (402) z dne 14. 12. 2015, medtem ko je tožbo tožnika B.B. zoper odločbo Upravne enote Vrhnika št. 214-302/2013-32 (402) z dne 14. 12. 2015 obravnavalo posebej, v upravnem sporu pod opr. št. I U 564/2016. 7. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

8. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

9. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ( na navedenem naslovu v A.) in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 10. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

11. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, tako izhaja, da je tožnik zapustil RS skupaj z družino julija 1991 (kot je navedel v pisni izjavi) in od tedaj dalje živi v Republiki Srbiji. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnikov odhod iz RS ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra, saj jo je zapustil julija 1991. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik ni uspel izkazati razloga iz 4. alineje prvega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo upravnega organa, da tožnik tudi ni izkazal nobenega drugega razloga iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Na podlagi teh ugotovitev je zato pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Ker torej tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

12. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožnik je zatrjeval, da je zapustil Slovenijo zaradi pritiskov teritorialne obrambe in zato, ker je oče v Sloveniji izgubil zaposlitev. Svojih navedb glede pritiskov teritorialne obrambe ni z ničemer izkazal, saj v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazil. Njegov oče se je dne 14. 10. 1991 zaposlil v Srbiji. V Slovenijo se tožnik ni poskušal vrniti. Navajal je sicer, da je večkrat poklical Veleposlaništvo RS v Beogradu, da bi se pozanimal o tem, katere dokumente potrebuje za vstop v Slovenijo, vendar so te posplošene navedbe, brez navedbe nekih konkretnejših navzven zaznavnih ravnanj, premalo. Enako velja tudi za njegove dogovore z odvetniki. Iz dopisa odvetnikov, ki je v spisu (v tujem jeziku) izhaja, da sta se tožnika zglasila pri odvetnikih (šele) konec leta 2012 in to v zvezi s pridobitvijo slovenskega državljanstva. Slednje pa ni predmet tega upravnega spora, saj je predmet tega spora pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da prvostopenjski organ v postopku ni zaslišal nobene predlagane priče, zaradi česar gre za bistveno pomanjkljivost v postopku, pa sodišče dodaja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi to, zakaj prič ni zaslišal, obrazložil. Tudi po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni bilo potrebe za zaslišanje predlaganih prič, ker njihovo zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev drugačnega stanja in posledično tudi ne na drugačno odločitev.

13. Ker je, glede na navedeno, odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.