Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi, kot je to določeno v 126. členu ZDR. Po 134. členu ZDR plačilno obdobje ne sme biti krajše od enega meseca in plača mora biti izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih kot je to določeno v 136. členu ZDR. Med takimi primeri pa ni dejstva, da delodajalec ne razpolaga s sredstvi za izplačilo plače. Zaradi tega delodajalec v primeru insolventnosti ni oproščen izplačila plače. V takih primerih je dolžan ravnati po določbah ZFPPIPP. Zato ugovor tožene stranke, da tožniku plače ni izplačala, ker toženi stranki poslovni partnerji niso plačali opravljenih storitev, v tem individualnem delovnem sporu (v katerem tožnik od tožene stranke vtožuje neizplačane plače) ni pravno relevanten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neizplačanih plač za obdobje od 16. 12. 2010 do 28. 1. 2011 izplačati neto znesek 1.454,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do dne plačila ter na neto znesek 1.454,20 EUR pristojnim organom plačati prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto zneska plače, v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 234,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je doživela veliko poslovnih prevar, s katerimi je izgubila 171.123,00 EUR, ki niso bili nikoli plačani, zaradi česar je iskala tudi svojo pravico pred sodiščem. Prilaga listinsko dokumentacijo. Navaja, da je ostala praktično brez vsega, zato ne razume, kako jo lahko sodišče obsodi na nekaj, česar ni mogla plačati iz utemeljenih razlogov, ki so razvidni tudi iz prilog.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Pritožbeni razlog tožene stranke, da plače tožniku ni izplačala iz razloga, ker toženi stranki poslovni partnerji niso plačali opravljanih storitev v skupni višini 171.123,00 EUR za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni pravno pomemben. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, sta tožeča in tožena stranka imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter da je tožena stranka iz naslova delovnega razmerja tožniku dolgovala plačo za mesec december 2010 in mesec januar 2011 v skupnem znesku 1.454,20 EUR. To med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožena stranka je neplačilo plače utemeljevala z dejstvom, da ni prejela plačanih storitev, zaradi česar ni imela sredstev, da bi lahko poplačala plačo. Delodajalec je dolžan delavcu plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi, kot je to določeno v 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po 134. členu ZDR plačilno obdobje ne sme biti krajše od enega meseca in plača mora biti izplačana najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih kot je to določeno v 136. členu ZDR. Med takimi primeri pa ni dejstvo, da delodajalec ne razpolaga s sredstvi za izplačilo plače. Zaradi tega delodajalec v primeru insolventnosti ni oproščen izplačila plače, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. V takih primerih je delodajalec dolžan ravnati po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in naslednji).

Glede na zgoraj navedeno je tako tožena stranka tožniku dolžna izplačati plačo v znesku 1.454,20 EUR neto, gre za znesek, ki med strankama ni bil sporen. Utemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo zamudne obresti, saj je tožena stranka s plačilom v zamudi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka na priznani znesek dolžna obračunati davke in prispevke, kar je v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in naslednji) in Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.