Jedro

Prodaja zastavljene nepremičnine predstavlja v smislu Zakona o davku na promet nepremičnin odplačni promet nepremičnin. Zato v pogledu davka ne gre za prenos lastninske pravice v smislu civilnega prava. Glede na zagovor, da ne gre za skupno premoženje, sodišče zadeve ni moglo obravnavati brez glavne obravnave, z odločanjem na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1816/98-11 z dne 9.9.1999 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 14.9.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostava G. z dne 19.6.1997, s katero je bil zavezancema H.V. (tožnici) in H.M. od davčne osnove 11.434.004,00 SIT odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 228.680,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se po določbi 2. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90, dalje ZDPN) šteje za promet nepremičnin odplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah.

Zavezanec za prometni davek je po določbi 4. člena prodajalec nepremičnine. Davčna osnova za prometni davek je po določbi 1. odstavka 5. člena dogovorjena prodajna cena, stopnja prometnega davka pa 2% (60. člen zakona). Davčni organ je v odmerjenem postopku pravilno presodil, da je prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku na javni dražbi šteti za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah. Dejstvo, da se tožeča stranka s prodajo nepremičnine ni strinjala, na odločitev, da gre v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku na javni dražbi za odplačen prenos lastninske pravice, ne vpliva. Tožeča stranka nastopa kot prodajalec nepremičnine, zato je zavezana za plačilo davka na promet nepremičnin, saj niti ZDPN, niti zakon, ki ureja prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku na javni dražbi (Zakon o izvršilnem postopku), ne določata, da se davek na promet nepremičnin ne plačuje od prenosa nepremičnin v postopku prisilne izterjave obveznosti. Neutemeljen je tožbeni ugovor tožnice, da ni bila skupna lastnica, temveč solastnica na javni dražbi prodane nepremičnine ter da zato ni pravne podlage za solidarno obveznost. Glede na podatke v upravnih spisih in ob ne predložitvi dokazov, ki bi potrjevali navedeni ugovor tožnice, je sodišče obravnavano nepremičnino štelo za skupno premoženje po nedoločenih deležih v smislu določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 p.b.).

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in pritožbi ugodi ter odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku prisilne javne prodaje lastnik nepremičnine ni prodajalec. Nakup na javni dražbi predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice in ta pravica ni odvisna od lastninske pravice izvršilnega zavezanca. Domik predstavlja odločbo državnega organa. Zato ni mogoče govoriti o odplačnem prenosu lastninske pravice. Prenos lastninske pravice pojmovno vključuje derivativnost pravice. Kadar se lastninska pravica pridobi po zakonu, takega prenosa ni. Izvršba je bila opravljena na nepremičnino, na kateri je imela tožnica solastninsko pravico do 1/2. Dolžnost davčnega organa je bilo ugotoviti, kdo in v kakšnem obsegu je davčni zavezanec. Ker je izvršilni postopek vseboval tudi podatke o zemljiškoknjižnem stanju in upravni spis ji ni dostopen, sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, ko sploh ni ugotavljalo dejstev. Niti ni opravilo glavne obravnave, čeprav glede na tožbene navedbe ni bilo mogoče sklepati, da je dejansko stanje pravilno ali celo nesporno ugotovljeno. Davčni organ ni imel podlage, da bi, brez ugotavljanja dejanskega stanja za celotno nepremičnino, z davkom obremenil enega solastnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je bil davek odmerjen v skladu z določbami Zakona o davku na promet nepremičnin. Prvostopni davčni organ je, ob upoštevanju 212. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), odmeril davek obema zavezancema s skupno odločbo, iz česar sledi, da sta bila dolžna plačati vsak polovico odmerjenega zneska. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja v smislu določb Zakona o davku na promet nepremičnin prodaja zastavljene nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnika, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah, pri kateri ima zastavni dolžnik položaj prodajalca. Podlaga za takšno stališče so tako določbe citiranega zakona, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, kot (tudi) določba 4. alinee 3. člena istega zakona. Ta določa, da se davek na promet nepremičnin ne plačuje od prenosa nepremičnin v postopku prisilne izterjave družbenih obveznosti. Logično sklepanje te zakonske določbe in ostalih določb iz tega zakona pripelje do sklepa, da navedena izjema ne velja v primerih, ko ne gre za izterjavo družbenih obveznosti. V konkretnem primeru ne gre za izterjavo tovrstnih obveznosti, saj so se prisilno izterjevale obveznosti do ... d.d.. Zato je odplačni prenos lastninske pravice v konkretnem primeru razlagati in razumeti v navedenem smislu in na podlagi določb Zakona o davku na promet nepremičnin, ne pa kot prenos lastninske pravice v smislu predpisov civilnega prava, ki sicer res ločijo različne možne oblike pridobitve lastninske pravice. Zato stališče, ki ga uveljavlja pritožba, ni pravilno.

Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno oziroma pravilno ugotovljeno. Ne odločba organa prve stopnje, ne odločba tožene stranke nimata obrazložitve, zakaj je celotna obveznost plačila prometnega davka naložena obema (poleg tožnice tudi njenemu zakoncu), brez določitve višine deležev obveznosti vsakega od njiju. Tožnica pa je že v tožbi uveljavljala drugačno dejansko stanje: da ne gre za skupno premoženje in da je solastnica premoženja le do 1/2. Sodišče prve stopnje tega ugovora tožnice zato ni moglo zavrniti le z obrazložitvijo, da tožnica o tem ni predložila dokazov, ko pa je hkrati ugotovilo, da gre za skupno premoženje in tudi ni bilo podlage, da je brez glavne obravnave (50. člen Zakona o upravnem sporu), tožbo zavrnilo na seji (1. odstavek 51. člena ZUS) in s sklicevanjem na 1. odstavek 59. člena ZUS, po katerem se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Sklicevanje tožene stranka v odgovoru na tožbo na določbo 212. člena ZUP je irelevantno, saj ta določba ne ureja konkretnega primera.

Tožena stranka pa tudi ne more v odgovoru na pritožbo v upravnem sporu dopolnjevati izreka izpodbijanih odločb. Ker je zaradi bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.