Jedro

Prostovoljna izjava policiji, ki ni podana na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, je dovoljen dokaz in podlaga za pridobivanje nadaljnjih (veljavnih) dokazov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo PR 417/2008 z dne 4.2.2009 storilca spoznalo za odgovornega za prekršek po četrtem odstavku 29. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in za prekršek po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 ter mu za prvi prekršek določilo globo v višini 125,19 EUR, tri kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila, za drugi prekršek pa globo v višini 500,75 EUR ter 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, nato pa mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo v višini 625,94 EUR in enotno stransko sankcijo 21 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki so vanj vpisane dne 22.12.2007. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo storilčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper zgoraj navedeni sodbi je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega in prvega odstavka 236. člena v zvezi z 237. členom in drugim odstavkom 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter pete alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1 na način iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da obe sodbi temeljita na prepovedanih dokazih, ki izvirajo od nepoučenih in nezaslišanih privilegiranih prič (drugi odstavek 18. člena ZKP v zvezi z 237. členom ZKP in peto alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1). Policist M.Z., ki je opravil razgovor s T.P. (zunajzakonsko partnerko storilca prekrška), bi jo moral, ker je trdila, da je bila sama udeležena v prometni nesreči, opozoriti na privilegij zoper samoobtožbo. Ker jo je policist nato spraševal o podrobnostih prekrška, o čemer pa ni znala izpovedati, je spremenila svojo izjavo in povedala, da je njeno vozilo vozil njen fant G.S. Pravnomočna sodba se v bistvenem opira na navedeno izjavo T.P., pridobljeno s kršitvijo ustavnega privilegija zoper samoobtožbo. Policisti te priče sicer niso bili dolžni opozoriti na to, da kot privilegirana priča ni dolžna pričati, vendar bi morali uradni zaznamek o njeni izjavi priložiti obdolžilnemu predlogu, saj so na njeni podlagi izsledili storilca prekrška, da bi lahko sodišče že pred začetkom sojenja ravnalo po 83. členu ZKP. Tako pa se je sodišče lahko z vsebino spornega uradnega zaznamka seznanilo šele pri izvajanju posameznih dokazov, saj je pri zasliševanju M.Z. ugotovilo, da si priča pomaga z branjem uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od T.P., ki ga je tudi vložil v spis (priloga A8). Sodišče te priče ni zaslišalo, je pa njeno izjavo policistu uporabilo kot podlago svoje odločbe, s čimer je kršilo ustavni in zakonski privilegij zoper samoobtožbo v razmerju do bližnjih oseb. Sodišče bi moralo samo ugotavljati, ali je priča zunajzakonska partnerka storilca, kar bi lahko storilo na podlagi presoje listin v spisu. Sodišče bi moralo T.P. povabiti kot pričo in jo poučiti o pravici do odpovedi pričevanju, ta pa bi se nato lahko sama odločila ali bo pričala, saj je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1 potrebno uporabiti 236. člen ZKP. Sodišče bi moralo neposredno zaslišati T.P. in ne policista o tem, kaj je izvedel od privilegirane priče, ki ni bila poučena o pravici, da se lahko odpove pričanju. Izjava policista o tem, kaj je izvedel od občana, ne more nadomestiti občanove izjave. Okrajno sodišče je tako sodbo v odločilnem delu oprlo na dokaz, na katerega sodbe ne bi smelo opreti, višje sodišče pa kršitve ustave in zakona ni odpravilo, pač pa jo je potrdilo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je G.S. storil prekrška, ki sta se mu očitala v obdolžilnem predlogu, oprlo na izpoved policistov M.Z. in I.P. Iz njunega pričanja izhaja, da je storilčeva zunajzakonska partnerka T.P. prišla na policijsko postajo Ravne na Koroškem in povedala, da je bila ona udeležena v prometni nesreči, ki sta jo obravnavala navedena policista. Policistu Z., ki je z njo opravil razgovor, ni znala povedati ničesar o poteku prometne nesreče, zato jo je opozoril na kaznivo dejanje krivega pričanja in sum storitve zavarovalniške goljufije, ni pa je opozoril na privilegij zoper samoobtožbo, niti je ni poučil o možnosti oprostitve dolžnosti pričevanja. Potem je P. natančno povedala, kaj je bilo. Izpovedala je, da je bil njen fant (storilec prekrška) dopoldne v službi, od koder se je vrnil okrog 13.30 ure, nato pa se je z vozilom Kia (vozilo, ki je bilo udeleženo v obravnavani prometni nesreči) odpeljal v Prevalje. Ko se je okrog 17.30 ure vrnil domov, ji je povedal, da je bil udeležen v prometni nesreči. Policist je o izpovedi P. napravil uradni zaznamek, nato pa sta policista Z. in P. odšla do storilčevega stanovanja, da bi izvedla postopek zoper storilca. Policist P. je izpovedal, da je T.P. v stanovanje prišla pred njim ter mu odprla vrata, on je storilca pozval, naj pride pred blok zaradi opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, T.P. pa je nato rekla, da ona ni vozila in da naj se gre storilec s policistoma zmenit sam. Ta je nato odšel s policistom pred stanovanjski blok, kjer mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga je z obrazložitvijo, da vozila ni vozil on, zavrnil. Policist Z. je še izpovedal, da je imel storilec zadah po alkoholu in da je tudi hodil nezanesljivo.

6. Glede na ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče pritrditi zahtevi, da se sodba opira na nedovoljene dokaze. T.P. izjave ni podala na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, ampak se je na policijski postaji (samoiniciativno) zglasila sama. Policistu je zavestno in prostovoljno podala izjavo, s katero se je neresnično (samo)obremenila za storitev prekrška (povedala je, da je upravljala vozilo, ki je bilo udeleženo v obravnavani prometni nesreči). Po opozorilu pa izjavo spremenila in povedala, da je vozilo upravljal njen fant (pozneje se je izkazalo zunajzakonski partner) G.S. 7. Izjava T.P. (priloga A8) je sicer sestavljena v obliki uradnega zaznamka o zbranih obvestilih po drugem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa je v obravnavani zadevi treba šteti, da je sprva šlo po vsebini za (nezapisano) podano (lažno) samoovadbo za prekršek (da bi P. vedela, da sta bili v prometni nesreči poškodovani dve osebi iz ugotovitev v pravnomočni sodbi ne izhaja, pa tudi sicer v spisovnih podatkih za tako ugotovitev ni podlage). Informacija, s katero je T.P. seznanila policijo (to je, da je njen fant G.S. vozil vozilo, ki je bilo udeleženo v obravnavani prometni nesreči), ni bila rezultat predhodne policijske aktivnosti v smeri odkrivanja storilca prekrška. Te ugotovitve ne spremeni niti dejstvo, da je P. policist Z., potem ko je ugotovil, da o obravnavanem dogodku ne ve ničesar, opozoril na kaznivo dejanje krivega pričanja in sum zavarovalniške goljufije. Takega policistovega opozorila ni mogoče šteti kot prevzemanje pobude pri odkrivanju prekrška s strani policije, saj je bila še vedno P. tista, ki je sledila svoji svobodni volji in presoji glede tega, katere informacije bo podala. Prav tako takega policistovega ravnanja ni mogoče šteti kot izvajanje policijskega pritiska na P., naj pove, kaj se je zgodilo in kdo je storilec, saj niti oddaljeno ne vsebuje zapovedi, naj (samo)ovaditeljica, potem ko se je izkazalo, da o prekršku ne ve praktično ničesar, pove vse, kar ji je o življenjskem primeru in storilcu prekrška znano. Zato po oceni Vrhovnega sodišča tako policistovo opozorilo ni spremenilo narave podane informacije, tako da ta ne bi več pomenila prostovoljne naznanitve prekrška, ampak zbiranje obvestil po drugem odstavku 148. člena ZKP v incommunicado okoliščinah na policistovo pobudo.

8. V konkretnem primeru ni šlo za položaj, ko bi policist moral opozoriti osebo, ki ji ni bila odvzeta prostost v skladu s smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki nastane potem ko se pri zbiranju obvestil pokaže, da so podani razlogi za sum, da je oseba storila prekršek. Za tak procesni položaj je namreč značilno, da mora policist osebo, s katero na lastno (organa odkrivanja) pobudo opravlja razgovor, poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, ko oceni, da ima že opravka z osumljencem za prekršek. V obravnavani zadevi je bilo ravno obratno, saj se je T.P. sprva samoovadila, nato pa se je njena izjava nadaljevala kot dajanje obvestil, pri čemer pa prostovoljnost njene izjave ni bila v ničemer prizadeta. Zahteva zato nima prav, da je policist, s tem, da je opravil razgovor s P., ne da bi jo poučil o njenih pravicah v postopku (kot obdolženke), prekršil njen privilegij zoper samoobtožbo. Ta privilegij obsega na eni strani pravico do molka in na drugi pa pomeni prepoved izsiljevanja izjav s strani države. O kršitvi tega privilegija je že po naravi stvari mogoče govoriti samo glede osebe, za katero so podani razlogi za sum, da je storilka prekrška, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj je bil po razjasnjevanju okoliščin, v katerih se je nesreča primerila, potem ko je P. povedala, da sama ni upravljala vozila, kot storilec prekrška osumljen in nato obravnavan ter spoznan za odgovornega G.S. O kršitvi privilegija T.P. zoper samoobtožbo zato sploh ni mogoče govoriti.

9. Ravno tako Vrhovno sodišče ne sprejema teze zahteve, da je bil policist, ki je s P. opravljal razgovor, slednjo dolžan opozoriti na oprostitev dolžnosti pričevanja po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že odločilo (zadeva XI Ips 16/2009 z dne 17.3.2009), da policija oseb, ki imajo sicer v morebitnem sodnem postopku status privilegirane priče, ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju. Ker je tako, v policijskem postopku te osebe nimajo statusa priče ter tako po naravi stvari niti statusa privilegirane priče. 10. Ni mogoče spregledati, da je T.P. s krivo samonaznanitvijo za prekršek zlorabila institut ovadbe, saj se v takem njenem ravnanju, ne glede na nagib, nakazuje namen spraviti v zmoto organe odkrivanja. Glede na razmerje do storilca bi se T.P. v postopku o prekršku imela pravico sklicevati na civilizacijsko utemeljeno pravno dobroto oprostitve pričanja, da bi ne prišla v položaj, v katerem bi morala izpovedati v škodo storilca. To pa ne pomeni, da glede na okoliščine, v katerih je na policiji podala izjavo, policista Z. o tem ne bi bilo dovoljeno zaslišati. Če bi obveljalo stališče v zahtevi, bi to pomenilo, da bi sodišče tako ravnanje T.P. moralo enostavno spregledati, torej šteti, kot da se sploh ni zgodilo in da zlorabe navedenega instituta s procesnega vidika ne bi smelo sankcionirati. Po presoji Vrhovnega sodišča se zato izkaže, da bi tudi v primeru, če bi se sodišče v postopku o prekršku odločilo izvesti dokaz z zaslišanjem presumptivno privilegirane priče, pa bi se ta sklicevala na pravno dobroto iz 236. člena ZKP in se pričanju odrekla, v določbi drugega odstavka 83. člena ZKP ne bilo podlage za izločitev uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je dala policistu Z., pa tudi ne za izločitev izpovedb policistov Z. in P. o okoliščinah in vsebini obvestil, ki jih je P. podala, zato je sodišče na njuni izpovedbi smelo opreti sodbo. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče v ravnanju policije prepoznati nobene kršitve človekovih pravic, zato so bile informacije, ki jih je policija pridobila na tak način (to je na podlagi svobodne in prostovoljne izpovedbe P.), lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih (veljavnih) dokazov.

11. Ker je kazenska ovadba občana (enako mora veljati tudi za ovadbo oziroma naznanitev, da je bil storjen prekršek) dopusten dokaz (zadeva I Ips 330/2001 z dne 21.10.2004), ki je lahko ob ugotavljanju dejanskega stanja predmet presoje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP, je lahko toliko bolj (a fortiori) podlaga za nadaljnjo policijsko dejavnost v smeri odkrivanja in izsleditve storilca prekrška ter zavarovanja dokazov. Policista Z. in P. sta na podlagi informacije, da je vozilo, udeleženo v obravnavani prometni nesreči, vozil G.S., zoper njega izvedla nadaljnji postopek, pri tem pa prišla do določenih informacij, o katerih sta izpovedala, ko sta bila zaslišana pred sodiščem. Policist P. je tako povedal, da je P. v stanovanje prišla pred njim ter mu odprla vrata, on je storilca pozval, naj pride pred blok zaradi opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, P. pa je nato rekla, da ona ni vozila in da naj se gre storilec s policistoma zmenit sam. Policist je tako izpovedal o tem, kar je neposredno sam zaznal ob izvajanju postopka, glede česar je bil ob zaslišanju pred sodiščem v podobnem položaju kot vsaka druga priča (očividec), kar ni nedovoljeno. Tako je sodišče oprlo svojo sodbo na izpovedbe policistov o tem, kar sta sama neposredno zaznala (da je T.P., ko je odprla vrata, rekla, da ona ni vozila, da je imel storilec zadah po alkoholu in da je odklonil odrejeni alkotest), kar je predstavljalo zadostno podlago za odločitev sodišča, da je storilec odgovoren za prekrška po četrtem odstavku 29. člena v zvezi z 234. členom ter po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1. Sodišče je tako oprlo svojo odločitev na dejstva, ugotovljena na podlagi zaslišanja policistov, ki sta deloma izpovedovala o tem, kar sta neposredno zaznala ob izvajanju postopka, deloma pa sta se pri tem naslonila (policist Z.) tudi na podatke iz ovadbe. Zatrjevanjem zahteve, da se sodba opira na nedovoljene dokaze (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), zato ni bilo mogoče pritrditi.

12. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.