Jedro

Ponudba iz 1. odst. 20. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je enostranski pravni posel, ki ponudnika veže ves čas teka roka iz 4. odst. 20. čl. ZKZ, tožnik pa je v tem roku ponudbo sprejel. Res je toženka sklenila kupoprodajno pogodbo z drugim kupcem, ki je ponudbo tudi sprejel, vendar sama priznava, da pravni posel med njo in V. ne velja, ker ni bil odobren pri Upravni enoti P. Toženka iz razlogov, ki jih navaja, ni prosta, ponudba jo še vedno veže, nepremičnine mora prodati tožniku, ki je tudi sprejel ponudbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna kot prodajalec skleniti s tožnikom kot kupcem prodajno pogodbo, po kateri prodajalec proda in izroči v last in posest kupcu parc. št. 453, 454, 456/2, 451 in 455, vse k.o. P., skupne površine 13.206 m2 za dogovorjeno ceno 4,13 EUR za kvadratni meter (skupaj 54.556,56 EUR), prodajalec pa izrecno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na teh parcelah na tožnika, do celote, posest nepremičnin nastopi tožnik takoj, kupnino pa plača v roku 15-ih dni po odobritvi pogodbe pri UE P., sicer bo pogodbo nadomestila sodba. Toženki je naložilo še, da mora povrniti tožniku 454,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, po pooblaščencu. Navaja, da je res podala ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, vendar v konkretnem primeru po njenem trdnem prepričanju so okoliščine posla takšne, da dana ponudba toženke v konkretnem primeru ni več zavezovala. Kot izhaja iz tožbe naj bi bil tožnik prikrajšan glede uveljavljanja predkupne pravice pred upravno enoto v postopku odobritve pravnega posla. Navedeno ne drži. Tudi v pritožbi je potrebno ponoviti, da do sklenitve pravnega posla med J.V. in toženko ni prišlo, saj je J.V. 1.8.2005 umaknil zahtevo za odobritev pravnega posla pri UE P. Tožnik se je torej skliceval na kršitev predkupne pravice, česar pa v konkretnem primeru ni bilo, saj tudi če je predkupna pravica na strani tožnika res obstajala, bi se na kršitev navedene pravice lahko skliceval le v primeru, če bi do realizacije pravnega posla med toženko in tretjo osebo dejansko prišlo. V konkretnem primeru pa do realizacije, kot je bilo tudi nesporno ugotovljeno, ni prišlo in je zato sklicevanje na predkupno pravico brezpredmetno. Pritožba navaja tudi, da je rok, v katerem je bilo potrebno zahtevati odobritev pravnega posla, že potekel in dne 11.8.2005 je UE P. tudi izdala sklep o ustavitvi postopka za odobritev pravnega posla. Okoliščine sklenitve pravnega posla so bile takšne, da sodišču ne omogočajo zaključka, da je ponudnika v konkretnem primeru ponudba še vedno vezala v smislu določb 25. čl. OZ. Formalen postopek se je iztekel, zaradi česar do realizacije pravnega posla tudi ni moglo priti. Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal je njeno zavrnitev. Opozarja, da je toženka prezrla, da je bila tožba vložena z zahtevkom na sklenitev pogodbe glede na javno podano ponudbo, ki s sprejemom že zavezuje in jo tedaj ni mogoče več enostransko preklicati. Tožnik je bil legalni sprejemnik ponudbe, ki je obenem uveljavljal tudi predkupno pravico, kar pa je druga okoliščina, ki niti v tej zadevi ni več pomembna. Toženka se v pritožbi spreneveda, da je tožnik uveljavljal kršitev predkupne pravice. Odobritev pravnega posla pa v tej fazi ni predvidena, šele ko bo sklenjena pogodba oz. jo bo nadomestila sodba, bo tožnik podal predlog za odobritev pravnega posla. Predlaga povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožba je v tem delu pavšalna in dejanskega stanja sodbe ni izpodbila. Sicer pa ključna dejstva med strankama niti niso sporna. Tako ni sporno, da je toženka podala ponudbo za prodajo v tožbi navedenih kmetijskih zemljišč na oglasno desko UE P. in da je tožnik ponudbo sprejel v za to določenem roku (13.5.2005). Toženka je sklenila pogodbo z J.V., ki je dne 15.6.2005 podal vlogo za odobritev pravnega posla na UE P. in to zahtevo v začetku avgusta 2005 umaknil, postopek odobritve pravnega posla je upravna enota ustavila. Toženka je umaknila ponudbo glede prodaje kmetijskih zemljišč. Med strankama je sporno ali ta ponudba toženko veže ali ne. Tožnik zahteva, da toženka z njim sklene kupoprodajno pogodbo, ker trdi, da jo ponudba, ki jo je on sprejel, veže, toženka pa meni, da tega ni dolžna storiti, ker jo glede na okoliščine posla ponudba ni več zavezovala (oz. jo ne zavezuje). Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča glede veljavnosti ponudbe toženke in njene obveznosti, da sklene s tožnikom prodajno pogodbo, pravilna. Ponudba iz 1. odst. 20. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je namreč enostranski pravni posel, ki ponudnika veže ves čas teka roka iz 4. odst. 20. čl. ZKZ, tožnik pa je v tem roku ponudbo sprejel. Res je toženka sklenila kupoprodajno pogodbo z drugim kupcem (V.), ki je ponudbo tudi sprejel, vendar sama priznava, da pravni posel med njo in V. ne velja, ker ni bil odobren pri Upravni enoti P. (kot rečeno je V. umaknil zahtevo za odobritev pravnega posla). Toženka iz razlogov, ki jih navaja, ni prosta, ponudba jo še vedno veže, nepremičnine mora prodati tožniku, ki je tudi sprejel ponudbo. Drugih okoliščin, zaradi katerih ponudba toženko ne bi vezala, toženka ni navajala, zato mora po mnenju pritožbenega sodišča skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo. Kar se tiče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na predkupno pravico, so te neutemeljene, saj tožnik svojega zahtevka nikoli ni utemeljeval na kršitvi predkupne pravice. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi kakšnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (ki so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP), ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker s svojim odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi (1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP).