Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba šteti, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj – ne glede na to ali gre za pisanje, ki se vročajo osebno ali ne – ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. To pa pomeni, da se morajo pisanja iz 142. člena ZPP v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo tožnika zavrglo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči o pritožbi. Navaja, da je bila sodba tožnikovemu pooblaščencu vročena 2. 1. 2013. Tožnik je pritožbo posredoval sodišču s priporočeno pošiljko 17. 1. 2013, kar je v zakonitem 15-dnevnem roku. V potrditev svojih trditev tožnik predlaga vpogled v potrdilo o sprejemu poštne pošiljke in oddaji pritožbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila sodba sodišča prve stopnje po poteku 15-dnevnega roka vložena v poštni nabiralnik pooblaščenca. Tožnikov pooblaščenec je dvigoval pošto dne 17. 12. 2012, kar se lahko preveri pri pošti. Naslednji dvig pošte je bil opravljen 2. 1. 2013 in tedaj je bila tožnikovemu pooblaščencu tudi vročena sodba. Rok 15 dni od 17. 12. 2012 je potekel 1. 1. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2012. ZPP osebno vročanje ureja v 142. členu. V tretjem, četrtem in petem odstavku 142. člena je določeno, da se, če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v ZPP drugače določeno (prvi odstavek 137. člena ZPP). ZPP v 138. členu ureja vročanje odvetniku kot pooblaščencu in določa, da se vročitev odvetniku kot pooblaščencu lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni.

V obravnavanem primeru je vročevalec vročal sodno pisanje tožnikovemu odvetniku v poštni predal. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče,(1) da je treba šteti, da je odvetnik, ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj – ne glede na to ali gre za pisanje, ki se vročajo osebno ali ne – ne opravi po 138. členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. To pa pomeni, da se morajo pisanja iz 142. člena ZPP v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.(2) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila navedena sodba tožniku zakonito vročena ob upoštevanju tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP, pri čemer se šteje, da je bila vročitev sodbe opravljena dne 31. 12. 2012 (ponedeljek). Takrat je namreč (ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP) potekel rok 15 dni od dneva, ko je bilo obvestilo o prispelem sodnem pisanju puščeno v poštnem predalu tožnikovega odvetnika (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je pripeto k l. št. 91 spisa). Rok 15 dni za vložitev pritožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP) se je tako iztekel 15. 1. 2013 (torek).

Na podlagi drugega odstavka 112. člena ZPP je potrebno ugotoviti, da je tožnik pritožbo vložil 17. 1. 2013 (pisemska ovojnica je pripeta k list. št. 87 spisa), kar je po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka (prvi odstavek 333. člena ZPP). Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo (343. člen ZPP).

Glede na navedeno so nebistvene pritožbene navedbe, da je tožnikov odvetnik dvigoval pošto dne 17. 12. 2012, saj to iz podatkov spisa ne izhaja. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je bila navedena sodba tožniku vročena šele 2. 1. 2013, saj dokazila o vročitvi sodbe tega dne v spisu ni. Tudi sicer pa – kot je bilo že pojasnjeno – iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bila vročitev zakonito opravljena 31. 12. 2012. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep, opr. št. II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010. Op. št. (2): Drugače A. Galič, Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom, Pravna praksa, št. 5/2010, priloga, str. IV.