Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana, kadar je sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, nato pa je napačno uporabilo materialno pravo. Ker pa zagovornica uveljavlja kršitev materialnega zakona s sklicevanjem na dejansko stanje, ki ni bilo ugotovljeno, s temi navedbami po vsebini izpodbija dejansko stanje. To pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Kršitev določila 6. točke 39. člena ZKP bi bila podana samo v primeru, če bi obsojenec v skladu z 2. odstavkom 41. člena takrat veljavnega ZKP s sklicevanjem na navedeni odklonilni razlog do konca glavne obravnave zahteval izločitev sodnikov porotnikov, pa sodišče o tem ne bi odločilo ali bi odločilo v nasprotju z omenjeno odločbo. Ker pa ta izločitveni razlog uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, s svojimi navedbami ne more uspeti.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 13.2.1997 obsojenega V.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ-77 in mu na podlagi 52. in 53. člena Kazenskega zakona SFRJ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 53. člena KZ-77 določilo kazen osmih mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca S.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.10.1997 ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu od 15. do 17.1.1997, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni V.K. in njegova zagovornica.

Obsojeni V.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi 14.11.1997, pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da sta v postopku sojenja na prvi stopnji sodelovala sodnika porotnika A.U. in F.A., oba pa sta dobra prijatelja oškodovanca S.K., kar utemeljuje dvom v njuno nepristranskost. Glede na ta odklonitveni razlog bi morala biti iz sojenja izločena. Vložnik tudi poudarja, da bi nepristransko sodišče verjelo njegovemu zagovoru in ugotovilo, da je dejanje storil v silobranu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila dne 15.1.1998, prav tako uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP. Poudarja, da je pravnomočna odločba nezakonita, ker je sodišče nepravilno uporabilo določbo 134. člena Kazenskega zakonika (KZ), ko je oškodovančevo poškodbo opredelilo kot hudo, namesto da bi jo v skladu z načelom in dubio pro reo kvalificiralo kot lahko telesno poškodbo po 133. členu KZ. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona je po vložničinem videnju sodišče zagrešilo s tem, da ni uporabilo določbe 11. člena KZ, kajti podane so okoliščine, ki kažejo, da je obsojenec ravnal v silobranu.

Obsojenčeva zagovornica navaja tudi, da je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in o stroških postopka, odpravilo s sklicevanjem na razloge prvostopenjske sodbe. Glede izvedbe novih dokazov pa se sploh ni izjasnilo ter na ta način prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Zagovornica obsojenega V.K. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da so navedbe obsojenega V.K. neutemeljene, zahtevo njegove zagovornice pa bi moralo zavreči že prvostopenjsko sodišče, saj jo je vložila oseba, ki te pravice nima. Vložnica zahteve je obsojenca zagovarjala po uradni dolžnosti, zato so njena pooblastila ex lege prenehala s pravnomočnostjo sodbe, pooblastila za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni priložila. Vrhovni državni tožilec se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrže, zahtevo obsojenega V.K. pa kot neutemeljeno zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

V rednem postopku je odvetnica K.J. obsojenega V.K. zagovarjala kot zagovornica po uradni dolžnosti in je njeno pooblastilo, glede na to, da ni šlo za nobenega od primerov, naštetih v četrtem odstavku 70. člena ZKP, ko tako pooblastilo velja tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, po zakonu prenehalo s pravnomočnostjo sodbe.

Vendar pa odvetnica zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila kot zagovornica po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče pozvalo, da predloži obsojenčevo pooblastilo, kar je tudi storila. Glede na to je Vrhovno sodišče tudi njeno zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo po vsebini.

Zagovornici obsojenega V.K. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi napačno uporabilo določbo 134. člena KZ (verjetno mišljeno 53. člena KZ-77) namesto, da bi oškodovančevo poškodbo opredelilo kot lahko po 133. členu KZ (verjetno mišljeno 54. členu KZ-77). Tak očitek je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki pa ni podana, saj opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ-77. Z navedbami, da iz podatkov spisa in ocene izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je obsojenec oškodovancu prizadejal hudo telesno poškodbo, saj da ravno nasprotno izhaja iz obvestila o poškodbi, ki jo je podal zdravnik ORL oddelka Zdravstvenega centra D., temu v prid pa govori tudi dejstvo, da se je oškodovanec šele po dveh dneh oglasil v bolnišnici ter da mnenja izvedenca medicinske stroke dr. I.G., da je šlo pri oškodovancu za prelom nosnih kosti s premikom ulomkov, rentgenski posnetek ne potrjuje, zagovornica obsojenega izpodbija presojo dokazov in ugotovitev sodišča, da je obsojenec oškodovancu S.K. prizadejal hudo telesno poškodbo.

Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenčevo zagovornico, da je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo določbo 11. člena KZ, kar je razumeti kot uveljavljanje razloga iz 1. točke 372. člena ZKP. Z razlago, da izkustveno ni sprejemljivo, da je obsojenec oškodovanca prvi udaril, da za kaj takega obsojenec ni imel nobenega razloga, da je bilo ravno nasprotno, da je bil oškodovanec razburjen in užaljen zaradi vztrajanja obsojenca, da ga bo prijavil inšpekciji ter da je z namenom, da bi to preprečil, s steklenico udaril obsojenca, ki mu je udarec v silobranu le vrnil, vložnica zahteve spodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem izhaja iz lastne presoje izvedenih dokazov, ne pa iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, kadar je sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo materialno pravo. Zagovornica pa kršitev materialnega zakona uveljavlja na podlagi sklicevanja na dejstveno stanje, ki ni bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zato s temi navedbami po vsebini izpodbija dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenemu V.K. ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je bilo s tem, da sta na glavni obravnavi in pri izrekanju sodbe sodelovala sodnika porotnika A.U. in F.A., v nepristranskost katerih pa je glede na to, da sta oškodovančeva prijatelja, mogoče utemeljeno dvomiti, kršeno določilo 6. točke 39. člena ZKP. Ta kršitev bi bila podana samo v primeru, če bi obsojenec v skladu z drugim odstavkom 41. člena takrat veljavnega ZKP s sklicevanjem na navedeni odklonilni razlog do konca glavne obravnave zahteval izločitev sodnikov porotnikov, pa sodišče o tem ne bi odločilo ali pa bi odločilo v nasprotju z omenjeno določbo. Za presojo zakonitosti pravnomočne odločbe je upoštevno stanje v času njenega izrekanja. Zato obsojenec, ki je razlog po 6. točki 39. člena ZKP uveljavil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, s temi svojimi navedbami ne more uspeti. Samo če bi se izkazalo, da je do sodbe prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika porotnika, kar pa se po 2. odstavku 410. člena ZKP mora dokazati s pravnomočno sodbo, bi bila to podlaga za obnovo kazenskega postopka na podlagi 2. točke 1. odstavka 410. člena ZKP.

Z navedbami, da je prepričan, da bi sodišče, če ne bi pri sojenju sodelovala navedena sodnika porotnika, verjelo njegovemu zagovoru in sprejelo, da je ravnal v silobranu, ko se je branil pred napadom oškodovanca, obsojenec po vsebini ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, pač pa obrazlaga, zakaj je po njegovem mnenju šlo za tako kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

Zagovornica tudi nima prav, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP in da v pravnomočni sodbi ni presodilo navedb v njeni pritožbi, glede izvedbe novih dokazov pa, da se sploh ni izjasnilo, s tem pa, da je podan razlog za varstvo zakonitosti iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je namreč tako navedlo razloge, zakaj ne sprejema pritožbenih navedb, da je obsojenec ravnal v silobranu, pojasnilo je tudi, zakaj ni sledilo pritožnici, da je poškodba, ki jo je prizadejal S.K., lahka in ne huda telesna poškodba. Glede ostalih trditev pa je povedalo, da pritožba zgolj s ponavljanjem obsojenčevega zagovora, dokazne ocene in zaključka sodišče prve stopnje o obsojenčevi krivdi ne more omajati. Na ta način je po vsebini odgovorilo tudi na tiste pritožbene navedbe, ko je obsojenčeva zagovornica prvostopenjsko sodbo izpodbijala v delu, kjer sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, da je bil oškodovanec tisti, ki ga je prvi udaril s steklenico po ustih. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je mogoče jasno razbrati ugotovitev, da je dejansko stanje tudi v tem delu v zadostni meri razjasnjeno in čeprav tega ni izrečno povedalo, da zato dokaznega postopka ni treba dopolnjevati z zaslišanjem v pritožbi predlaganih prič, policistov A.B. in M.P. iz Policijske postaje B. Sodišče druge stopnje je presodilo in tudi obrazložilo, zakaj ni sprejelo pritožbenih očitkov zoper odločitev o kazenski sankciji in stroških postopka. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana in so nasprotna vložničina zatrjevanja zato neutemeljena.

Vrhovno sodišče tudi ni našlo nobene podlage za uporabo 427. člena ZKP, za kar se v zaključnem delu svoje zahteve zavzema obsojenčeva zagovornica, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni podvomilo o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi zoper katero sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah, zato je zahtevi obsojenega V.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.