Jedro

V obravnavanem primeru izpodbijana odločba temelji na odločbi gradbenega inšpektorja z dne 24. 7. 2013, izdani na podlagi 152. člena ZGO-1, za katero je upravni organ druge stopnje ugotovil, da je dokončna in pravnomočna, ne glede na to, da tožnik navaja, da „jim“ na domači naslov ni bila vročena. Tudi sicer iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku in njegovi ženi navedena odločba vročena na domači naslov s fikcijo vročitve, prejela pa sta jo tudi 14. 10. 2013, ko sta se zglasila na zaslišanju pri inšpekcijskem organu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku in A.A. odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 868,00 EUR, ki sta ga dolžna plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), temelji pa na odločbi Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-421/2013/18 z dne 24. 7. 2013, iz katere izhaja, da navedena gradita brez ustreznega gradbenega dovoljenja dva prizidka k obstoječemu stanovanjskemu objektu z garažo na naslovu ...

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnika in A.A. zoper izpodbijano odločbo. Pojasnil je, da temelji izpodbijana odločba na inšpekcijski odločbi, ki je dokončna in pravnomočna. Glede uveljavljene škode je tožnika napotil na sodišče splošne pristojnosti, ugovore glede poseganja v ustavno varovane pravice pa je ocenil kot neizkazane. Navaja, da je pogoj za obnovo postopka odmere obravnavanega nadomestila dokončna odločba, ki v obravnavanem primeru zaradi vložitve pritožbe ni izpolnjen, prav tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in za ugotovitev ničnosti odločbe, kar je podrobno pojasnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in s tožbo predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, razveljavi ali izreče za nično. Navaja, da je izpodbijana odločba posledica prisiljevanja, izsiljevanja in drugih nedovoljenih dejanj in da so v njej take nezakonitosti, ki so razlog za ničnost. Prepričan je, da gre za maščevanje vodstva upravnega organa prve stopnje in da imata pravico do povračila škode v višini 82.000,00 EUR v skladu z 278. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po njegovi oceni gre za grobo in nedopustno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj odločba posega v „njihove“ pravne interese, predstavlja pa tudi nepopravljive posledice in materialno škodo. Kršen pa je tudi materiali zakon. Navaja, da odločbe z dne 24. 7. 2013 „niso prejeli“, zato „jim“ ni bila dana možnost pritožbe. Opisuje primere, ko inšpektor kljub očitnim kršitvam ne ukrepa, ukrepa pa v „njihovem“ primeru, kljub temu, da so vsi objekti postavljeni legalno. Predlaga izdajo začasne odredbe, če se izkaže kot „verjetna in potrebna“, ter povrnitev stroškov postopka v skladu s pravilnikom. Predlaga tudi, naj sodišče s sodbo odloči o 65 na črno zgrajenih stanovanjih in treh poslovnih prostorih v naselju ...

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Glede tožbe: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu zgolj zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 21. 8. 2013, zato se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na okoliščine, na katerih navedena odločba ne temelji.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, po katerem je zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor ali lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Podlaga za izdajo odločbe po uradni dolžnosti je po četrtem odstavku te določbe ugotovitev inšpektorja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali odločba pristojnega gradbenega inšpektorja, izdana na podlagi 152. do vključno 155. člena tega zakona.

V obravnavanem primeru izpodbijana odločba temelji na odločbi gradbenega inšpektorja z dne 24. 7. 2013, izdani na podlagi 152. člena ZGO-1, za katero je upravni organ druge stopnje ugotovil, da je dokončna in pravnomočna, ne glede na to, da tožnik navaja, da „jim“ na domači naslov ni bila vročena. Tudi sicer iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku in njegovi ženi A.A. navedena odločba vročena na domači naslov s fikcijo vročitve, prejela pa sta jo tudi 14. 10. 2013, ko sta se zglasila na zaslišanju pri inšpekcijskem organu. Tožena stranka je v takšnem primeru vezana na ugotovljen obseg nedovoljenega posega v prostor, ki je naveden z izrekom inšpekcijskega ukrepa (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1551/2006 z dne 17. 2. 2010). Tožnik zato v tem postopku ne more uspeti s tudi sicer povsem pavšalnimi in neizkazanimi ugovori, s katerimi izpodbija ugotovitve gradbenega inšpektorja glede nelegalnosti objektov.

Tožnik pa ne navaja, da se obseg nedovoljenega posega v prostor, ki izhaja iz navedene odločbe, ne bi skladal z obsegom, od katerega je bilo odmerjeno nadomestilo, prav tako ne oporeka samemu izračunu nadomestila. Pri tem sodišče še opominja, da če bi bilo vprašanje legalnosti gradnje predmetnih objektov pozneje drugače rešeno, na primer, če bi tožniku s pravnimi sredstvi uspelo odpraviti odločbo gradbenega inšpektorja z dne 24. 7. 2013, na kateri izpodbijana odločba temelji, bi bil to razlog za obnovo predmetnega postopka po 4. točki 260. člena ZUP.

Prav tako se sodišče strinja z razlogi upravnega organa druge stopnje, s katerimi je zavrnil tožnikove zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe o odmeri nadomestila, za obnovo postopka in za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Sodišče zato v celoti sledi njegovi obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik pa tudi s tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi izvršitev odločbe povzročila kaznivo dejanje ali da je izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ali da bi bil izpolnjen drug pogoj za izrek ničnosti iz 279. člena ZUP. Po petem odstavku 157. člena ZGO-1 je toženka, ko prejme odločbo gradbenega inšpektorja, izdano na podlagi določb od 152. do 155. člena ZGO-1, celo dolžna po uradni dolžnosti izdati odločbo o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tožnik pa ne pojasni, kako so v njegovem primeru kršene njegove ustavne pravice.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Glede na naravo odločitve ni podlage, da bi sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode.

Glede sklepa: Tožnik je s tožbo predlagal tudi izdajo odložitvene začasne odredbe. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Kot izhaja iz omenjene določbe ZUS-1, je odložitev izvršitve mogoča le do izdaje pravnomočne odločbe. S to sodbo pa je v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev postala pravnomočna. Zoper sodbo namreč ni pritožbe, saj je ta po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 dovoljena le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Ker je s pravnomočnostjo odločitve prenehal tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.