Jedro

Domneva, da je delavec soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, če ni vložil ugovora zoper sklep, ne more biti sprejemljiva, saj se pojavi vprašanje, če nevložitev pravnega sredstva, ne da bi bila predpisana drugačna, sicer možna pravna ureditev, že kaže jasno voljo delavca invalida o prenehanju delovnega razmerja. Če pa ni jasno izražene volje, ni mogoče govoriti o tem, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno ali neodvisno od njegove volje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.3.1995 dalje, razveljavilo odločbi toženca št. I-509.247 z dne 20.4.1995 in 28.6.1995 ter odločilo, da bo o odmeri nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu toženec odločil s posebno odločbo, pri čemer vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da se ni strinjal s prenehanjem delovnega razmerja, do katerega je prišlo zaradi trajnega prenehanja potreb po delu. Zoper sklep se sicer ni pritožil, iz česar pa še ne izhaja, da se je z odločitvijo strinjal. Bil je v stiski in je samo iskal ustrezno rešitev. Tudi zakon ne pozna takega prenehanja delovnega razmerja, saj predvideva samo dva primera prenehanja s soglasjem (pisna izjava in sporazum), vsi ostali primeri pa so brez soglasja delavca. Vsi ostali invalidi, ki jim je tudi prenehalo delovno razmerje iz istega vzroka kot njemu, imajo priznano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kar predstavlja kršitev 14. člena ustave. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Za pravilno odločitev v sporni zadevi je treba upoštevati dve dejstvi, ki ju je v izpodbijani sodbi ugotovilo nižje sodišče in ki med udeleženci postopka nista sporni. Prvo za odločitev pomembno dejstvo je, da je revident od leta 1972 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, ki mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Drugo dejstvo pa je, da je revidentu z dokončno in tudi pravnomočno odločitvijo prenehalo delovno razmerje pri ... zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežnemu delavcu. Zaradi tega mu je pristojni zavod za zaposlovanje priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za dobo 24 mesecev, kasneje uveljavljana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki jo je uveljavljal iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja, pa mu je bila zavrnjena že v postopku pri toženi stranki, odločitev pa je v izpodbijani sodbi potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 124. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), s katero je omogočeno priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovnemu invalidu II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Pri uporabi te določbe pa se pojavi vprašanje, kako tolmačiti pogoj, da mora za priznanje pravice delovnemu invalidu delovno razmerje prenehati neodvisno od njegove volje. Ali to pomeni, da je treba v postopku ugotavljati, ali je delavec dal soglasje za prenehanje delovnega razmerja in dobil odpravnino, ali zadošča za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje že dejstvo, da se ni pritožil zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 in 71/93) v 36.d členu določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Tretji odstavek 36.f člena pa še določa, da mu je delodajalec dolžan, enako kot vsem ostalim delavcem, če izpolni minimalne zahtevane pogoje, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegovega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Taka zakonska ureditev pomeni, da zakon obravnava delavca invalida kot posebno kategorijo delavcev, ki kot težje zaposljiva kategorija potrebuje tudi posebno varstvo. Zato mu zakon tudi v primeru ugotavljanja trajnih viškov delovne sile zagotavlja absolutno varstvo pred izgubo delovnega razmerja oziroma zaposlitve, saj mu delovno razmerje lahko preneha samo z njegovim soglasjem.

Že iz te ugotovitve lahko zaključimo, da delavcu invalidu lahko delovno razmerje preneha samo z njegovim soglasjem, kar vsekakor je odvisno od njegove volje.

Če s sklepom o prenehanju delovnega razmerja ne soglaša oziroma bi bil sklep sprejet brez njegovega pristanka (soglasja) sicer lahko vloži ugovor, s katerim bi v postopku moral uspeti zaradi absolutne zaščite, ki mu jo daje sam zakon, vendar pa kljub temu zaradi tega še ni mogoče narediti zaključka, da delavcu invalidu kot trajnemu presežku delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje, če se zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil oziroma ni vložil ugovora. Ali je bilo dano soglasje in je delavcu invalidu delovno razmerje prenehalo v odvisnosti od njegove volje, je zato treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, saj je treba upoštevati, da v praksi lahko prihaja tudi do izdaje nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja invalidom in da so izdani taki sklepi tudi brez potrebnih soglasij, to je mimo njihove dejanske volje. Pri tem domneva, da je delavec soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, če ni vložil ugovora zoper sklep, ne more biti sprejemljiva, saj se pojavi vprašanje, če nevložitev pravnega sredstva, ne da bi bila predpisana drugačna, sicer možna pravna ureditev, že kaže jasno voljo delavca invalida o prenehanju delovnega razmerja. Če pa ni jasno izražene volje, ni mogoče govoriti o tem, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno ali neodvisno od njegove volje.

Drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi ni ugotavljalo, ali je tožnik dal soglasje za prenehanje delovnega razmerja ali ne. Svojo odločitev je utemeljilo z zaključkom, da že dejstvo, da tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložil ugovora, kaže na to, da mu delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje. Ker po mnenju revizijskega sodišča dejstvo nevložitve pravnega sredstva samo po sebi, ne da bi bilo to posebej predpisano, ne zadošča za tako ugotovitev, je drugostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Ker zavrnitev tožnikovega zahtevka ni bila materialnopravno pravilna, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in drugostopenjskemu sodišču zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).