Jedro

Črtanje kaznivega ravnanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne pomeni dekriminacije takšnega ravnanja, saj je grdo ravnanje ostalo ena od izvršitvenih oblik drugih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 3. 2013 spoznalo obsojenega S. Z. za krivega storitve kaznivega ravnanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka (točka I. izreka). Z isto sodbo je obsojeno S. Ž. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka (točka II. izreka) ter jo iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun (točka III. izreka). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 5. 2014 pritožbo zagovornika obsojenega S. Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenega S. Z. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno, dne 31. 7. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja skladno z določilom 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje nižjim sodiščem.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo podanem dne 25. 8. 2014 meni, da zahteva ni utemeljena, saj v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane. Grdo ravnanje KZ-1 ohranja kot eno izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B pa obsega prejšnje ogrožanje varnosti z resno grožnjo, v nekoliko spremenjeni obliki in razširjenim objektom ogrožanja, vendar s povsem ohranjeno pravno kontinuiteto glede na ureditev pred novelo KZ-1B. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 5. 9. 2014 in zagovornik dne 1. 9. 2014 seznanjena.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o zahtevi vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev, saj je z zakonom izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja kršitev zakona, ki bi naj jih sodišče zagrešilo z izpodbijano pravnomočno sodbo. Navedbe v zahtevi, da je sodišče obsojenca obsodilo za storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki je bilo v času odločanja sodišča prve stopnje dne 21. 3. 2013 dekriminirano in ni bilo več v KZ-1 obravnavano kot kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji sodišča ni podana.

6. Pod pojmom grdo ravnanje je potrebno razumeti vsa tista ravnanja s katerimi storilec prizadene oškodovancu telesne ali duševne bolečine manjše intenzitete, ki so več od realne injurije in manj od telesne poškodbe, posledica takšnega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca; praviloma se tako izvršitveno dejanje kaže v fizičnem napadu na oškodovanca(1). Pritrditi je navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da po storitvi obsojencu očitanega kaznivega dejanja spremenjen kazenski zakonik (KZ-1, KZ-1A in KZ-1B(2)) ne pozna več samostojnega kaznivega dejanja grdega ravnanja. Ni pa moč pritrditi nadaljnjim zagovornikovim navedbam, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja predstavlja dekriminacijo takšnega ravnanja ter da je bil obsojenec obsojen z izpodbijano pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje, ki v času izreka sodbe sodišča prve stopnje v kazenskem zakoniku ni bilo več obravnavano kot kaznivo dejanje. V zvezi z enakim očitkom (očitkom dekriminacije kaznivega dejanja grdega ravnanja v KZ-1) je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah(3) presodilo, da črtanje kaznivega ravnanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne pomeni dekriminacije takšnega ravnanja, saj je grdo ravnanje ostalo ena od izvršitvenih oblik drugih kaznivih dejanj: kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 oziroma grožnje po 135. členu KZ-1B, nasilja v družini po 191. členu KZ-1 oziroma 191. členu KZ-1B, nasilništva po 296. členu KZ-1 oziroma 296. členu KZ-1B.

7. Kot izhaja iz opisa dejanja v sodbi sodišča prve stopnje je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, ker je ogrozil varnost oškodovanke z grdim ravnanjem, da bo napadel njeno telo s tem, ko je 18. 6. 2008 zagrabil oškodovanko za zgornji del telesa in jo odrinil v steno ter jo nato z roko udaril v predel ustnic, potem pa se prerival z njo tako, da je z glavo udarila v vhodna vrata, zaradi česar je utrpela udarec v obraz in odrgnino na desnem komolcu. Glede na tak (konkreten) opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki vsebuje izvršitveno obliko fizičnega napada na oškodovanko in posledico (udarec v obraz in udarec ter odrgnino na desnem komolcu), ni dvoma, da takšno ravnanje (fizični napad) predstavlja resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe presodilo, da je obsojenec z odrinjenjem oškodovanke v steno in udarcem oškodovanke v predel ustnic (torej fizičnim napadom oškodovanke) prizadel njeno telesno celovitost, saj je utrpela tudi odrgnino komolca in s tem izpolnil vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je za storilca milejši od kaznivega dejanja ogrožanja varnosti oziroma grožnje po KZ-1B, ki je veljal ob izreku sodbe (str. 9 sodbe sodišča prve stopnje)(4). Tem razlogom je v celoti pritrdilo sodišče druge stopnje ob zavrnitvi zagovornikovih (enakih) pritožbenih navedb (točka 5. sodbe). Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec s fizičnim napadom na oškodovanko, ki je na njenem telesu pustil sledi, izpolnil tudi znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti oziroma grožnje in da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno (ob uporabi milejšega zakona) ravnanje obsojenca opredelilo po 146. členu KZ, to je po kazenskem zakoniku veljavnem v času storitve kaznivega dejanja.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja tudi neskladnost med abstraktnim in konkretnim opisom obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče v zvezi s to navedbo ugotavlja, da je že večkrat v svojih odločbah(5) presodilo, da za sklepčnost obtožnega akta ali za izrek sodbe ni pomembno, kje in ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni; pomembna je konkretizacija obtožbenega očitka (saj konkretizacija obtožbe omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa preprečuje, da bi se obdolžencu za isto dejanje še enkrat sodilo). Zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enako zagovornikovo pritožbeno navedbo zavrnilo, da abstraktni del opisa kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer skladno s Taksno tarifo Zakona o sodnih taksah.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005, sodbo I Ips 1810/2010 z dne 15. 3. 2012. (2) Uradni list RS, št. 55/2008, št. 39/2009 in št. 91/2011. (3) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 56/2009 z dne 9. 7. 2009, I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 196/2009 z dne 8. 10. 2009. (4) Po določbi 7. člena KZ-1B (uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona) se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat) se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ je bila predpisana denarna kazen ali zapor do šest mesecev; za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je bila po določbi prvega odstavka 135. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta; za kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 pa denarna kazen ali zapor do enega leta.

(5) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in druge.