Jedro

Upoštevaje navedeno, merilo, da se stranki priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pred katerem teče postopek, ni vedno uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme odločitev, ki je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, za kar se utemeljeno zavzemata tudi pritožnika. Kriterija "območja sodišča" v zvezi s povračilom potnih stroškov torej ni mogoče vedno uporabiti. Kriterij bi bil npr. uporabljiv, če bi sodišče ugotovilo, da so potni stroški odvetnika nesorazmerno visoki, stranka pa ni pojasnila, zakaj je bilo z njenega vidika ključno, da je mandatno pogodbo sklenila z odvetnikom zunaj območja sodišča, pred katerem teče postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da je tožena stranka po tožbi dolžna tožeči stranki po tožbi in stranskemu intervenientu plačati poleg že dosojenih pravdnih stroškov v znesku 2.055,60 EUR, še stroške v znesku 194,00 EUR, in sicer oboje v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. Tožena stranka po tožbi je dolžna povrniti tožeči stranki po tožbi in stranskemu intervenientu pritožbene stroške v znesku 146,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožena stranka po tožbi (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki po tožbi (v nadaljevanju tožnici) in stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 2.055,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica in stranski intervenient z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglašata. Odločbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožnikov odločitev sodišča prve stopnje posega v pravico stranke do proste izbire odvetnika. V tem kontekstu se sklicujeta na 22. člena Ustave RS. Merilo, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pred katerem teče postopek, je odvisno od okoliščin danega primera. Sodišče mora sprejeti odločitev, ki je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Tega sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo, odločilo je pavšalno, sklicujoč se na različno sodno prakso, ki v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Gre namreč za zelo nizke nepriznane pravdne stroške (skupaj 232,29 EUR), zato je odločitev nepravična in nerazumna, pri čemer je premoženjski interes toženke prevladal nad ustavno pravico do proste izbire odvetnika (odločba VSL I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021).

Pritožnika se sklicujeta na 151. 154. in 155. člen ZPP in dodajata, da si lahko stranka izbere pooblaščenca (odvetnika) tudi iz drugega kraja, kot ima sama svoj sedež in kot je sedež sodišča, pred katerim teče postopek. Po mnenju pritožnikov je napačno stališče, da se nasprotni stranki ne sme naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika iz kraja zunaj območja sodišča, pred katerim teče postopek. Če bi sledili stališču sodišča prve stopnje, bi bile pravdne stranke v neenakem položaju, saj bi bile primorane izbirati (le) med odvetniki, ki so na območju sedeža sodišča. Takšno stališče bi bilo v nasprotju s pravico do svobodne izbire odvetnika, ki je zagotovljena z ustavo RS.

Tožnica in stranki intervenient predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da jima prizna še ostale priglašene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sprejeta odločitev materialno pravno zmotna.

5. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se takšni stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).

6. V sodni praksi so deljena mnenja o tem, ali ima stranka pravico do povračila stroškov, ki so ji nastali, ker jo je v postopku zastopal odvetnik, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pred katerem je tekel postopek. Pri iskanju materialno pravno pravilne odločitve se ni mogoče opreti na določbo tretjega odstavka 10. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), saj ta ureja zgolj pravno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem, ne vsebuje pa kriterija za povračilo stroškov od nasprotne stranke. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS ) izhajata tudi pravici do zastopanja po odvetniku in do njegove svobodne izbire, kar pa (nujno) še ne pomeni, da je treba nasprotni stranki v postopku vedno naložiti breme plačila stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika iz kraja, ki je zunaj območja sodišča, pred katerem teče postopek. Ob takšnem načelnem izhodišču mora sodišče skrbno presoditi okoliščine vsakega posameznega primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem opravičuje, da se „presežek“ stroškov naloži v plačilo nasprotni stranki.

7. Upoštevaje navedeno, merilo, da se stranki priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča, pred katerem teče postopek, ni vedno uporabljivo. Ali ga bo sodišče upoštevalo ali ne, je odvisno od okoliščin posameznega primera1. Te sodišču namreč omogočajo, da sprejme odločitev, ki je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, za kar se utemeljeno zavzemata tudi pritožnika. Kriterija „območja sodišča“ v zvezi s povračilom potnih stroškov torej ni mogoče vedno uporabiti. Kriterij bi bil npr. uporabljiv, če bi sodišče ugotovilo, da so potni stroški odvetnika nesorazmerno visoki, stranka pa ni pojasnila, zakaj je bilo z njenega vidika ključno, da je mandatno pogodbo sklenila z odvetnikom zunaj območja sodišča, pred katerem teče postopek.

8. V obravnavani zadevi tožnica in stranski intervenient kakšnih posebnih okoliščin v zvezi z izbiro odvetnika iz Slovenske Bistrice, ki je izven območja Okrožnega sodišča na Ptuju, pred katerim se je odvijal postopek (npr. zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specialnih znanjih), to jima v razlogih odločbe v točki 9 obrazložitve očita sodišče prve stopnje, res nista zatrjevala, a to še ne pomeni, da stroškov njunega pooblaščenca (potnih stroškov in z njimi povezane odsotnosti iz pisarne) ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki (toženki). V obravnavani zadevi je priglašene stroške, ki niso bili priznani, treba šteti za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je izbira odvetnika iz Slovenske Bistrice, ki je prišel na narok na Ptuj, s stroškovnega vidika povsem razumna in sprejemljiva. Pri čemer, gre (tudi) za relativno kratko razdaljo med obema mestoma. To pa pomeni, da v zadevi ni odločilno, da tožnica in stranski intervenient nista zatrjevala kakšnih posebnih okoliščin, povezanih z vsebino obravnavanega spora, ki bi opravičevale takšno odločitev. Po oceni sodišča druge stopnje je treba v obravnavani zadevi dati prednost pravici tožnice in stranskega intervenienta do svobodne izbire odvetnika, saj se s priznanjem spornih stroškov, upoštevajoč okoliščine primera, ravnovesje v položaju pravdnih strank ni porušilo.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnici in stranskemu intervenientu priznalo še naslednje pravdne stroške: 4x odsotnost iz pisarne v času potovanja, kar znaša 160 točk oziroma 96 EUR in 21 EUR (22 % DDV) in kilometrina na relaciji Slovenska Bistrica – Ptuj – Slovenska Bistrica za dneve 29. 9. 2020, 17. 5. 2022, 17. 6. 2022 in 8. 7. 2022 (2 x 25 km x 3 x 0,37 EUR in 2 x 25 km x 1 x 0, 43 EUR, skupaj 77,00 EUR).

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kar je razvidno iz izreka odločbe v točki I (3. točka 365. člena ZPP).

11. Ker sta tožnica in stranski intervenient s pritožbo uspela, jima je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so priglašeni v skladu z veljavno OT (sestava pritožbe 200 točk oziroma 120 EUR in 22% DDV oziroma 26 EUR).

12. Ker sta tožnica in stranski intervenient s pritožbo uspela sta v skladu s 165. členom ZPP upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

1 Okoliščine primera so tisto pravilo, ki sodišču narekuje izbore ustreznih metod pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov (dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 31).