Jedro

Kadar sodišče druge stopnje sprejme vse dejanske ugotovitve prve stopnje in iz njih napravi drugačen pravni zaključek kot sodišče prve stopnje, ne gre za spremembo dejanskega stanja, kot ga je ugotovila prva stopnja. S tem, ko je sodišče druge stopnje spremenilo sklep o subsumpciji dejanske ugotovitve - da je bil tožnik pod pritiskom - pod pravni pojem napake volje, ni spremenilo dejanskega stanja. Za vprašanje pravilne uporabe 4. točke 373. člena ZPP je pomembno samo tisto dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki je predstavljalo dejansko podlago za odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi Ministrstva z dne 30.6.1994 in z dne 7.9.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da je tožnik podpisal izjavo za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih pod psihičnim pritiskom, zato je bila njegova volja obremenjena z napako.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in z izpodbijano sodbo tako spremenilo prvostopno odločitev, da je zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Svojo odločitev je oprlo na pravno presojo, da psihični pritisk ne pomeni pravno relevantne okoliščine za oceno pristnosti izražene tožnikove volje.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred prvostopnim sodiščem. S tem, ko je štelo podpisano izjavo za odraz prave volje tožnika, je spremenilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je tožnik podpisal pod psihičnim pritiskom. Tožeči stranki je s takšnim ravnanjem odvzelo vse možnosti, da bi nepravilne dejanske ugotovitve obeh sodišč (za uveljavitev pritožbe proti sodbi prve stopnje je obstajala ovira iz prvega odstavka 365. člena ZPP) izpodbijala s pravnimi sredstvi. Zaradi tega je bilo v postopku kršeno načelo neposrednosti, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa je pritožbeno sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo, saj je napake volje presojalo po inštitutih zakona o obligacijskih razmerjih, ki za delovnopravno področje ne morejo biti uporabljeni. Uporaba zakona o obligacijskih razmerjih je mogoča le ob fikciji enakopravnosti obeh strank, o kateri pa v danem primeru ne more biti govora. Ne gre prezreti dejstva, da je v rokah tožene strane monopol fizične prisile. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona. Takšna kršitev v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe ni bila storjena.

V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Če pa sodišče druge stopnje sprejme vse dejanske ugotovitve prve stopnje in iz njih napravi drugačen pravni zaključek kot sodišče prve stopnje, ne gre za spremembo dejanskega stanja, kot ga je ugotovila prva stopnja. Zaključek prve stopnje v obravnavanem primeru, da je bila tožnikova volja pri podpisu izjave o prenehanju delovnega razmerja izražena pod vplivom psihičnega pritiska in zato ni pravno relevantna, je pravni zaključek. Prav tako je pravni zaključek sodišča druge stopnje, da psihični pritisk ni imel vpliva na tožnikovo svobodno voljo, zato je njegova izjava pravno veljavna. S tem, ko je sodišče druge stopnje spremenilo sklep o subsumpciji dejanske ugotovitve - da je bil tožnik pod pritiskom - pod pravni pojem napake volje, ni spremenilo dejanskega stanja. Za vprašanje pravilne uporabe 4. točke 373. člena ZPP je pomembno samo tisto dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki je predstavljalo dejansko podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Vprašanje, kako je informativni razgovor o sumu storitve kaznivega dejanja tožnika potekal in kako je njegov izid vplival na tožnikovo sposobnost, da je veljavno izrazil svojo voljo glede prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je dejansko vprašanje. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje (dve uri trajajoč pogovor tožnika, osumljenega storitve kaznivega dejanja s pooblaščenimi uradnimi osebami organov za notranje zadeve) ugotovilo, da tožnikova sposobnost izraziti svojo voljo ni bila zmanjšana v tolikšni meri, da bi to vplivalo na veljavnost izjave. Ta ugotovitev je rezultat ocene dokazov in predstavlja dejansko podlago sojenja. Sodišče druge stopnje je na podlagi te ugotovitve obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da tožnik ni podpisal sporne izjave proti njegovi volji. Ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP) revizijsko sodišče pravilnosti te ugotovitve ne more preizkusiti.

Ravnanja tožene stranke oziroma njenih pooblaščenih uradnih oseb ni mogoče šteti za resno grožnjo, kar smiselno uveljavlja revizija.

Tožnik pri podpisu izjave ni ravnal v nasprotju s svojo pravo voljo. Pri odločitvi ali naj sam da odpoved delovnega razmerja ali naj pristane na uvedbo disciplinskega postopka, je bil za tožnika odločilen interes, da s posledicami svoje odločitve ne bi prehudo prizadel matere.

Za obstoj grožnje po 60. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) - ki ga je glede na določilo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94, 45/95 - ZS) in odsotnosti pravil glede napake volje v delovnopravnih predpisih smiselno uporabiti - pa je bistven utemeljen strah, ki bi tožnika pripravil k podpisu izjave proti njegovi volji. Možnost uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka, ki sta mu jo predočila po opravljenem razgovoru policista, pri tožniku ni mogla povzročiti utemeljenega strahu in to za takšno pravno dobrino, kot je zavarovana v drugem odstavku omenjenega določila ZOR. Le strah zaradi posledic kazenskega ali disciplinskega postopka - še zlasti, če se je tožnik čutil nedolžnega - zato ni mogel biti niti utemeljen, niti ni bilo pogojevanje uvedbe obeh postopkov pravno relevantna sila ali grožnja. Sicer dolg in neprijeten razgovor o očitanem kaznivem dejanju tožniku, je nanj in na njegovo počutje lahko imel negativen vpliv. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more pomeniti, da je imela tožnikova izjava pravno upoštevno napako v volji. Zato jo je šteti za veljavno, kot je pravilno zaključilo sodišče druge stopnje. Tožbeni zahtevek je bil utemeljeno pravnomočno zavrnjen.

Ker pravo v zvezi s presojo prave volje tožnika ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno v skladu s 393. členom ZPP zavrnilo.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker v odgovoru na revizijo niso bili priglašeni.

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.