Jedro

Drugostopenjsko sodišče je zato svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 254. člena ZPIZ. Ta v prvem odstavku (kot pravilo) določa, da lahko pri toženi stranki uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, če gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica nazadnje zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja v Beogradu, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki. Ker zakon na splošno veže možnost uveljavljati pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja samo na zadnje zavarovanje, ne pa tudi na morebiten obstoj kakšnih drugih relacij, tožničinemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da je bila nazadnje zavarovana pri tujem nosilcu socialnega zavarovanja v Beogradu kot zaposlena pri delodajalki (od 1.5.1992 do 3.6.1992) in zato te pravice ne more uveljavljati pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je odločitev sodišča napačna in protiustavna. V nasprotju z ustavo je določba, ki zahteva državljanstvo Republike Slovenije, kot pogoj za priznanje pokojnine. Taka odločitev je v nasprotju z 8., 49., 50. in 63. členom Ustave Republike Slovenije, saj spodbuja k narodni neenakopravnosti. Pravica do pokojnine je pravica iz dela, ki jo je treba priznati vsem, ki izpolnijo pogoje. Ker gre za zakonsko določbo, ki je v nasprotju z ustavo, je predlagala, da sodišče ukrepa v skladu z določbo 156. člena Ustave Republike Slovenije. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Zato revizijsko sodišče, ko ni ugotovilo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je vprašanje državljanstva glede priznanja pravic iz pokojninskega zavarovanja treba obravnavati povsem drugače, kot ga skuša obravnavati tožeča stranka. Pomembno je samo zato, ker lahko slovenski državljani uživajo določeno boniteto, ki je zakon drugim osebam ne omogoča. Vendar je v zavarovanju in pri uveljavljanju pravic kot osnovno uveljavljeno načelo zadnjega zavarovanja, in samo to je tisto načelo, ki tožnici ne omogoča, da bi pri toženi stranki lahko uveljavila pravice iz pokojninskega zavarovanja, ne pa njeno državljanstvo. To pomeni, da bi tožnica lahko, ne glede na svoje državljanstvo in ne glede na to, kje je (bi) prebila pretežni del svoje zavarovalne dobe, če bi bila nazadnje zavarovana v Sloveniji, pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavljala pri toženi stranki. To pa tudi pomeni, da navajanje protiustavnosti 254. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) ni in ne more biti utemeljeno, saj zakon za vse enako določa osnovne pogoje za pridobitev pravic iz socialne varnosti (pa čeprav jih 50. člen Ustave izrecno zagotavlja le državljanom Republike Slovenije).

Drugostopenjsko sodišče je zato svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 254. člena ZPIZ. Ta v prvem odstavku (kot pravilo) določa, da lahko pri toženi stranki uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, če gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica nazadnje zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja v Beogradu, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki. Ker zakon na splošno veže možnost uveljavljati pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja samo na zadnje zavarovanje, ne pa tudi na morebiten obstoj kakšnih drugih relacij, tožničinemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

Je pa res, kot v reviziji navaja revidentka, da drugi odstavek 254. člena ZPIZ priznava določeno boniteto državljanom Republike Slovenije, za katere je določeno, da lahko uveljavljajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri toženi stranki tudi, če pri njej niso bili nazadnje zavarovani, so pa na območju zavoda prebili pretežen del svoje zavarovalne dobe. Ta boniteta se ne priznava vsem (to je takoimenovana pozitivna diskriminacija, ki je glede na veljavne predpise izjemoma dovoljena - enak je primer s pravicami manjšin, ki se jim daje več pravic, kot drugim državljanom), ampak samo tistim, ki izpolnjujejo tudi pogoj državljanstva. Zato revidentka, ki ni slovenska državljanka, tovrstne pravice sicer res ne more koristiti, vendar to ne pomeni, da je neenakopravno obravnavana v sistemu socialne varnosti. Državljanom Republike Slovenije je taka pravica zagotovljena v skladu z določbo 50. člena Ustave in zato, ker mora država glede socialne varnosti poskrbeti za svoje državljane. Vendar pa to ne pomeni, da mora Republika Slovenija tudi za ostale - nedržavljane Republike Slovenije, in njihovo socialno varnost skrbeti na enak način. Tem drugim so sicer zagotovljene z zakonom določene enake pravice iz dela, ki jih lahko koristijo pod določenimi pogoji. Samo če pogoje izpolnijo, pravice lahko pridobijo, sicer ne. In tak je tudi primer revidentke, ki ne izpolnuje zakonsko zahtevanega pogoja zadnjega zavarovanja za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).