Jedro

Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala poleg nedenarnega tudi denarni zahtevek. Da gre za dva različna tožbena zahtevka, izhaja tako iz tožbenega predloga kot iz dejanske podlage spora. Tožbena zahtevka bi lahko tožeča stranka uveljavljala v dveh ločenih pravdah. Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, za katero velja 2. odstavek 37. člena ZPP.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev, s katero sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek na izpraznitev shrambe v stavbi D., se zavrže. 2) Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 412.000,00 SIT s pripadki se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožnik zahteval, da mora toženec izprazniti shrambo v gospodarskem poslopju njegove hiše D., ter mu plačati znesek 412.000,00 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da "izpodbijano sodbo" v celoti razveljavi ter zadevo vrne "prvemu sodišču v novo odločanje". Trdi, da je izpodbijana sodba pravno in dejansko nevzdržna ter da so razlogi v obeh sodbah v nasprotju z dokazi v spisu. Ponavlja ugotovitve iz prvostopnega in drugostopnega postopka, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je tožnik izključni lastnik spornega prostora. Sklicuje se na rezultate drugih postopkov v zvezi s to nepremičnino. Ugotavlja še, da gre za odločitev, "ki pomeni kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka v odgovoru trdi, da revizija ni dovoljena, ker tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila dne 25.2.1991, za tožbeni zahtevek na izpraznitev shrambe ni navedla vrednosti spornega predmeta.

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila dva tožbena zahtevka. V 1. točki tožbenega izreka gre za nedenarni zahtevek, s katerim zahteva izročitev nepremičnine. Dovoljenost revizije zoper pravnomočno sodbo o nedenarnem tožbenem zahtevku je določena v 3. odstavku 382. člena ZPP. V njem je določeno, da mora tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi, sicer si pravice do revizije ne zagotovi. Zahteva, da mora biti vrednost tožbenega zahtevka za nedenarni zahtevek navedena že v tožbi, izhaja tudi iz 186. člena ZPP (2. odstavek) ter iz 40. člena ZPP (2. odstavek). Za ta tožbeni zahtevek tožeča stranka vrednosti spornega predmeta v tožbi ni navedla. Tega tudi ni storila na naroku dne 20.3.1995, ko je prišlo do nekaterih dodatkov k prvotnemu besedilu tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je sicer v tožbi uveljavljala tudi denarni zahtevek (prvotno 28.000,00 SIT). Med postopkom je ta zahtevek večkrat spreminjala. V pripravljalnem spisu z dne 3.12.1994 (v uvodnem delu tega pripravljalnega spisa je pod navedbo strank navedeno samo "zaradi plačila"), je zahtevek dokončno zvišala na 412.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem pripravljalnem spisu je tudi posebej navedla, da v ostalem zahtevek ostane nespremenjen (list.št. 21 spisa).

Da gre za dva različna tožbena zahtevka, izhaja tako iz tožbenega predloga kot iz dejanske podlage spora. Tožbena zahtevka bi lahko tožeča stranka uveljavljala v dveh ločenih pravdah. Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, za katero velja 2. odstavek 37. člena ZPP.

Revizija v tem delu zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Ad 2) Revizija ni utemeljena Revizija tožeče stranke zoper zavrnitev denarnega zahtevka je neobrazložena. Da tožnik izpodbija tudi to odločitev, izhaja zgolj iz uvoda revizije, iz katerega je razvidno, da napada celo sodbo, ter iz revizijskega predloga, da naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi v celoti razveljavi. Zato je revizijsko sodišče glede tega zahtevka opravilo samo preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZPP.

Materialno pravo, glede na dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišči sta ugotovili, da shrambo toženec uporablja v sklopu stanovanja, ki mu ga je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne 9.11.1988 izročila solastnica celotne stavbe in sestra tožnika A. K.. Ker tožnik tudi ni dokazal kakšnega drugega pravnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zahteval plačilo uveljavljanega zneska, njegov zahtevek ne more biti utemeljen.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizija zoper odločitev o denarnem zahtevku je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem delu revizije, tožena stranka pa ni priglasila stroškov odgovora. Zato o njenih stroških revizijsko sodišče ni odločalo (164. člen ZPP).