Jedro

Tožeča stranka je dejansko posojilo družbi M. tudi nakazala, zato ni šlo med tožečo stranko in družbo M. za sklenitev navidezne pogodbe v smislu 66. člena tedaj veljavnega ZOR. Tožeča stranka je izrecno privolila v prevzem dolga družbe M. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke. Direktor pravnega prednika tožene stranke je namreč tožeči stranki na njeno zahtevo izročil dve izjavi, v katerih je potrdil popoln prevzem obveznosti vračila kredita po posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo M. d.o.o..

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi v izpodbijanem 1. odstavku 1. točke in v 2. točki izreka.

Zahteva pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh tožeči stranki plačati glavnico v znesku 8.783,23 EUR, zakonske zamudne obresti od zneskov: - 1.935.894,70 SIT od 21.4.1992 do 31.12.2001 v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave; - 168.920,50 SIT od 22.10.2004 do 31.12.2006 v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave; - 704,89,00 EUR od 1.1.2007 do plačila, v presežku, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.935.894,70 SIT od 01. 01. 2002 dalje in od zneska 168.920,50 SIT od 21. 04. 1992 do 22. 10. 2004 je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh tožeči stranki povrniti 5.174,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka popravljena s popravnim sklepom z dne 06. 05. 2008).

Proti ugodilnemu delu izreka sodbe in v odločitvi o stroških se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke, ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev vseh pravdnih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. O uveljavljeni absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP Pritožnik ne napada ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani prvostopenjski sodbi in sicer naslednjih pravno odločilnih dejstev: - tožnik je kot posojilodajalec sklenil z družbo M. d.o.o. 21. 01. 1992 posojilno pogodbo; - posojilo je bilo dano za izvedbo investicijskih del družbe P. d.o.o. na vodnem projektu Karavanke predor; - M. d.o.o. je posojilno pogodbo s tožnikom podpisala zato, ker družba P. (pravni prednik tožene stranke), za katero je M. izvajala storitve, ni mogla dobiti posojila neposredno, ker je imela blokiran žiro račun; - tožnik je denar nakazal M. d.o.o., P. d.o.o. pa je dano posojilo koristila v obliki storitev, ki jih je nudila družba M. d.o.o.; - tožniku naj bi posojilo vrnila P. d.o.o.; - M. d.o.o. je bila aktivna le ob podpisu pogodbe (v sklenitveni fazi), v izpolnitveni fazi pa ni sodelovala, ker je šlo dejansko za razmerje med tožnikom in P. d.o.o..

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot posredno zastopanje.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikovemu materialnopravnemu stališču, da če bi M. d.o.o. posojilno pogodbo sklenila v svojem imenu in na račun tožene stranke, torej kot posredni zastopnik, bi že od vsega začetka bila v zavezi tožena stranka in se sploh ne bi postavilo vprašanje razmerij med pravdnima strankama in M. d.o.o., ki so pomembna za sklepanje o tem, ali je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga. Tožnik tudi ni postavil nobenih trditev, na podlagi katerih bi bil mogoč materialnopravni sklep o posrednem zastopanju M. d.o.o. za račun P. d.o.o..

Kakšno materialnopravno podlago je prvostopenjsko sodišče uporabilo pri odločanju, pomeni v drugostopenjskem sojenju preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ne pa zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodbo je namreč mogoče preizkusiti. Zato uveljavljena absolutna bistvena postopkovna kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

2. O sklepčnosti tožbe Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu, opr. št. I Cpg 389/2007-25, z dne 08. 11. 2007 pod točko 1 razlogov obrazložilo svoje stališče do uveljavljenih pritožbenih razlogov o nesklepčnosti tožbenih trditev. Zato se sodišče druge stopnje sklicuje na omenjeni sklep. V zvezi s pritožbenimi navedbami v obravnavani pritožbi o nesklepčnosti tožbenih trditev pa sodišče druge stopnje odgovarja, da je predmet tožbenega zahtevka vračilo posojila, ki ga je tožeča stranka dala M., zavezala pa se ga je vrniti tožena stranka. Zato ni pravno odločilno dejstvo, kakšni so bili motivi za sklenitev posojilne pogodbe in ali so bila dejansko opravljena investicijska dela M. d.o.o. za pravnega prednika tožene stranke, to je družbo P. d.o.o.. Zato teh dejstev tožeča stranka v okviru sklepčnosti tožbenih trditev ni bila dolžna navajati.

3. O pravilni uporabi materialnega prava Med pravdnima strankama in M. d.o.o. je obstojalo več medsebojnih pogodbenih razmerij. Pravni prednik tožene stranke je bil iz pogodbe z M. d.o.o. o opravi storitev njen dolžnik, M. d.o.o. pa je bila njegov upnik. Ker pravni prednik tožene stranke ni mogel najeti posojila, da bi poravnal svoj dolg proti M. d.o.o., je bila posojilna pogodba sklenjena med tožečo in toženo stranko. Tožeča stranka je dejansko posojilo M. d.o.o. tudi nakazala (2. točka pogodbe). Zato ni šlo med tožečo in družbo M. d.o.o. za sklenitev navidezne pogodbe v smislu 66. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se še uporablja za razmerja, sklenjena pred začetkom veljavnosti Obligacijskega zakonika (1060. člen OZ).

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka izrecno privolila v prevzem dolga družbe M. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke. Direktor pravnega prednika tožene stranke je namreč tožeči stranki na njegovo zahtevo izročil dve izjavi, v katerih je potrdil popoln prevzem obveznosti vračila kredita po posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo M. d.o.o.. Omenjeni izjavi sta bili podpisani 21. 03. 1995 in dne 11. 09. 2000. S prijavo terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju 01. 10. 2004, je le še potrdil svojo privolitev o spremembi dolžnika, torej, da je namesto družbe M. d.o.o. njegov dolžnik sedaj tožena stranka, takrat še v stečajnem postopku. Pritožbena trditev, da privolitev upnika ni bila pravno veljavna v smislu 446. člena tedaj veljavnega ZOR, ni utemeljena.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja v razlogih izpodbijane prvostopenjske sodbe jasno izhaja pogodbena volja pravnega prednika tožene stranke prevzeti obveznost po sklenjeni posojilni pogodbi med tožečo stranko in družbo M. d.o.o.. Enako velja za jasno izraženo voljo tožeče stranke kot upnika, ki je privolil v spremembo dolžnika (namesto M. d.o.o., je vstopila v obveznost vrnitve posojila tožena stranka). Prišlo je do jasne spremembe dolžnika v smislu 1. odst. 448. člena ZOR. Tožena stranka je vstopila namesto prejšnjega dolžnika, družbe M. d.o.o.. Pri sklepanju pogodbe med novim dolžnikom, to je pravnim prednikom tožene stranke in upnikom, torej tožečo stranko, je bilo jasno ugotovljeno, da tožena stranka prevzema dolg družbe M. d.o.o.. V opisanem dejanskem okviru medsebojnih pogodbenih razmerij obeh pravdnih strank in družbe M. d.o.o., sodišče druge stopnje razume razlago pogodbenega razmerja med novim dolžnikom in upnikom v smislu prevzema dolga po 1. odst. 446. člena ZOR (primerjaj Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, dr. Stojana Cigoja, Časopisni zavod, Ur. list SRS, Ljubljana 1978, stran 408).

Pritožnik ne napada dejanskih ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe, da tožena stranka v tem sporu ni zatrjevala niti dokazovala, da bi bile v času sklenitve posojilne pogodbe podane kakršnekoli okoliščine, ki bi izkazovale, da je tožnik izkoristil stisko, težko premoženjsko (finančno) stanje, lahkomiselnost ali odvisnost posojilojemalca, da bi si z visokimi obrestmi (40% letni obrestni meri za dobo treh mesecev) izgovoril nesorazmerno premoženjsko korist. Zato je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno sklepalo, da subjektivni element oderuške pogodbe, ki bi moral biti zatrjevan v smislu 1. odst. 141. člena ZOR, ni podan. Ob pomanjkanju trditvene podlage v skladu s 1. odst. 141. člena ZOR, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem dokaznega bremena.

Odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka je jasna. V zavrnilnem obrestnem delu izreka prvostopenjske sodbe (2. odst. točke 1 izreka), je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.935.894,70 tedaj veljavnih SIT od 01. 01. 2002 dalje in od zneska 168.920,50 SIT od 21. 04. 1992 do 22. 10. 2004, zaradi upoštevanja načela ne ultra alterum tantum. Zato je v naložitvenem delu oblikovalo izrek o zakonskih zamudnih obrestih navedenem v 2. alineji točke 1 izreka prvostopenjske sodbe. Druga in tretja alineja o zakonskih zamudnih obrestih 1. točke izreka prvostopenjske sodbe pa je oblikovana v skladu s 13. členom Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006, ZUE).

V obrazložitvi odločitve o pravdnih stroških se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na veljavno odvetniško in taksno tarifo in stroškovnike tožeče stranke na list. št. 42, 53 in 71 spisa. Po pregledu omenjenih stroškovnikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je mogoč preizkus odločitve o stroških. Konkretizirano posameznih postavk v stroškovniku in odločitve o višini priznanih stroškov tožeči stranki pa pritožnik ne izpodbija. Uveljavljena absolutna postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana tudi nobena ostala absolutna postopkovna kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), materialno pravo pa je kot je bilo razloženo v tej sodbi, prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).