Jedro

V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka (tožnika) uveljavlja: 1.) ugotovitev ničnosti dveh pogodb o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, ki sta ju tožnika sklenila s prvo toženo stranko, in notarskih zapisov o zavarovanju teh pogodb ter dveh dogovorov o poplačilu po pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, ki sta jih sklenila z drugo toženo stranko; 2.) plačilo 45.722,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 3.) ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižene hipoteke pod ID pravice 001, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti; 4.) ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke pod ID pravice 002, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti; 5.) povračilo pravdnih stroškov. Hkrati s tožbo sta tožnika zahtevala tudi izdajo začasne odredbe: 1. da se začasno, do pravnomočnosti odločitve v tem pravdnem postopku, zadrži učinkovanje pogodb in dogovorov, ki so predmet tožbenega zahtevka; 2. da se toženkama prepove razpolaganje s terjatvami po pogodbah, ki so predmet tožbenega zahtevka, ter da te terjatve izterjujeta v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljata kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev; 3. da se za primer kršitve prepovedi iz prejšnje točke začasne odredbe toženkama izreče denarna kazen v višini 50.000 EUR, ki se izterja v izvršbi po uradni dolžnosti ter sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo in višjo denarno kazen od prejšnje, če toženki ponovno kršita prepoved iz prejšnje točke te začasne odredbe, kar se nadaljuje vse do tedaj, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska 50.000 EUR.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo, in sicer 1. točki predloga za izdajo začasne odredbe - začasno je zadržalo učinkovanje sklenjenih pogodb in dogovorov (točka I izreka izpodbijanega sklepa), v ostalem pa predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka II izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi in da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški.

3.Zoper zavrnilni del sklepa se pritožujeta tožnika, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi (22. člen Ustave RS). Ker ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati dejanje, ki se dolžniku nalaga, in sredstvo izvršbe, s katerim se bo začasna odredba realizirala. Zahtevala sta izdajo začasne odredbe z vsebino, da se toženkama prepove razpolaganje s terjatvami, njihova izterjava ter kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev na podlagi pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov in katerih učinkovanje je bilo začasno zadržano. Gre torej za opustitev, v takem primeru pa mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer njene kršitve. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče glede zavrnilnega dela sklepa (točka 33 obrazložitve), so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Če ne bi bilo predloga glede ustreznega in primernega izvršilnega sredstva, ne bi bilo podlage za izdajo začasne odredbe niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ni mogoče doseči namena zavarovanja takšne ureditvene začasne odredbe v skladu z določilom, da ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi. Toženki lahko predlagata izvršbo, kateri bi se lahko tožnika upirala le z ugovorom v izvršilnem postopku, zoper toženki pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatev v izvršilnem postopku, če ne bi upoštevali začasne odredbe v tistem delu, v katerem ji je sodišče ugodilo. Takšno zavarovanje bi predstavljalo le "placebo" učinek, bilo bi brez smisla ter neučinkovito. Vložitev ugovora v izvršilnem postopku je brez suspenzivnega učinka in bi toženki lahko takoj dosegli blokado sredstev na bančnih računih tožnikov, lahko bi bil opravljen rubež premičnin, in sicer vse do pravnomočne odločitve o ugovoru v izvršilnem postopku. S tem bi prišlo do izvotlitve samega namena začasne odredbe.

4.Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da tožnika nista navedla dejstev, s katerimi bi izkazala pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero bi se toženkama prepovedalo razpolaganje s terjatvami, njihovo izterjavo in da je utemeljena predlagana denarna kazen potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode. Tudi če bi navedbe v pritožbi šteli za nekakšen poskus substanciranja predloga za izdajo začasne odredbe, ni mogoče spregledati, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče sanirati v pritožbi. Vsa relevantna dejstva bi morala tožnika navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe, ker tega nista storila, je odločitev sodišča pravilna. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil nesklepčen. Ni razumljivo, kako bi sprememba II. točke izpodbijanega sklepa pripomogla k učinkovitosti končne meritorne odločbe, oziroma zakaj glede na sedaj izdano začasno odredbo končna meritorna odločba potencialno ne bi bila učinkovita. Tožnika nista izkazala nobenih posledic, ki bi jima lahko dejansko nastale, če začasna odredba ne bi bila izdana v zahtevanem obsegu. Sodna praksa sodišča EU ne pritrjuje mnenju tožnikov, da je za učinkovitost začasnega zavarovanja potrebna tudi prepoved cesije. Namen, ki ga tožnika zasledujeta z začasno odredbo, je dosežen že s I. točko izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan prav zaradi hipotetične izvršbe. Če bi katera od toženk v nasprotju z začasno odredbo vložila predlog za izvršbo (kar je sicer v nasprotju z domnevo, da subjekti ravnajo skladno s pravom in odločbami sodišč in tudi zato tovrstni hipotetični ukrepi zavarovanja niso dovoljeni), obstoječa pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju že vsebujejo učinkovite mehanizme za zaščito interesov tožnikov in zagotovitev polnega učinka končne odločbe. Pritožbo je treba zavrniti in potrditi odločitev prvostopenjskega sodišča.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožnika sta predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - ničnosti pogodb in morata za uspeh s predlogom izkazati predpostavke iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki pa jih je, ker gre za potrošniški spor, treba razlagati v skladu s stališči, ki jih je sprejelo Sodišče EU (SEU) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Trditveno breme glede predpostavk za izdajo začasne odredbe je na predlagatelju - tožnikih in sodišče je vezano na predlog za izdajo začasne odredbe, kakršnega sta podala tožnika (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

7.V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni. Že iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prvega sodišča v točki 33 izpodbijanega sklepa, da je namen zavarovanja v primeru uveljavljanja ničnosti pogodb dosežen z začasnim zadržanjem učinkovanja teh pogodb in na njih vezanih pravnih poslov do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Ker je z izdano začasno odredbo (v točki I izreka je izpodbijani sklep pravnomočen) zadržano učinkovanje kreditnih pogodb, obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo v plačilo in jih tožnikoma do konca tega postopka ni treba plačevati. Po stališču sodne prakse to zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahteva Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba SEU, C-287/22 z dne 15. 6.2023, RJ proti Getin Noble Bank S. A. Toženki glede na to, da kreditni pogodbi in drugi na njiju vezani pravni posli skladno z izdano začasno odredbo do pravnomočne odločitve sodišča ne učinkujejo, nimata upravičenja terjati tožnika, naj odplačujeta kredit in tudi na kakršenkoli drug način ne smeta razpolagati s temi terjatvami. V primeru, da se toženki tega ne bi držali, pravni red tožnikoma zagotavlja učinkovito obrambo. V primeru vložitve predloga za izvršbo je to ugovor, ki bi ga morala za uveljavitev svojih pravic tožnika vložiti tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi toženki vseeno predlagali izvršbo. Denarna kazen kot sredstvo izvršbe v primeru dopustitev in opustitev (227. člen ZIZ) ni vedno obvezna. Npr. pri začasnih odredbah o prepovedi razpolaganja z nepremičninami je sodišča ne izrekajo, saj se učinek zagotovi z zaznambo v zemljiški knjigi.

9.Pritožbene navedbe po obrazloženem niso utemeljene in tudi kršitev, na katere je višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.

-------------------------------

1Gl. slepe VSL II Cp 735/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1338/2024.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 227, 272

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.