Jedro

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 28223/2025 z dne 7. 5. 2025 zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 28223/2025 z dne 28. 5. 2025 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik. V obrazložitvi zahteve trdi, da naj bi obdolženec pretežni del kriminalne dejavnosti izvrševal na območju Republike Hrvaške, da ni podan priporni razlog begosumnosti, da je pripor nesorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da obdolženec med prestajanjem pripora biva v nemogočih razmerah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena. Navedla je, da je slediti razlogom za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici, ki jih je sodišče navedlo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, v katerem je ustrezno obrazložilo obstoj utemeljenega suma, obdolženčevo begosumnost ter sorazmernost in neogibnost odrejenega ukrepa. Trditve zahteve v zvezi z razmerami v priporu so neustrezno konkretizirane oziroma ostajajo na splošni ravni, zato jih ni mogoče preizkusiti. Odgovor je sklenila z navedbo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da naj bi obdolženec pretežni del kriminalne aktivnosti izvrševal na območju Republike Hrvaške, da je v zagovoru prepričljivo pojasnil, da ni vedel, da se nahaja na ozemlju Republike Slovenije in da v obravnavanem primeru ne gre za veliko kriminalno količino, po vsebini ne nasprotuje obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6.Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog begosumnosti ter da je pripor nesorazmeren in nepotreben ukrep, ker je obdolženec "podvržen učinkom evropskega naloga za prijetje in predajo".

7.Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora v zvezi z obstojem pripornega razloga ugotovilo, da se okoliščine glede obdolženčeve begosumnosti od izdaje sklepa o odreditvi pripora niso v ničemer spremenile. Upoštevalo je, da je obdolženec turški državljan, ki trenutno prebiva v Bolgariji v kateri ima ženo in dve leti starega otroka. Sodišče je sklenilo, da je edina okoliščina, ki ga veže na našo državo, obravnavani kazenski postopek. Upoštevaje visoko stopnjo obdolženčeve begosumnosti je utemeljena tudi presoja sodišča, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov, možnost uporabe Evropskega pripornega naloga pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ne izključuje obstoja begosumnosti in odreditve pripora.

8.Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da obdolženec nima sredstev za pobeg, da še ni bil kaznovan in da premoženja in zaposlitve "nima ne v Sloveniji, ne kje drugje", ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

9.Vložnik zahteve trdi, da se pripor zoper obdolženca v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani izvršuje v povsem nemogočih razmerah. Ta trditev zahteve nakazuje na kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (EKČP), ki določa, da se nikogar ne sme mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati oziroma ga kaznovati. Upoštevaje težo in pomen zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vrhovne državne tožilke, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot očitno neutemeljena, s skrajšano obrazložitvijo.

10.Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora so razvidna naslednja pravno relevantna dejstva:

-obdolženčev zagovornik je v izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 23. 4. 2025, med drugim trdil, da je predlagani ukrep nesorazmeren zaradi nevzdržnih razmer v priporu. Navedel je, da je zapor oziroma pripor 200 % zaseden in da ima obdolženec manj kot 3 m2 prostora v skupinski sobi;

-v predlogu za odpravo pripora, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 30. 4. 2025, je obdolženčev zagovornik med drugim trdil, da so razmere v ljubljanskem priporu neznosne zlasti zaradi prevelike (cca. 150 %) zasedenosti, kar je splošno znano dejstvo;

-sodišče prve stopnje se je v sklepu, s katerim je obdolžencu podaljšalo pripor po vloženi obtožnici, podrobno opredelilo do navedb njegove obrambe glede nevzdržnih razmer v priporu. Presodilo je, da zagovornik le na splošni ravni zatrjuje, da so razmere v priporu nevzdržne, konkretnih okoliščin v skladu s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice pa ni navedel;

-obdolženčev zagovornik je v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora ponovil trditve v zvezi z nevzdržnimi razmerami v priporu, ki je 180 % zaseden. Ponovil je, da "pride na obdolženca manj kot 3 m2 prostora v skupinski sobi", da gre za skupinsko bivanje izven prostorskih normativov, da se pripor izvaja v starejši stavbi, ki ni ustrezno prezračena, hlajena oziroma ogrevana;

- pritožbeno sodišče se je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo obdolženčeve obrambe zoper sklep o podaljšanju pripora, do pritožbenih navedb v zvezi z neustreznimi razmerami v priporu opredelilo. Pridružilo se je stališču sodišča prve stopnje, da obdolženčeva obramba uveljavlja zgolj splošne podatke o razmerah v priporu.

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.

12.V obravnavanem primeru obdolženčev zagovornik ne v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjeval, da bi bil celosten položaj obdolženca v priporu takšen, da bi bilo mogoče zaključiti, da je izpostavljen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju.

V svojih vlogah se je namreč omejil le na navajanje splošno znanih dejstev o prezasedenosti zavoda za prestajanje zaporne kazni, na njegovo očito kadrovsko podhranjenost ter na bivanje v prostorih, ki ne dosegajo ustreznih prostorskih normativov. Takšne trditve obsojenčeve obrambe zato niso konkretizirane v zadostni meri, da bi omogočale presojo, da je obdolženčev položaj v priporu takšen, da ga je mogoče označiti za mučenje oziroma drugo nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje.

C.

13.Po presoji Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mestoma pa je bila tudi neustrezno substancirana, kar je onemogočilo njen preizkus, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------

1.8. točka razlogov sklepa pritožbenega sodišča.

2.Primerjaj npr. odločbe Mandić in Jović proti Sloveniji z dne 20. 10. 2011, Muršić proti Hrvaški z dne 20. 10. 2016 in Bivolaru in Moldovan proti Franciji z dne 25. 6. 2021.

3.Čeprav je bil v razlogih sklepa sodišča prve stopnje izrecno opozorjen na nekonkretiziranost in posplošenost svojih navedb, ki ne dosegajo standardov, ki jih za presojo obstoja kršitve 3. člena EKČP zahteva praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.