Jedro

Tožnica v tožbi navaja razloge, zakaj do zatrjevanega prenosa še ni prišlo oz. zaradi katerih samostojna podjetnica A.A. (koncesionarka) še ni predlagala vpisa sprememb v sodni register. Zato ne more biti sporno, da se zahteva za prenos nanaša na koncesijo, katere imetnica je še vedno A.A. Ker do statusnega preoblikovanja še ni prišlo, pa je v tem pogledu neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje oziroma zatrjevanje pravice do prenosa koncesije na podlagi njenega univerzalnega pravnega nasledstva koncesionarke A.A. kot samostojne podjetnice, ki naj bi temeljilo na drugem odstavku 667. člena ZGD-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za prenos koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju pediatrije v Mestni občini …, ki je bila podeljena A.A., dr. med., s fizične na pravno osebo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je vlogo za navedeno spremembo vložila tožnica, ki ni izvajalka koncesijske dejavnosti, saj je bila ta z odločbo št. 502-18/93 z dne 5. 5. 1994 podeljena fizični osebi A.A. Navedeno izhaja tudi iz pogodbe o koncesiji št. 5/94 z dne 11. 5. 1994. Po mnenju organa zato tožnica glede na 42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne more biti stranka, saj ima to lastnost le oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Ker se zahteva za spremembo izvajalca koncesijske dejavnosti lahko začne le na zahtevo upravičenca, ne pa tudi na zahtevo pravne osebe, ki bi rada prevzela koncesijo, je bilo treba njeno zahtevo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v odločbi med drugim zavzel tudi stališče, da se že podeljena koncesija s statusno spremembo „iz fizične osebe v d.o.o.“ ne more prenesti.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila ustanovljena 1. 9. 1993 z namenom, da po pravilih statusnega preoblikovanja, to je kot prevzemnica podjetja zasebne zdravnice nadaljuje z njeno koncesijsko dejavnostjo s področja pediatrije. V ta namen ji je Ministrstvo za zdravje 27. 12. 2011 izdalo dovoljenje št. 0142-48/2011 za opravljanje specialistične zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti – pediatrije, v ordinaciji na naslovu …. To dovoljenje tožnica potrebuje za začetek opravljanja dejavnosti v skladu s 7. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Na podlagi navedenega dovoljenja je vložila vlogo za prenos koncesije po pravilih o statusnem preoblikovanju subjekta na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) in ZGD-1. Poudarja, da v tem primeru ne gre za novo podelitev koncesije. Meni, da je upravičena vložiti tako zahtevo kot pravna naslednica zasebne zdravnice, pri čemer se sklicuje na 667. člen ZGD-1. Podjetnica A.A. sicer s tožnico še ni izvedla pogodbe o prenosu podjetja s predlogom vpisa v sodni register, med drugim tudi iz razloga, ker tožnici še ni bila izdana koncesijska odločba in pogodba, na podlagi katerih bi tožnica kot pravna oseba lahko tudi dejansko začela opravljati zdravstveno zunajbolnišnično dejavnost. Brez navedenega bi prenos dejavnosti s strani zasebnega zdravnika dejansko pomenil njegovo prenehanje in s tem onemogočenje izvajanja dejavnosti, kar bi predstavljajo kršitev koncesijske pogodbe. Poudarja, da kot pravna oseba in pravna naslednica zasebne zdravnice izpolnjuje vse pogoje za opravljanje obravnavane zdravstvene dejavnosti in se sklicuje na 42. člen ZZDej. Nadalje meni, da se prenos koncesije ureja po določbah Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), saj o tem v ZZDej ni posebnih določb. Sklicuje se na 4. in 131. člen ZJZP. Določba slednjega člena je v obravnavanem primeru neposredno uporabljiva, saj je tožnica zahtevala uvedbo postopka za izdajo koncesijske odločbe in pogodbe po pravilih statusnega preoblikovanja in je za tako zahtevo tudi aktivno legitimirana. V zaključku opozarja, da toženka z odločbo zavira svobodno gospodarsko udejstvovanje. Predlaga: primarno, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, ki naj ga odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje; sekundarno, naj sodišče ugotovi nezakonitost sklepa in ga spremeni tako, da ugodi tožničinemu zahtevku za prenos koncesije z A.A. na tožnico kot pravno osebo, toženki pa naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožnici izda koncesijsko odločbo in z njo sklene koncesijsko pogodbo v zahtevanem obsegu; terciarno, naj sodišče po ugotovljeni nezakonitosti sklep spremeni tako, da tožničinemu zahtevku za prenos koncesije ugodi, toženki pa naloži, da v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o vpisu prenosa podjetja zasebne zdravnice A.A. na tožnico v sodni register tožnici izda koncesijsko odločbo in z njo sklene koncesijsko pogodbo v zahtevanem obsegu. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in poudarja, da se v obravnavani zadevi ni vodil postopek za podelitev koncesije, že podeljena koncesija na podlagi določb ZZDej pa se s statusno spremembo iz fizične osebe v d.o.o. ne more prenesti. Zavrača uporabo določbo ZJZP in ZGD-1, neutemeljena pa je tudi zahteva po sklenitvi koncesijske pogodbe, saj tožnica ni koncesionarka. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po drugem odstavku istega člena so stranke lahko tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.

Iz navedenih določb izhaja, da lahko kot stranka v upravnem postopku nastopa le oseba, ki uveljavlja svojo pravico, ki izhaja iz materialnega predpisa, to je v konkretnem primeru pravico do prenosa koncesije, podeljene zasebni zdravnici, na tožnico kot pravno osebo zaradi načrtovane statusne spremembe, to je pripojitve samostojne podjetnice (zasebne zdravnice) k obstoječi prevzemni d.o.o. (tožnici). Tudi po mnenju sodišča tožnica glede na ugotovljene dejanske okoliščine v zadevi ni upravičena predlagateljica prenosa koncesije.

V skladu s prvim odstavkom 667. člena ZGD-1 se podjetnik lahko preoblikuje na v tožbi zatrjevani način, to je s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo. Po drugem odstavku istega člena s prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Po prvem odstavku 670. člena ZGD-1, ki se smiselno uporablja tudi v primeru prenosa podjetja na prevzemno družbo (prvi odstavek 673. člena ZGD-1), mora podjetnik vložiti prijavo za vpis prenosa podjetja pri registrskem organu.

Tožnica v tožbi navaja razloge, zakaj do zatrjevanega prenosa še ni prišlo oz. zaradi katerih samostojna podjetnica A.A. (koncesionarka) še ni predlagala vpisa sprememb v sodni register. Zato ne more biti sporno, da se zahteva za prenos nanaša na koncesijo, katere imetnica je še vedno A.A. Ker do statusnega preoblikovanja še ni prišlo, pa je v tem pogledu neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje oziroma zatrjevanje pravice do prenosa koncesije na podlagi njenega univerzalnega pravnega nasledstva koncesionarke A.A. kot samostojne podjetnice, ki naj bi temeljilo na drugem odstavku 667. člena ZGD-1. Glede na navedeno tožnica kot bodoča prevzemna družba ne more zahtevati odločanja o pravicah oziroma upravičenjih, ki v času odločanja o zahtevi pripadajo fizični osebi na podlagi odločbe o podelitvi koncesije. Že iz tega razloga je treba pritrditi upravnemu organu, da tožnica ni upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s podeljeno koncesijo. Pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje, ali je prenos koncesije s fizične osebe, kar samostojni podjetnik je (šesti odstavek 3. člena ZGD-1), na pravno osebo sploh mogoč, saj se glede tega vprašanja ni dolžno opredeliti glede na dejstvo, da je bila zahteva tožnice utemeljeno zavržena zaradi pomanjkanja omenjene procesne predpostavke.

Tožnica svojo pravico oziroma pravni interes za vsebinsko odločitev o zahtevanem prenosu utemeljuje tudi z navedbami, da brez izdane koncesijske odločbe in pogodbe ne more začeti opravljati zdravstvene zunajbolnišnične dejavnosti, saj pred tem zasebna zdravnica nanjo ne more prenesti podjetja. Tak prenos bi namreč za zasebno zdravnico pomenil prenehanje zasebnega zdravnika, posledično pa onemogočeno izvajanje dejavnosti, kar bi predstavljalo hudo kršitev koncesijske pogodbe. Ker tožnica z navedenim pojasnjuje interes fizične osebe za izdajo odločbe o prenosu, ne pa svojega lastnega pravnega interesa, ne more zahtevati odločitve o prenosu koncesije.

Na stališče, da tožnica v upravnem postopku ni uveljavljala svoje pravice do prenosa koncesije, pa ne more vplivati niti njeno sklicevanje na 131. člen ZJZP. Navedeni zakon se v skladu s prvim odstavkom 3. člena uporablja za postopke sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva glede tistih vprašanj, ki s posebnim zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom za posamezne oblike javno zasebnega partnerstva niso urejene drugače. Določena je torej subsidiarna uporaba ZJZP glede vprašanj, ki s specialnim zakonom niso urejena drugače. ZZDej, na katerega se med drugim sklicuje tudi tožnica, ne pozna prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti s koncesionarja na drugo osebo (novega koncesionarja).

ZJZP v 131. členu ureja prenos razmerja t.i. statusnega partnerja, saj v prvem odstavku določa, da se za prenos razmerja statusnega partnerstva (prenos na novega izvajalca javno-zasebnega partnerstva) smiselno uporabljajo pravila, pogoji in postopek, ki jih za prenos koncesije določa zakon, ki ureja gospodarske javne službe. V skladu z drugim odstavkom istega člena pravni nasledniki ali tretje osebe, ki so prevzemniki statusnega partnerstva, v celoti prevzamejo vse pravice in obveznosti odstopnika, še zlasti obveznosti v zvezi z nepretrganim izvajanjem javno-zasebnega partnerstva ter zagotavljanjem dobrin in storitev uporabnikom dejavnosti, ki je predmet partnerstva. Po 96. členu ZJZP je statusno javno-zasebno partnerstvo razmerje, v katerem javni partner (tudi samoupravna lokalna skupnost, kot je to v obravnavanem primeru) podeli izvajanje pravic in obveznosti, ki iz tega partnerstva izhajajo, izvajalcu statusnega javno-zasebnega partnerstva: z ustanovitvijo pravne osebe /.../; s prodajo deleža javnega partnerja v javnem podjetju /.../; z nakupom deleža v osebi javnega ali zasebnega prava, z dokapitalizacijo; na drug, primeroma naštetim oblikam pravno in dejansko soroden in primerljiv način ter s prenosom izvajanja pravic in obveznosti, ki iz javno zasebnega-partnerstva izhajajo, na to osebo.

Sodišče ugotavlja, da tožnica ne zatrjuje nobene od okoliščin iz 96. člena ZJZP. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da je za obravnavani primer neposredno uporabljiva določba 131. člena ZJZP, posledično pa tudi zakon, ki ureja gospodarske javne službe. Ob tem sodišče le dodaja, da je celo omenjeni člen tudi ob obstoju okoliščin iz 96. člena ZJZP omejeno uporabljiv, saj je v 130. členu določeno, da za vstop v statusnega partnerja (zamenjava zasebnega partnerja v izvajalcu statusnega partnerstva) veljajo smiselno enaka pravila kot za izbiro statusnega partnerja (javni razpis …), razen če javni partner po predhodnem soglasju imetnika zasebnega deleža odloči, da se lahko za prenos uporabijo pravila naslednjega člena. Tožnica torej s sklicevanjem na 131. člen ZJZP ne more utemeljiti svoje pravice za vložitev zahteve za prenos podeljene koncesije.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 25. člena ZUS-1).