Jedro

Ugotavlja tudi, da je tožnik na nastalo prometno situacijo reagiral, ko je bil od kritične situacije na vozišču oddaljen okrog 63,6 m, zavarovanka tožene stranke pa je začela zavijati levo, ko je bila od motornega kolesa oddaljena okrog 73 m (ko je tožnik z motornim kolesom že prehitel in končal prehitevanje kombija). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanka tožene stranke tožnika pred zavijanjem ni mogla videti, je tako povsem v nasprotju z gornjimi ugotovitvami.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 12.891,25 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja v prometni nesreči dne 6.9.2005 na regionalni cesti Kranj - Škofja Loka pri vožnji iz smeri Virmaš. proti Formam v križišču pri podjetju Opal, ko je kot voznica z avtomobilom Ford Galaxy v navedenem križišču s hitrostjo 20 km/h zavila levo k podjetju Opal, tožnik pa kot voznik motornega kolesa Jamaha zaradi prehitre vožnje skozi naselje z omejitvijo hitrosti na 50 km/h ob vožnji naravnost zaradi sunkovitega zaviranja padel in se poškodoval, pri čemer do trčenja ni prišlo. Zavarovanka tožene stranke tožnika pred zavijanjem ni mogla videti, najprej ga je lahko videla šele potem, ko je že začela z izvajanjem zavijanja v levo; če bi po ugotovitvah izvedenca počakala sredi voznega pasu, bi s tem zaprla pot tožniku in bi prišlo do bistveno hujših posledic, kot so nastale. Če bi tožnik vozil skladno z omejitvijo hitrosti 50 km/h, do kritične situacije sploh ne bi moglo priti, nesrečo pa bi tožnik lahko preprečil oziroma celo motorno kolo zaustavil na kritični razdalji, če bi vozil s hitrostjo okrog 85 km/h, in je torej edini vzrok za nastalo prometno nezgodo in vso škodo, ki jo je utrpel tožnik, prav tožnikova nerazumno visoka hitrost, s katero je vozil skozi naselje.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo napačnemu in nepravilno sestavljenemu policijskemu zapisniku, saj je bil le-ta sestavljen izključno po navedbah zavarovanke tožene stranke. To izhaja iz izpovedb priče R. R. in posredno R. M., policista. Tožnik se je že ob sestavi zapisnika temu protivil. Predmetni policijski zapisnik je vseboval tudi napačno ugotovitev dejstva, da je zavarovanka tožena stranka zavijala k Uršulinskemu samostanu. Policisti tudi niso upoštevalo navedb voznika D. H., ko jim je ta povedal, da ga je rdeč motor prehitel pred križiščem za naseljem Sveti Duh, nato pa se je motorist vrnil na svoj vozni pas ter vožnjo nadaljeval v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Tudi zaslišan kot priča je D. H. jasno opisal škodni dogodek ter vzroke zanj. Sodišče pa se glede izpovedbe navedene priče ni izreklo in ni navedlo, zakaj s strani navedene priče opisanemu dejanskemu stanju ni sledilo. Prav navedena priča je namreč tista, ki je lahko objektivno izpovedala, kaj se je dejansko zgodilo, saj je bila glede na njeno oddaljenost od kraja škodnega dogodka in vidljivost najbolj verodostojna priča škodnega dogodka. Sodišče je ravnalo napačno, tudi ko je sledilo izvedenskemu mnenju prof. dr. I. P., saj je tožnik tekom postopka večkrat opozarjal, da je bilo navedeno izvedeniško mnenje polno pomanjkljivosti ter ugotovitev oziroma zaključkov, ki jih ni bilo mogoče preizkusiti. Tako je npr. v simulaciji nezgode izvedenec upošteval težo motornega kolesa pri nesreči 304 kg, iz prometnega dovoljenja tožnikovega motornega vozila pa je razvidno, da je teža motornega kolesa 193 kg. Izvedenec v mnenju tudi nikjer ni postavil matematičnih modelov, temveč je navedel le pavšalne rezultate. Še posebej sporna je ugotovitev izvedenca glede ugotovljene hitrosti zavarovanke tožene stranke v kritični situaciji. Navaja, da je vozila s hitrostjo 20 km/h, čeprav je priča T. D., ki je vozil za zavarovanko tožene stranke, izpovedal, da je zavarovanka tožene stranke, preden je zavila levo, vozilo popolnoma ustavila, nato pa zavila levo. Kako je izvedenec ocenil hitrost voznice na 20 km/h, izvedenec ne obrazloži. Dejstvo je, da je zavarovanka tožene stranke pravilno vozečega tožnika očitno spregledala, saj je pričela zavijati levo, ko je videla vozilo D. H. (ta je vozil za tožnikom), ki je bilo oddaljeno od nje okrog 70 m. Po izpovedbi zavarovanke tožene stranke naj bi prišlo takrat do prehitevanja s strani tožnika, to pa ni mogoče, saj je bil tožnik na razdalji več kot 55 m že povsem na svojem voznem pasu. Zavarovanke tožene stranke je prekršila najpomembnejše pravilo v cestnem prometu, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo vožnje prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa. Voznik, ki v križišču zavija levo, pa mora pustiti mimo vozila, ki prihajajo iz nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno. Zavarovanka tožene stranke tega očitno ni storila in zaradi očitne nepazljivosti povzročila prometno nesrečo. Vse to potrjuje izvedeniško mnenje, pridobljeno sicer v predpravdnem postopku s strani sodnega izvedenca V. K., ki je v svojem izvidu in mnenju podal natančno vse matematične izračune, ki jih je mogoče preizkusiti, pri čemer je ugotovil tudi, da je tožnik neposredno pred ekstremnim zaviranjem vozil s hitrostjo med 79 in 83 km/h. Ob upoštevanju, da iz fotografij ni razvidna sled zaviranja v dolžini 8,5 m, bi bila v tem primeru hitrost motornega kolesa tožnika nižja in bi znašala neposredno pred zaviranjem 74 km/h. Tožnik je z ekstremnim zaviranjem reagiral zaradi nevarne situacije, to je izsiljevanja prednosti vozila zavarovanke tožene stranke, ko je bil od linije sekanja njenega vozila oddaljen med 56,4 in 57,5 m. V tem trenutku je zavarovanka tožene stranke zapeljevala najmanj 0,5 m v levo smerno vozišče in s tem tožniku jasno nakazala namen svoje vožnje. Do medsebojnega trčenja vozil ni prišlo, ker je tožnik še pravočasno poskušal nezgodo preprečiti z ekstremnim zaviranjem, vendar je zaradi navedenega izgubil oblast nad vozilom in padel. V trenutku, ko je zavarovanke tožene stranke spremenila smer vožnje, je bilo vozilo tožnika od linije njenega sekanja vozišča regionalne ceste oddaljeno 60 m. Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in sicer zaradi kontradiktornih (nasprotujočih si) razlogov o odločilnih dejstvih, kot tudi nasprotja med razlogi sodbe in izpovedbami prič, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bila preglednost v križišču, kjer je prišlo do kritične situacije med vozili dobra in je znašala okrog 300 m. Ugotavlja tudi, da se trajektorija (smer gibanja) tožnika med zaviranjem do prevračanja motornega kolesa ni spremenila - tožnik je torej vozil v smeri vzdolžne osi vozišča in je torej že prehitel kombi, ki ga je vozila priča D. H.. Ugotavlja tudi, da je tožnik na nastalo prometno situacijo reagiral, ko je bil od kritične situacije na vozišču oddaljen okrog 63,6 m, zavarovanka tožene stranke pa je začela zavijati levo, ko je bila od motornega kolesa oddaljena okrog 73 m (ko je tožnik z motornim kolesom že prehitel in končal prehitevanje kombija). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanka tožene stranke tožnika pred zavijanjem ni mogla videti, je tako povsem v nasprotju z gornjimi ugotovitvami.

Poleg tega sodišče prve stopnje, sledeč izvidu in mnenju izvedenca, ugotavlja, da je zavarovanka tožene stranke vozila s hitrostjo 20 km/h, čeprav je zavarovanka tožene stranke, zaslišana kot priča, sama izpovedala, da je v križišču pred zavijanjem ustavila, enako pa je izpovedal tudi D. H., voznik kombija, ki ga je pred križiščem tožnik prehitel, pa tudi priča T. D., ki je vozil za zavarovanko tožene stranke. Ugotovitev vožnje zavarovanke tožene stranke s hitrostjo 20 km/h je tako v nasprotju z njeno izpovedbo in izpovedbama prič D. H. in T. D., pri čemer tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na neobstoj razlogov glede nasprotja med dejanskimi ugotovitvami in izpovedbami navedenih, še posebej priče D. H., neposrednega očividca prometne nesreče, ki je tudi svoje vozilo ustavil in poklical policijo.

Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedena nasprotja v razlogih, po potrebi z zaslišanjem izvedenca.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.