Jedro

Da bi zakonska izključitev dodelitve BPP v zadevah, kot je obravnavana, že sama po sebi, zaradi objektivnih lastnosti takih zadev, dejansko preprečevala enakopraven dostopa do sodnega varstva, iz tožbenih navedb ne izhaja, kot tudi ne, da oziroma zakaj bi to veljalo v obravnavani zadevi. Kot že rečeno, za tako presojo ne zadostuje zgolj tožnikova ocena, da nima dovolj pravnega znanja oziroma njegova odločitev v predhodnem postopku, ko je zaradi njegovim nasprotujočih stališč nasprotne stranke (kar je v sodnem postopku običajno in pričakovano) umaknil tožbo, kot to navaja v tožbi v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje iz zastopanje v upravnem sporu zoper njeno odločbo št. Bpp 460/2017 z dne 27. 12. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP zaradi upravnega spora zoper odločbo toženke, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za BPP. Toženka se sklicuje na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v 5. alineji upravne spore zaradi dodelitve BPP izrecno uvršča med zadeve, v katerih se BPP sploh ne more dodeliti. Toženka je zato njegovo prošnjo kot nedovoljeno zavrgla.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu pravico do BPP zagotavlja 107. člen Ustave Evropske unije, ki je nad ustavo države članice. V Republiki Sloveniji ima na voljo široko paleto pravnih sredstev, vendar teh sredstev ne more uporabiti zaradi kršitev človekovih pravic. Po 15. členu Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, kar v njegovem primeru pomeni, da pravico ima, dokler se uresničuje neposredno na podlagi ustave, če se uresničuje na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči pa se lahko zgodi, da te pravice nima. Zato se sklicuje na 107. člen Ustave EU, ki mu zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, in zato, ker nima zadostnih sredstev, zahteva dodelitev BPP, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva, kamor spada tudi tožba na Upravnem sodišču RS.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa za BPP o zavrženju tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ker je bila vložena v zvezi z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, s katero želi tožnik izpodbijati odločbo o zavrnitvi BPP. Sodišče se s tako odločitvijo toženke strinja. Kot toženka pravilno navaja, namreč 5. alineja 8. člena ZBPP jasno in nedvoumno določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Tožnikova prošnja, zavržena z izpodbijanim pravnim aktom, pa se nanaša prav za to, namreč na dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper sklep organa za BPP.

6. Ob tem je zmotno tožnikovo stališče, da bi mu morala biti BPP dodeljena že glede na določbe Ustave RS. Pravica do BPP namreč sama po sebi ne pomeni temeljne ustavne pravice, temveč pomeni sredstvo za uresničevanje pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). To pa pomeni, da pravica do BPP ni absolutna, temveč se jo dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 2. člena ZBPP). Po mnenju sodišča taka ureditev sama po sebi še ne pomeni protiustavnega posega v prej navedene temeljne ustavne pravice, enako pa velja tudi za konkretno določbo 5. alineje 8. člena ZBPP, ki je bila uporabljena v tem postopku. O protiustavnem posegu bi bilo mogoče govoriti šele v primeru, če bi bil tožniku zaradi uporabe te ureditve dejansko odrečen oziroma preprečen enakopraven dostop do sodnega varstva. Vendar pa za tako ugotovitev ne zadostuje zgolj tožnikov materialni položaj in pomanjkanje pravne izobrazbe, pa tudi ne morebiten neuspeh v prejšnjem postopku pred sodiščem.

7. Podrobnejši kriteriji za presojo tega vprašanja izhajajo tudi iz evropskih pravih virov, na katere se (vsaj posredno) sklicuje tožnik. Tako je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Airey proti Irski z dne 9. oktobra 1979 zavzelo stališče, da je v diskreciji države, kako bo izpolnila svoje obveznosti, ki izhajajo iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki se nanaša na pravico do poštenega sojenja oziroma na dostop do sodišča. Dodelitev brezplačne pravne pomoči je le ena od možnosti, saj ni v vsakem primeru nesprejemljivo, da bi tožnik moral tožbo vložiti sam, brez pomoči odvetnika. Pravica do BPP torej tudi po tem stališču ni absolutna, temveč je vezana na okoliščine zadeve, od katerih Evropsko sodišče v navedeni sodbi posebej opozarja na zapletenost postopka.

8. Ni sicer jasno, kateri pravni dokument ima tožnik v mislih s sklicevanjem na "Ustavo EU", vendar pa iz besedila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (ki se sicer nanaša na varstvo pravic in svoboščin, zagotovljenih s pravom Unije) izhaja enako stališče. Ta določba namreč govori o odobritvi pravne pomoči "kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva“.

9. Da bi zakonska izključitev dodelitve BPP v zadevah, kot je obravnavana, že sama po sebi, zaradi objektivnih lastnosti takih zadev, dejansko preprečevala enakopraven dostopa do sodnega varstva, iz tožbenih navedb ne izhaja, kot tudi ne, da oziroma zakaj bi to veljalo v obravnavani zadevi. Kot že rečeno, za tako presojo ne zadostuje zgolj tožnikova ocena, da nima dovolj pravnega znanja oziroma njegova odločitev v predhodnem postopku, ko je zaradi njegovim nasprotujočih stališč nasprotne stranke (kar je v sodnem postopku običajno in pričakovano) umaknil tožbo, kot to navaja v tožbi v tem upravnem sporu.

10. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi ni predlagal izvedbe nobenih dokazov oziroma niti ni izpodbijal dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, zato je sodišče v skladu z 59. členom ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.