Jedro

V zvezi z odškodnino zaradi okrnitve svobode revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo za poseg države, ki je bil izveden v nasprotju z 19. členom URS, ker je bila tožnikom odvzeta svoboda v nasprotju s postopkom, ki ga zato določa zakon, saj je bilo ravnanje policistov brutalno. Zaradi tega so tožniki po 26. členu URS in po splošnih pravilih ZOR, upravičeni do denarne odškodnine, ki se v sodni praksi praviloma določa kot enotno obliko škode. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče prisoditi posebne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in posebne odškodnine zaradi kršitve pravice osebnosti - čast in dobro ime in da so tudi tožniki sami v tožbi zahtevali 1.000.000 tolarjev za strah in 1.000.000 tolarjev zaradi okrnitve svobode in pravice osebnosti. Celo odškodnino za strah bi bilo treba presojati skupaj. Zaradi tega, ker sta bili ločeno ovrednoteni odškodnina za strah in odškodnina zaradi okrnitve svobode, pa ni bilo kršeno materialno pravo, saj je skupna odškodnina v znesku 600.000 tolarjev vsakemu od tožnikov pravična.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se odškodnina prvemu tožniku D. M. za duševne bolečine zaradi odvzema prostosti zviša za 100.000 SIT (sto tisoč tolarjev), tako da mu mora tožena stranka plačati skupaj 1.500.000 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 3.4.2002 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Sicer se revizija prvega tožnika zavrne.

2. Revizije drugega tožnika B. M., tretjega tožnika M. K., četrtega tožnika B. G., petega tožnika M. B. in šestega tožnika A. A. se zavrnejo.

3. Odločitev o pravdnih stroških pred sodiščema prve in druge stopnje ostane nespremenjena.

4. Stroške revizije krijejo tožniki sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnikom plačati denarno odškodnino zaradi tega, ker so policisti 8.3.1998 okrog 1. ure zjutraj na križišču ... v Ljubljani povsem neupravičeno ustavili vozilo, v katerem so se iz M.D. (kjer so proslavljali rojstni dan enega izmed njih) peljali domov. Policisti so odprli vrata avtomobila in ne da bi se legitimirali, potegnili tožnike ven ter jih med udarci in brcami vklenili. Čeprav so že slutili, da gre za pomoto, so jih po približno 20 minutah ločeno odpeljali na Policijsko postajo Moste, kjer so jih brez pojasnila zadrževali še nadaljnji 2 uri, nato pa so jih brez opravičila izpustili. Ker so tožnikom neutemeljeno brutalno odvzeli prostost, morajo povrniti škodo, in sicer: prvemu tožniku v skupnem znesku 1.400.000 tolarjev (zaradi okrnitve svobode 100.000 tolarjev, za strah 350.000 tolarjev, za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 250.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000 tolarjev), preostalim tožnikom pa vsakemu po 300.000 tolarjev (zaradi okrnitve svobode 100.000 tolarjev in za strah 200.000 tolarjev).

Proti tej sodbi so se pritožili vsi tožniki in toženka. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov, tako da je drugemu do šestemu tožniku zvišalo odškodnino za 300.000 tolarjev in je prisodilo za okrnitev svobode 200.000 tolarjev in za strah 400.000 tolarjev. Tako je vsakemu prisodilo skupaj 600.000 tolarjev odškodnine, v presežnem delu pa je njihove pritožbe zavrnilo. V zvezi z denarno odškodnino prvemu tožniku je sodišče zvišalo prisojeno odškodnino za strah za 200.000 tolarjev in za prav toliko znižalo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tako je prvemu tožniku spet prisodilo skupaj 1.400.000 tolarjev denarne odškodnine. S tem je dejansko delno ugodilo njegovi pritožbi in pritožbi toženke, formalno pa ju je zavrnilo, saj je prisojeni znesek ostal nespremenjen.

Proti sodbama sodišč prve in druge stopnje so tožniki v dveh vlogah pravočasno vložili revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in v celoti ugodi tožbenim zahtevkom prvotožnika in drugega do šestega tožnika. V utemeljitvi revizije prvi tožnik navaja, da je sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zvišalo odškodnino vsem tožnikom, razen njemu. Pri tem je na 4. strani utemeljitve sodbe zapisalo, da je zvišalo denarno odškodnino zaradi okrnitve svobode vsem tožnikom, razen D. M. Ker je sodišče nanj "pozabilo", meni, da mu pripada še zvišana odškodnina 100.000 tolarjev za to obliko nepremoženjske škode. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tožnikove pritožbe in bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker bi moralo po drugem odstavku 350. člena tega zakona po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pa tega ni storilo (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 333. člena ZPP). Vsi tožniki tudi pojasnjujejo, da so v IV. in V. točki tožbe zahtevali odškodnino za (1) duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, kot tudi za (2) duševne bolečine zaradi kršitve pravice osebnosti. Ne strinjajo se z razlago pritožbenega sodišča, da 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa odškodnino za "duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti", opredeljuje tiste osebnostne pravice, ki niso posebej navedene pred temi besedami. Zavedajo se sicer, da sodišče ni vezano na materialnopravno opredelitev strank, a trdijo, da zahtevajo odškodnino zaradi posega v čast, kot tudi zaradi posega v telesno in duševno integriteto. Vsi tožniki torej zahtevajo (1) odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode (kot podzvrsti osebnostne pravice) in (2) odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, in sicer konkretno osebnostne pravice - čast in dobro ime, osebnostne pravice do telesne in duševne integritete, kot podzvrsti. Zato zahtevajo prisoditev odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic (zaradi nedostojnega, žaljivega, grdega ravnanja - posega v telesno in duševno celovitost). Glede na to, da sta jima sodišči prve in druge stopnje prisodili odškodnino za strah, pa drugi do šesti tožnik menijo, da je prisojena odškodnina v znesku 400.000 tolarjev prenizka, saj tožniki sprva niso vedeli, da gre za akcijo policistov, ki so jih obravnavali kot kriminalce, temveč so najprej mislili, da dva oborožena človeka ropata njih. Pri tem povzemajo izpovedi posameznih tožnikov in poudarjajo, da so se čutili ponižane, da so jih policisti obravnavali kot kriminalce, da so jim grozili z orožjem in jih zmerjali. Prvi tožnik še trdi, da mu sodišči nista prisodili ustrezne odškodnine za strah, saj sta mu prisodili le 550.000 tolarjev in se sklicuje na razloge v pritožbi. Nikakor pa ne sprejema znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 500.000 tolarjev, ker tako znižanje nima podlage v izvedenih dokazih in zlasti ne v mnenju izvedenca, ki je pojasnil trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. To, da se tožnik po štirih letih še ni odločil za operacijo, je v nasprotju z razlago prvostopenjskega sodišča, ki mu je verjelo, da se je težko odločil za operacijo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena, in sicer samo glede odškodnine zaradi posega v svobodo prvega tožnika.

Sodišče druge stopnje je zvišalo odškodnino za duševne bolečine za to obliko nepremoženjske škode vsem preostalim tožnikom, za prvega tožnika pa tega ni storilo. Ni ga "pozabilo", kot navaja revizija, saj ga je v tretjem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe izrecno izključilo. Ko je revizijsko sodišče ugotavljalo, ali je zaradi tega nepravilno uporabilo materialno pravo, je najprej preverilo procesnopravna izhodišča in sicer, ali se je prvi tožnik sploh pritožil glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Pritožba je glede tega nepregledna, saj napačno povzema, češ da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo "odškodnino iz naslova strahu v višini 450.000 SIT". V utemeljitvi prve sodbe je v prvem odstavku na strani 7. napisano, da mu je sodišče prisodilo 200.000 tolarjev za strah, ki ga je trpel tako kot vsi drugi, poleg tega pa mu je prisodilo še "dodatno 150.000 tolarjev, saj je zaradi poškodbe nosu trpel še dodatni strah, prav tako pa je bilo prvotožnika strah operacije ..." V pritožbi je nato je pri prvem tožniku utemeljena samo zmotna presoja strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, "glede prisojenih odškodnin ostalim tožnikom" pa je prvi tožnik sicer omenjen in čeprav ni "ostali pritožnik" je glede na pritožbeni predlog, naj se tožnikom prizna vsa zahtevana odškodnina, revizijsko sodišče vendarle štelo, da gre pri prvem tožniku za neobrazloženo pritožbo glede odmere odškodnine zaradi okrnitve svobode. Ko je nato ugotavljalo, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker prvemu tožniku ni zvišalo denarne odškodnine zaradi okrnitve svobode, je v tem delu pritrdilo reviziji in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP prvotožniku zvišalo odškodnino za 100.000 tolarjev, tako da mu mora toženka plačati skupaj 1.500.000 tolarjev odškodnine.

V preostalem delu pa revizija ni utemeljena.

V zvezi z odškodnino zaradi okrnitve svobode revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo za poseg države, ki je bil izveden v nasprotju z 19. členom Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 z ustavnimi zakoni 42/97-24/03), ker je bila tožnikom odvzeta svoboda v nasprotju s postopkom, ki ga za to določa zakon, saj je bilo ravnanje policistov brutalno. Zaradi tega so tožniki po 26. členu URS in po splošnih pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89) upravičeni do denarne odškodnine, ki se v sodni praksi praviloma določa kot enotno obliko škode. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče prisoditi posebne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in posebne odškodnine zaradi kršitve pravice osebnosti - čast in dobro ime in da so tudi tožniki sami v tožbi zahtevali 1.000.000 tolarjev za strah in 1.000.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in pravice osebnosti. Celo odškodnino za strah bi bilo treba presojati skupaj. Zaradi tega, ker sta bili ločeno ovrednoteni odškodnina za strah in odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, pa ni bilo kršeno materialno pravo, saj je skupna odškodnina v znesku 600.000 tolarjev vsakemu od tožnikov pravična. V primerjavi s primeri iz sodne prakse je treba vendarle ugotoviti, da so policisti imeli pravico ustaviti tožnike in da je bil odvzem svobode kratkotrajen. Prestani strah, ponižanje, okrnjen ugled in vse, kar se je zgodilo mladim tožnikom in je sodišče prve stopnje podrobno opisalo, je sodišče druge stopnje pravilno ovrednotilo v denarju in je prisojena odškodnina pravična.

Tudi odškodnina prvemu tožniku za strah med zdravljenjem in do operacije je v skladu z 200. in 203. členom ZOR, saj se tožniku med zdravljenjem ni bilo treba bati za življenje, strah pred operacijo pa je razumljiv, a je njegovo trajanje prepuščeno tožnikovi odločitvi. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena pravična odškodnina. Posledice poškodbe so za tožnika nedvomno moteče, vendar ne bodo trajne, saj jih je z operativnim posegom mogoče odpraviti.

Ker se torej izkaže, da je sodišče druge stopnje določilo pravično denarno odškodnino prvemu tožniku (razen glede duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode) in da so tudi ostalim tožnikom prisojeni primerni zneski, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta odločitev je odvisna od uspeha stranke v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). In ker je tožeča stranka uspela samo pri prvem tožniku in še to v zelo majhnem obsegu, sprememba sodbe ne more vplivati niti na odločitev o povrnitvi stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje, niti ne upravičuje tožnikov do povrnitve revizijskih stroškov.