Jedro

Stranka, ki nima sklenjene najemne pogodbe, prebiva v stanovanju nezakonito, kar je razlog za vložitev tožbe za izpraznitev stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka R. I. dolžna izprazniti stanovanje št. 2, ki obsega dve sobi, kuhinjo, hodnik, WC, kopalnico, shrambo, balkon in druge prostore v skupni izmeri 60,85 m2 v stanovanjski hiši ulica D. K. ... v Š. in ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki v 60 dneh, pod izvršbo. Odločilo je še v pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, da toženka nezakonito biva v predmetnem stanovanju, saj nima sklenjene najemne pogodbe. Le to bi morala skleniti po tistem, ko je sodišče prve stopnje v zadevi P 84/2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 35/2005 odločilo, da se prodajna pogodba za nakup predmetnega stanovanja št. 2812/1-06/93 razdre in je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženka stanovanja ni izpraznila, zato po čl. 111 nezakonito uporablja predmetno stanovanje, po določbi I. odstavka 111 čl. Stanovanjskega zakona-1 (SZ-1) pa oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in zato lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika, to je tožeče stranke. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Z njo ne soglaša, saj je odločitev zmotna v pravnem in dejanskem pogledu. Tožena stranka je tekom postopka uveljavljala ugovor že razsojene stvari po čl. 274 ZPP. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora sicer opredelilo, vendar ga je neutemeljeno zavrnilo. Nobenega dvoma ni, da je bil izrek sodbe P 84/2003 z dne 31.01.2004 neizvršljiv. Na podlagi te pravnomočne sodbe je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, ki ga je izvršilno sodišče zavrnilo, tožeča stranka pa nato vložila novo tožbo, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. Tožena stranka pa vztraja, da je hotela tožeča stranka z vložitvijo nove tožbe sanirati neizvršljivost prejšnje sodbe in to kljub pravilu res iudicata. Temelj obeh zahtevkov je nesporno dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja dne 19.10.1993 razdrta, toženka je zato potrditvah tožeče stranke stanovanje zasedala nezakonito. Sodišče prve stopnje je sicer o razlogih izpodbijane sodbe razlagalo, zakaj meni, da dejanska in pravna podlaga obeh tožbenih zahtevkov nista identični, vendar pa je bila po prepričanju tožene stranke ta presoja formalistična in preveč toga. Temelj obeh zahtevkov je nesporno pogodba o prodaji stanovanja z dne 19.10.1993. Ta prodajna pogodba je bila razvezana na podlagi čl. 124 Stanovanjskega zakona. V tej pravdi, v kateri pa je tožeča stranka zatrjevala, da toženka stanovanje zaseda brez pravnega naslova pa je tožeča stranka svojo trditev utemeljevala z dejstvom razdrtja prodajne pogodbe. Tožena stranka ni pridobila nove pravice do ponovnega pravnega varstva, katerega sredstvo je identično izpraznitev stanovanja. Dolžnost stranke opozarja, da je tudi v novem postopku predmet pravdnega varstva, ki ga zahteva tožeča stranka enak (ni identičen ker je nov zahtevek za razliko od starega ustrezno popravljen), utemeljen pa je tudi na enakih dejanskih in pravnih predpostavkah. V obeh primerih namreč tožeča stranka uveljavlja izpraznitveni zahtevek zaradi razdrtja kupoprodajne pogodbe in ne obstoja pravnega naslova z zasedbo stanovanja. Zaslišana priča je izrecno izpovedala, da bi z njo sklenili najemno pogodbo. Skratka tožena stranka uveljavlja, da so bile okoliščine v zvezi z nesklenitvijo najemne pogodbe že predmet obravnave v prejšnjem postopku. Vložitev nove tožbe na podlagi bistveno enakih nosilnih razlogov, katere cilj je sanacija posledic neizvršljive sodbe je nedopustno. Sicer pa po mnenju tožene stranke tudi niso podani vsebinski razlogi za utemeljenost tožbenega zahtevka. Po oceni prvostopnega sodišča je zmotno stališče tožene stranke po katerem bi naj dejstvo, da tožeča stranka toženki ni poslala v podpis najemne pogodbe pomenilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika. Določbo III. odst. 111. čl. SZ-1 bi naj bilo po presoji sodišča mogoče uporabiti le v primerih, ko sklenitev najemne pogodbe zahteva imetnik stanovanjske pravice ali njegov družinski član, lastnika pa njeno zahtevo zavrne ali ovira. Dejstvo je, da tožeča stranka toženki v podpis ni ponudila ustreznega pisnega predloga najemne pogodbe, toženka pa sama tudi ni podala iniciative za sklenitev omenjenega razmerja. Zato v situaciji, ko sta bili obe stranki pasivni bi moralo sodišča ugotoviti, katera od strank je imela ustrezno oz. vsaj ustreznejše znanje, možnosti in potenciale, da se sklenitev najemne pogodbe vendarle doseže. Toženka, ki je prejemala dopise tožeče stranke na katerih se je pojavljala beseda najemnina ni dvomila, da jo tožeča stranka vendarle obravnavo kot osebo, ki je najemnik v stanovanju tožeče stranke in to kljub temu, da pisna najemna pogodba ni bila sklenjena. Sodišče bi moralo glede na vse okoliščine primera vendarle ugotoviti, da bi morala tožeča stranka, če bi želela z uspehom uveljavljati nove okoliščine, poskrbeti za ustrezne predhodne pravne poteze, kot npr. posredovanje pisnega predloga najemne pogodbe z ustreznim rokom za podpis, tega tožeča stranka nesporno ni naredila. Tožena stranka pritožbeno meni, da je sodišče prve stopnje vsebino III. odst. 111. čl. SZ-1 razlagalo pravno zmotno, saj je toženki naložilo nesorazmerno obveznost glede na obveznost tožeče stranke. Ob dejstvu, da gre za tako drastičen poseg v socialni in eksistencialni položaj toženke je tako strogo stališče sodišča na breme toženke neutemeljeno. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi III. odst. 111. čl. SZ-1 tožbeni zahtevek tudi po vsebini zavrniti. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je v tč. 1 obrazložitve, saj v njej tožena stranka podaja zgolj prepis bistvenih okoliščin odločitve sodišča prve stopnje in v tem delu pritožba ne zatrjuje nobenih pritožbenih razlogov iz čl. 338 ZPP, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba v tč. 2 kot jo je sama označila tožena stranka. V tem delu tožena stranka ponovno izpostavlja problem že pravnomočno razsojene stvari in s tem uporabo instituta ne bis in idem in ponovno kot že v prvem postopku do razveljavitve poudarja, da gre za identični tožbeni zahtevek, ki temelji na enaki dejanski in pravni podlagi in zato sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi ponovno pravno varstvo tožeči stranki za izpraznitev stanovanja. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v tej zvezi glede spornega predmeta že sprejelo odločitev in sicer vsebovano v obrazložitvi sklepa Cp 1140/2007 z dne 02.04.2008. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče druge stopnje, čeprav je pritožba bila utemeljena, vendar zaradi drugih razlogov obširno toženi stranki že obrazložilo zakaj sodišče druge stopnje ne šteje, da gre za takšen tožbeni zahtevek o katerem je že bilo odločeno, saj bi v nasprotnem primeru že sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe zoper sodbo P 4/2007 z dne 30.05.2007 tožbeni zahtevek zavrglo. Tega pa ni storilo in je obširno v dveh odstavkih obrazložilo zakaj ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Tudi ob sedaj obravnavani pritožbi sodišče druge stopnje ni spremenilo svojega stališča glede tega vprašanja in zato v celoti sodišče druge stopnje vztraja na obrazložitvi katero je podalo v prej omenjenem sklepu Cp 1140/2007 z dne 02.04.2008. V celoti sodišče druge stopnje vztraja, da ni podana istovetnost spornega predmeta, saj je pravda na podlagi tožbe v zadevi P 47/2001 tekla na povsem drugem dejanskem stanju in na podlagi drugih materialnopravnih predpisov. Vezanost na sporni predmet pa je potrebno presojati po procesno pravni teoriji ravno glede uporabe dejanskega stanu in materialnopravnih predpisov. Izpraznitvena odločitev v prejšnjem postopku je bila pravno utemeljena v razdrtju pogodbe št. 2812/1-06/93 z dne 19.10.1993. Pravna podlaga za izpraznitev pa je bila določba čl. 124 takrat veljavnega Stanovanjskega zakona. Dejanska in pravna podlaga je torej bila povsem različna od pravne podlage in dejanskih navedb tožeče stranke v sedanjem postopku. Svojo obrazložitev pa sodišče druge stopnje še dopolnjuje s tem, da veljajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. Časovne meje veljavnosti sodbe P 84/2003 z dne 31.05.2004 pa se nanašajo na obdobje pravnih in dejanskih razmerij med pravdnima strankama do tega datuma. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da sedanji tožbeni zahtevek temelji na drugih časovnih mejah, torej je vezano na dogodke od dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je od dne 31.05.2004. Tožbene trditve v sedanji pravdi pa segajo od tega datuma naprej. Tožeča stranka uveljavlja izpraznitev stanovanja iz razlogov, ki so nastopili po tem datumu, saj toženka tudi po tistem, ko je bila pogodba pravnomočno razdrta ni plačevala najemnine, ni plačevala stroškov v zvezi z uporabo stanovanja in je tako po tožbenih trditvah prebivala v stanovanju nezakonito. Sodišče prve stopnje je takšno dejstvo tudi ugotovilo in je za svojo odločitev kot pravno podlago uporabilo določbo čl. 111 SZ-1, torej je pravna podlaga za drugo dejansko stanje povsem drugačna. Po določbi I. odstavka oseba, ki uporablja stanovanje pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe uporablja stanovanje nezakonito in zato lahko lastnik zoper njo kadarkoli operi tožbo na izpraznitev stanovanje pri sodišču splošne pristojnosti. Spor se rešuje prednostno. Ravno to pa je storila tožeča stranka, saj toženka, ki je uporabljala stanovanje z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe in se je tako znašla v nezakonitem položaju glede uporabe tega stanovanja. Sodišče prve stopnje je to tudi pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Zaključilo je namreč, da toženka najemne pogodbe s tožnico ni sklenila, ni plačevala stroškov za obratovanje in tudi ni plačevala računov katere ji je pošiljala tožena stranka. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje da obstoja najemne pogodbe ne morejo nadomestiti druge okoliščine primera kot npr. računi katere je izdajala za tožečo stranko K. J., saj je sodišče prve stopnje na podlagi njenega zaslišanja zaključilo, da ji je tožeča stranka zgolj pošiljala račune za uporabo stanovanja in da takšne račune ni mogoče šteti kot molče, torej za v nepismeni obliki sklenjeno najemno pogodbo. Tožena stranka je celo zanikala vročitev teh opominov in se sedaj v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to dejstvo, da je mislila, da je v položaju najemnika. Takšne pritožbene trditve so v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato niso pravno upoštevne. Glede na obrazloženo torej ni podana pravnomočnost o že odločeni stvari, torej ni nastopila situacija iz čl. 274 ZPP in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno v nadaljevanju odločilo kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba v tč. 3, ki jo tožena stranka imenuje kot pritožba zoper vsebinske razloge za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ocenilo tudi eventualno možnost, da bi lahko uporabilo določbo III. odst. 111. čl. po katerem se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabijo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika. Tudi sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno pravno razlagalo to določbo, ko je odločilo, da je takšno določbo mogoče uporabiti le v primerih, ko sklenitev najemne pogodbe zahtev imetnik stanovanjske pravice ali njegov družinski član, lastnik pa njeno sklenitev odbija ali ovira. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da za takšen primer v konkretni zadevi ni šlo, saj je toženka zaslišana kot priča priznala, da tožeče stranke ni nikoli prosila, da bi z njo sklenila najemno pogodbo. Zanikala je sprejem opominov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da iz njene izpovedbe izhaja, da se je vendarle zavedala, da stanovanje po kupni pogodbi ni odplačano v celoti, da je v brezpravnem položaju, saj je bila prodajna pogodba razdrta in je zato bilo na njej dolžno ravnanje, da si svoje stanje v zvezi z bivanjem v stanovanju uredi vsaj na formalen način sklenitve najemne pogodbe, če bi tožeča stranka na to pristala glede na odločitev v zadevi P 84/2003. Tožeča stranka je namreč stališče do zahteve po izpraznitvi stanovanja že odločno izrazila z vložitvijo tožbe, tožbenemu zahtevku je nato bilo ugodeno in toženka se je zavedala v kakšnem brezpravnem položaju se nahaja, pa tega ni niti poskušala urediti, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je imela tožeča stranka ustreznejšo znanje, možnosti in potenciale, da sklene najemno pogodbo s toženko pritožbeno niso upoštevne. Kaj takšnega pritožnica v postopku na prvi stopnji ni trdila, zato ob uporabi čl. 337 ZPP ne more širiti tožbenih navedb v pritožbenem postopku. Pritožbene trditve o tem, da je toženka mislila, da je v pravnem položaju najemnice, ker je prejemala dopise z besedo najemnina niso pritožbeno upoštevne, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, saj je toženka sama v nasprotju s temi pritožbenimi trditvami zanikala prejem kakršnihkoli opominov. Toženka se je tako dobro zavedala, da je v brezpravnem stanju in tudi ni plačevala na škodo tožeče stranke nobenih stroškov v zvezi s stanovanjem. Ni bila dolžnost tožeče stranke, da poskrbi za ustrezne predhodne pravne poteze, kot npr. posredovanje pisnega predloga najemne pogodbe z ustreznim rokom za podpis, saj kot je že obrazloženo je tožeča stranka z vložitvijo tožbe na razdrtje pogodbe in izpraznitev stanovanja že dovolj jasno izrazila svoje stališče do toženke in je bila toženka torej na potezi, da skuša svojo sicer res težko socialno stanje urediti, v dogovoru s tožečo stranko, pa tega tudi ni poskusila. Zato se izkažejo vse pritožbene navedbe pod tč. 3 pritožbe kot pravno neupoštevne. Tožena stranka še npr. tekom tega postopka na prvi stopnji ni npr. vložila nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe, torej tudi v tem pravdnem postopku ni storila nobenih učinkovitih pravnih potez, da bi lahko uspešno izpodbila tožbene navedbe in tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s čl. 165 ZPP).