Jedro

ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene kot sicer v navedenih aktih. Glede na pogodben princip delovnega razmerja je to lahko posledica (individualnega) dogovora med delavcem in delodajalcem, lahko pa tudi posledica ugodnejših pravic, dogovorjenih s prenosnikom, ki zavezujejo tudi prevzemnika ob prenosu podjetja po 73. členu ZDR. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Vedno lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR). Kadar pa iz utemeljenih poslovnih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (tudi če iz takih razlogov delovnega razmerja pod takimi pogoji ni več mogoče nadaljevati), delodajalec pogodbo lahko odpove in delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji (88. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 15. 12. 2008 ni obstajal utemeljen poslovni razlog (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.732,20 EUR v osmih dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev te obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bila sprememba osnovne plače tožeče stranke posledica organizacijskih sprememb pri toženi stranki zaradi prehoda na poenoten plačni model, pri čemer se je spremenila tudi sama opredelitev delovnega mesta. Tožena stranka je posledično sprejela organizacijske predpise in vsi akti so bili potrjeni s strani sveta delavcev in reprezentativnega sindikata družbe. Iz tega razloga je bilo potrebno dotlej veljavne pogodbe o zaposlitvi prilagoditi novim organizacijskim predpisom in novemu plačnemu modelu. Meni, da je bistveno za odločitev, da je tožena stranka po pripojitvi družb in spoštovanju enoletnega roka (iz drugega odstavka 73. člena ZDR) poenotila akt o sistemizaciji delovnih mest, plačni sistem in sistem nagrajevanja ter odpravila razlikovanje znotraj družbe med delovnimi mesti iste vrste. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je bil razlog poenotenje plačnega modela znotraj same družbe. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 477/2006. Z namenom boljšega in lažjega poslovanja v okviru svojih pristojnosti je sprejela organizacijske predpise, s katerim je prilagodila sistem nagrajevanja, uvedla dodatne možnosti napredovanja, hkrati pa spremenila naziv in zahtevnostni nivo dotedanjega tožničinega delovnega mesta z vsebinsko, sicer zelo podobnim popisom del in nalog. Pritožba meni, da sodba v delu, kjer dogovori o pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP) nima razlogov, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP in tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki daje vsaki pravdni stranki pravico do obravnavanja pred sodiščem. Pritožuje se tudi zoper odmero stroškov postopka, ker nagrada za postopek vsebuje tudi stroške pritožbenega postopka in da se lahko nagrada v isti zadevi odmeri le enkrat, upoštevaje 14. člena ZOdvT. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP, pri čemer ne pojasni, s katerim dejanjem naj bi sodišče storilo navedene kršitve. Glede navajanja dejstev (in predlaganja dokazov) tudi v individualnem delovnem sporu velja razpravno načelo (7. člen ZPP), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze tožeče in tožene stranke, jih povzelo v dokazni sklep na zadnji glavni obravnavi, na kateri tožena stranka dodatnih dokaznih predlogov ni imela. Tožena stranka je tako imela objektivno možnost opredeliti se do navedenih dokazov v spisu, pa te možnost v postopku na prvi stopnji ni izkoristila. Možnost obravnavanja dokazov pred sodiščem prve stopnje toženi stranki ni bila odvzeta, kar je vsebina bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v obravnavani zadevi ni podana.

Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba. Taka kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Prav tako ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbene očitke je razumeti kot nestrinjanje s stališči sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in z zaključki, ki jih je napravilo pri ugotavljanju dejanskega stanja.

V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče že razsojalo in sicer je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 24. 9. 2009 zahtevek tožeče stranke zavrnilo z ugotovitvijo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog, saj je tožena stranka v letu 2006 pripojila pet družb, ki so imele različne plačne modele, zato je sprejela novo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest ter nov plačni sistem. S temi ukrepi je odpravila razlikovanje znotraj družbe med delovnimi mesti iste vrste in se zavezala tožeči stranki izplačevati začasni dodatek za izravnavo v višini razlike do prejšnje osnovne plače za dobo dveh let. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 192/2010 z dne 20. 12. 2011 pritožbi ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, dodatnih dokazni predlogov pa v postopku ponovnega sojenja ni bilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila pri toženi stranki opravljena reorganizacija s tem, da so bili sprejeti novi organizacijski predpisi (Pravilnik o sistemizaciji, Metoda za sistemiziranje, Pravilnik o organiziranosti, Organizacijski predpis za ocenjevanje uspešnosti dela ter Kriteriji in merila za ocenjevanje delovne uspešnosti in napredovanje); - da se je spremenil tudi plačni model, kar je imelo za posledico znižanje tožničine osnovne plače; - da se delovno mesto tožnice ni spremenilo, delala je ista dela in naloge (prodajalke) pod enakimi pogoji; - da je bila tožnica zaposlena kot prodajalka, ko ji je tožena stranka dne 15. 12. 2008 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke; - da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, kljub temu, da je bila osnovna plača nižja od osnovne plače, določene v odpovedani pogodbi o zaposlitvi; - da je bil z aneksom (B9) tožnici priznan dodatek za izravnavo, ki se ji izplačuje mesečno v višini razlike do prejšnje osnove plače in se bo proporcionalno ukinjal v obdobju 24 mesecev.

Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni upoštevalo navedbe tožeče in tožene stranke, predvsem pa izpovedbi A.A. (svetovalca uprave) in B.B. (vodja maloprodaje) ter zaključilo, da organizacijske spremembe pri toženi stranki niso vplivale na delovno mesto tožnice, ki je ostalo nespremenjeno. Tožnica je delala na istem delovnem mestu in pod istimi pogoji dela, opravljala ista dela in naloge kot pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi, le njena plača je bila nižja. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo delovno mesto prodajalke z novimi organizacijskimi predpisi vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da zgolj znižanja plače kot ključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (1).

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali sklenjenega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene kot sicer v navedenih aktih. Glede na pogodben princip delovnega razmerja je to lahko posledica (individualnega) dogovora med delavcem in delodajalcem, lahko pa tudi posledica ugodnejših pravic, dogovorjenih s prenosnikom, ki zavezujejo tudi prevzemnika ob prenosu podjetja po 73. členu ZDR. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Vedno lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR). Kadar pa iz utemeljenih poslovnih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (tudi če iz takih razlogov delovnega razmerja pod takimi pogoji ni več mogoče nadaljevati), delodajalec pogodbo lahko odpove in delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji (88. člen ZDR).

V obravnavani zadevi tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da naj bi bila odločitev v nasprotju z odločitvijo v zadevi VIII Ips 477/2006, prezre pa, da je bistveno navedene odločitve v stališču, da obstaja utemeljen poslovni razlog takrat, ko je sprememba osnovne plače v aktu o sistemizaciji posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta. V citirani zadevi je bil spremenjen naziv delovnega mesta, znižana zahteva po delovnih izkušnjah, zahteva glede nivoja znanja tujega jezika, zmanjšala se je zahtevnost nalog, zmanjšal se je obseg in pomen nalog, na novo so se rangirali nivoji delovnih mest, kar vse je imelo za posledico nižjo plačo. Sprememba, kot je ugotovljena, dejansko pomeni reorganizacijo. Prav zato je sodišče v citirani zadevi ugotovilo obstoj poslovnega razloga. Drugače pa je v spornem obravnavanem primeru. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta. Glede tega je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške postopka, ker jih je nedopustno množilo in s tem kršilo 14. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ZOdvT priznalo stroške tožeči stranki, in sicer nagrado za postopek (po tar. št. 3100), nagrado za narok (po tar. št. 3102), nagrado za postopek na drugi stopnji (po tar. št. 3210), nagrado za postopek z revizijo (po tar. št. 3300), nagrado za narok (po tar. št. 3102 v zvezi z 19. členom ZOdvT) in administrativne stroške (po tar. št. 6002). Na znesek nagrade je pooblaščencu priznalo še 20 % DDV (po tar. št. 6007). Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT, na katerega se sklicuje pritožba, odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Sodišče prve stopnje je glede na uspeh tožeče stranke v sporu pravilno odmerilo stroške postopka na vseh treh stopnjah, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1. Npr.: sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 69/2010 z dne 19. 12. 2011.